Prevod

Pred davnimi časi je živela stara kraljica, ki je bila čarovnica, njena hči pa je bila najlepše dekle pod soncem. Starka ni mislila na nič drugega kot na to, kako bi ljudi zvabila v pogubo. Kadar je prišel kak snubec, mu je rekla, da mora vsak, ki hoče dobiti njeno hčer, najprej opraviti nalogo, sicer mora umreti. Mnoge je dekletova lepota tako zaslepila, da so si drznili poskusiti, a niso mogli opraviti tega, kar jim je naložila starka. Tedaj ni bilo milosti: poklekniti so morali in odsekali so jim glavo.

Tudi neki kraljevič je slišal o dekletovi veliki lepoti in rekel očetu: »Pustite me tja, rad bi jo zasnubil.«

»Nikakor,« je odgovoril kralj, »če odideš, greš naravnost v smrt.« Sin je tedaj legel v posteljo in na smrt zbolel. Sedem let je ležal in noben zdravnik mu ni mogel pomagati. Ko je oče videl, da ni več upanja, mu je s težkim srcem rekel: »Pojdi in poskusi srečo, drugače ti ne znam pomagati.« Ko je sin to slišal, je vstal iz postelje, ozdravel in se veselo odpravil na pot.

Ko je jezdil čez resavo, je v daljavi zagledal nekaj, kar je ležalo na tleh in bilo podobno velikemu kupu sena. Ko se je približal, je razločil, da je to trebuh človeka, ki je ležal iztegnjen na zemlji; trebuh pa je bil videti kakor majhen hrib. Ko je debeluh zagledal popotnika, se je dvignil in rekel: »Če potrebujete koga, me vzemite v službo.«

Kraljevič je odgovoril: »Kaj naj počnem s tako okornim človekom?« »Oh,« je rekel debeluh, »to ni še nič. Če se pošteno razširim, sem še tri tisočkrat debelejši.«

»Če je tako,« je rekel kraljevič, »mi lahko prideš prav. Pojdi z menoj.« Debeluh je šel za kraljevičem in čez nekaj časa sta našla drugega moža, ki je ležal na tleh z ušesom na travi. Kraljevič ga je vprašal: »Kaj pa počneš?«

»Prisluškujem,« je odgovoril mož. »Čemu pa tako pozorno prisluškuješ?« »Poslušam, kaj se prav zdaj dogaja po svetu, saj mojim ušesom nič ne uide. Celo travo slišim rasti.«

Kraljevič ga je vprašal: »Povej mi, kaj slišiš na dvoru stare kraljice, ki ima lepo hčer?« Mož je odgovoril: »Slišim, kako zažvižga meč, ki nekemu snubcu odseka glavo.« Kraljevič je rekel: »Lahko mi prideš prav, pojdi z menoj.« Odpravili so se naprej in zagledali dvoje stopal ter del nog, njihovega konca pa niso mogli videti. Ko so prehodili lep kos poti, so prišli do trupa in nazadnje tudi do glave. »Oho,« je rekel kraljevič, »ti si pa res pravi dolgin!«

»Oh,« je odgovoril dolgin, »to ni še nič. Če pošteno iztegnem ude, sem še tri tisočkrat daljši in višji od najvišje gore na svetu. Rad bi vam služil, če me hočete sprejeti.«

»Pojdi z menoj,« je rekel kraljevič, »lahko mi prideš prav.« Šli so naprej in ob poti našli moža, ki je sedel z zavezanimi očmi. Kraljevič mu je rekel: »Imaš tako slabe oči, da ne moreš gledati v svetlobo?«

»Ne,« je odgovoril mož, »preveze ne smem sneti, kajti vse, kar pogledam, se razleti. Tako silovit je moj pogled. Če vam to lahko koristi, vam bom rad služil.«

»Pojdi z menoj,« je odgovoril kraljevič, »lahko mi prideš prav.« Šli so naprej in našli moža, ki je ležal na žgočem soncu ter drgetal in prezebal po vsem telesu, tako da noben njegov ud ni miroval. »Kako te more zebsti,« je vprašal kraljevič, »ko pa sonce tako toplo sije?«

»Ah,« je odgovoril mož, »moja narava je čisto drugačna. Bolj ko je vroče, bolj me zebe in mraz mi prodira skozi vse kosti. Bolj ko je mrzlo, bolj mi je vroče. Sredi ledu ne zdržim od vročine in sredi ognja ne od mraza.«

»Čuden tič si,« je rekel kraljevič, »če pa mi hočeš služiti, pojdi z menoj.« Šli so naprej in zagledali moža, ki je stal z iztegnjenim vratom, se razgledoval in gledal čez vse gore. Kraljevič ga je vprašal: »Kaj tako vneto iščeš z očmi?«

Mož je odgovoril: »Tako bistre oči imam, da vidim čez vse gozdove in polja, doline in gore, po vsem svetu.« Kraljevič je rekel: »Če hočeš, pojdi z menoj, kajti prav takšen mi še manjka.«

Tako je kraljevič s svojimi šestimi služabniki prišel v mesto, kjer je živela stara kraljica. Ni povedal, kdo je, temveč je rekel: »Če mi hočete dati svojo lepo hčer, bom opravil vse, kar mi naložite.« Čarovnica se je razveselila, da se je spet tako lep mladenič ujel v njene mreže, in rekla: »Trikrat ti bom naložila nalogo. Če vsako opraviš, boš postal gospodar in mož moje hčere.«

»Katera bo prva?« je vprašal. »Prinesti mi moraš prstan, ki sem ga spustila v Rdeče morje.« Kraljevič se je vrnil k svojim služabnikom in rekel: »Prva naloga ni lahka. Iz Rdečega morja je treba prinesti prstan. Zdaj mi svetujte.« Mož z bistrimi očmi je rekel: »Pogledal bom, kje leži,« se zazrl v globino morja in dejal: »Tam visi na koničasti skali.« Dolgin jih je odnesel tja in rekel: »Saj bi ga vzel ven, ko bi ga le videl.«

»Če ni drugega kot to!« je vzkliknil debeluh, legel na tla in prislonil usta k vodi. Valovi so se zlivali vanje kakor v brezno in popil je vse morje, da je bilo suho kakor travnik. Dolgin se je nekoliko sklonil in z roko pobral prstan. Kraljevič se je razveselil, da ima prstan, in ga odnesel starki.

Začudila se je in rekla: »Da, to je pravi prstan. Prvo nalogo si srečno opravil, zdaj pa pride druga. Vidiš tisti travnik pred mojim gradom? Na njem se pase tristo debelih volov. Vse moraš pojesti s kožo in dlako, kostmi in rogovi vred. Spodaj v kleti pa leži tristo sodov vina, ki jih moraš ob tem izpiti. Če ostane od volov ena sama dlaka ali od vina ena sama kapljica, mi zapade tvoje življenje.«

Kraljevič je rekel: »Ali smem povabiti goste? Brez družbe nobena jed ne tekne.« Starka se je zlobno zasmejala in odgovorila: »Enega smeš povabiti, da boš imel družbo, več pa ne.«

Kraljevič je šel k svojim služabnikom in rekel debeluhu: »Danes boš moj gost, da se enkrat do sitega naješ.« Debeluh se je razširil in pojedel vseh tristo volov, da ni ostala niti dlaka, nato pa vprašal, ali imajo še kaj drugega poleg tega zajtrka. Vino je pil kar iz sodov, ne da bi potreboval kozarec, in z nohta polizal še zadnjo kapljico.

Ko je bilo obeda konec, je šel kraljevič k starki in ji povedal, da je opravil drugo nalogo. Začudila se je in rekla: »Tako daleč ni prišel še nihče, vendar te čaka še ena naloga,« pri sebi pa pomislila: Ne boš mi ušel in glave ne boš obdržal na ramenih. »Nocoj,« je rekla, »bom svojo hčer pripeljala v tvojo sobo in ti jo boš objel. Ko bosta tako sedela skupaj, pazi, da ne zaspiš. Pridem natanko ob polnoči, in če je takrat ne bo več v tvojem objemu, si izgubil.« Kraljevič je pomislil: Ta pogoj je lahek, že lahko ostanem buden. Vseeno pa je poklical služabnike, jim povedal, kaj je rekla starka, in dodal: »Kdo ve, kakšna zvijača se skriva za tem. Previdnost ni odveč. Stražite in poskrbite, da dekle ne bo odšlo iz moje sobe.«

Ko se je znočilo, je starka prišla s hčerjo in jo odvedla v kraljevičev objem. Dolgin se je nato v krogu ovil okoli obeh, debeluh pa se je postavil pred vrata, tako da nobena živa duša ni mogla noter. Sedela sta skupaj in dekle ni spregovorilo niti besede, mesečina pa ji je skozi okno svetila v obraz, da je kraljevič lahko občudoval njeno čudovito lepoto. Samo gledal jo je, poln veselja in ljubezni, in njegove oči niso poznale utrujenosti.

Tako je bilo do enajstih, tedaj pa jih je starka vse začarala, da so zaspali, in v istem trenutku je izginilo tudi dekle.

Trdno so spali do četrt pred polnočjo. Tedaj je čarovnija izgubila moč in vsi so se prebudili. »O gorje in nesreča!« je vzkliknil kraljevič. »Zdaj sem izgubljen!« Tudi zvesti služabniki so začeli tarnati, toda prisluškovalec je rekel: »Tiho bodite, da prisluhnem.« Nekaj trenutkov je poslušal, nato pa dejal: »V skali sedi, tristo ur hoda od tod, in objokuje svojo usodo. Samo ti lahko pomagaš, dolgin. Če se vzravnaš, boš z nekaj koraki tam.«

»Da,« je odgovoril dolgin, »toda mož z ostrim pogledom mora z menoj, da odstraniva skalo.« Naložil si je moža z zavezanimi očmi na hrbet in v hipu, kot bi obrnil dlan, sta stala pred začarano skalo. Dolgin je drugemu takoj snel prevezo z oči in ta se je le ozrl, pa se je skala razletela na tisoč kosov. Dolgin je vzel dekle v naročje, ga v hipu odnesel nazaj in prav tako hitro šel še po tovariša. Preden je odbilo dvanajst, so vsi spet sedeli kakor prej, budni in dobre volje.

Ko je odbilo dvanajst, se je stara čarovnica priplazila v sobo s porogljivim obrazom, kakor da bi hotela reči: »Zdaj je moj.« Mislila je, da njena hči sedi v skali tristo ur hoda daleč. Ko pa je zagledala hčer v kraljevičevem objemu, se je prestrašila in rekla: »Tu je nekdo, ki zna več od mene.« Toda ugovarjati ni smela in morala mu je obljubiti dekle. Hčeri pa je zašepetala na uho: »Kakšna sramota zate, da moraš ubogati navadne ljudi in si ne smeš izbrati moža po svoji volji.«

Dekletovo ponosno srce je tedaj napolnila jeza in začela je snovati maščevanje. Naslednje jutro je dala navoziti tristo mernikov drv in kraljeviču rekla, da je sicer opravil vse tri naloge, vendar ne bo postala njegova žena, dokler se kdo ne bo pripravljen usesti sredi drv in prestati ognja. Mislila je, da se nobeden od njegovih služabnikov ne bo pustil sežgati zanj, on sam pa bo iz ljubezni do nje sedel na grmado in tedaj bo prosta. Toda služabniki so rekli: »Vsi smo že kaj naredili, samo zmrzljivec še ničesar. Zdaj je on na vrsti.« Posadili so ga sredi grmade in jo zažgali. Ogenj je zagorel in gorel tri dni, dokler niso zgorela vsa drva. Ko so plameni ugasnili, je zmrzljivec stal sredi pepela, trepetal kakor trepetlika in rekel: »Takega mraza še vse svoje žive dni nisem prestajal. Če bi trajal še malo dlje, bi zmrznil.«

Zdaj ni bilo več nobenega izgovora in lepo dekle je moralo vzeti neznanega mladeniča za moža. Ko pa sta se peljala proti cerkvi, je starka rekla: »Te sramote ne morem prenesti,« in poslala za njima svojo vojsko, da bi pobila vse, kar bi ji prišlo na pot, in ji pripeljala hčer nazaj. Toda prisluškovalec je napel ušesa in slišal skrivne besede starke.

»Kaj naj storimo?« je vprašal debeluha. Ta pa je vedel, kako pomagati: enkrat ali dvakrat je za voz izpljunil del morske vode, ki jo je bil popil, in nastalo je veliko jezero, v katerem so vojaki obtičali in utonili. Ko je čarovnica to izvedela, je poslala svoje oklepljene jezdece. Toda prisluškovalec je slišal rožljanje njihovih oklepov in tovarišu odvezal oči. Ta je sovražnike le nekoliko ostreje pogledal, pa so se razleteli kakor steklo. Zdaj so se nemoteno peljali naprej. Ko sta bila mladoporočenca v cerkvi blagoslovljena, se je šest služabnikov poslovilo in reklo svojemu gospodarju: »Vaše želje so izpolnjene. Ne potrebujete nas več, zato bomo šli naprej in poskusili srečo.«

Pol ure hoda pred gradom je bila vas, pred njo pa je svinjski pastir pasel svojo čredo. Ko sta prišla tja, je kraljevič rekel ženi: »Ali sploh veš, kdo sem? Nisem kraljevič, temveč svinjski pastir, in tisti mož tam ob čredi je moj oče. Tudi midva morava poprijeti in mu pomagati pri paši.« Nato se je z njo nastanil v gostilni in gostilničarjema skrivaj naročil, naj ji ponoči vzameta kraljevska oblačila. Ko se je zjutraj prebudila, ni imela kaj obleči. Gostilničarka ji je dala staro krilo in par starih volnenih nogavic, ob tem pa se je vedla, kakor da ji daje veliko darilo, in rekla: »Če ne bi bilo vašega moža, vam tega sploh ne bi dala.« Tedaj je verjela, da je res svinjski pastir, in z njim pasla čredo ter mislila: To sem si zaslužila s svojo prevzetnostjo in ponosom. Tako je trajalo osem dni, potem pa ni več zdržala, saj je imela noge vse ranjene. Tedaj je prišlo nekaj ljudi in jo vprašalo, ali ve, kdo je njen mož.

»Da,« je odgovorila, »svinjski pastir je. Pravkar je šel malo trgovat s trakovi in vrvicami.« Oni pa so rekli: »Pojdite z nami, odpeljali vas bomo k njemu,« in jo odvedli na grad. Ko je stopila v dvorano, je tam stal njen mož v kraljevskih oblačilih. Ni ga prepoznala, dokler ji ni planil okoli vratu, jo poljubil in rekel: »Toliko sem pretrpel zate, pa si morala tudi ti nekaj pretrpeti zame.« Šele zdaj so praznovali poroko, in tisti, ki je to pripovedoval, si je želel, da bi bil tudi sam zraven.