Waltey

Waltey

Repa

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Repa

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Die Rübe

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Repa

Nekoč sta živela brata, ki sta oba služila kot vojaka; eden je bil bogat, drugi reven. Revež se je hotel rešiti svoje bede, zato je slekel vojaško suknjo in postal kmet. Prekopal in okopal je svojo njivico ter posejal repo. Seme je vzklilo in med posevkom je zrasla repa, ki je postajala velika in mogočna, se vidno debelila in kar ni hotela nehati rasti. Lahko bi ji rekli kneginja vseh rep, saj takšne še nihče ni videl in je tudi nikoli več ne bo. Nazadnje je bila tako velika, da je sama napolnila cel voz, ki sta ga morala vleči dva vola. Kmet ni vedel, kaj naj z njo počne in ali mu je prinesla srečo ali nesrečo. Naposled je pomislil: »Če jo prodaš, kaj neki boš dobil zanjo? Če jo hočeš sam pojesti, ti bodo majhne repe prav tako dobro služile. Najbolje bo, da jo odpelješ kralju in mu jo podariš.« Naložil jo je torej na voz, vpregel dva vola, jo odpeljal na dvor in podaril kralju. »Kakšna čudna reč je to?« je dejal kralj. »Marsikaj nenavadnega sem že videl, take pošasti pa še nikoli. Iz kakšnega semena neki je zrasla? Ali pa kaj takega uspeva samo tebi in si pravi srečnež?« »Oh, ne,« je odgovoril kmet, »srečnež pa že nisem. Reven vojak sem, ki je vojaško suknjo obesil na klin in začel obdelovati zemljo, ker se ni mogel več preživljati. Imam še brata, ki je bogat in ga tudi vi, gospod kralj, dobro poznate. Name pa je ves svet pozabil, ker nimam ničesar.« Kralju se je zasmilil in rekel je: »Rešil te bom revščine in te tako obdaril, da boš lahko stopil ob bok svojemu bogatemu bratu.« Podaril mu je veliko zlata, njive, travnike in črede ter ga napravil tako silno bogatega, da se bratovo premoženje z njegovim sploh ni moglo primerjati. Ko je brat slišal, kaj je njegov brat dobil za eno samo repo, mu je zavidal in na vse strani premišljeval, kako bi tudi sam prišel do takšne sreče. Toda hotel se je tega lotiti še veliko pametneje. Vzel je zlato in konje ter jih odpeljal kralju, prepričan, da mu bo ta v zameno dal še veliko večje darilo. Če je namreč njegov brat dobil toliko za repo, kaj vse bo šele sam dobil za tako lepe reči! Kralj je darilo sprejel in dejal, da ne ve, kaj bi mu lahko dal v zameno, kar bi bilo redkejše in boljše od velikanske repe. Tako je moral bogataš bratovo repo naložiti na voz in jo dati odpeljati domov. Doma ni vedel, nad kom naj znese svojo jezo in nevoljo, dokler ga niso obšle zle misli in je sklenil brata ubiti. Najel je morilce, ki so se morali skriti v zasedo, potem pa je šel k bratu in mu rekel: »Ljubi brat, vem za skriti zaklad. Skupaj ga bova izkopala in si ga razdelila.« Drugi je rad privolil in šel z njim, ne da bi kaj posumil. Ko pa sta prišla iz vasi, so morilci planili nanj, ga zvezali in ga hoteli obesiti na drevo. Ravno ko so se tega lotevali, sta se iz daljave zaslišala glasno petje in topot kopit. Strah jim je segel v kosti, zato so ujetnika v naglici stlačili v vrečo, jo potegnili na vejo in pobegnili. On pa se je v vreči toliko časa trudil, da je napravil luknjo, skozi katero je lahko pomolil glavo. Po poti ni prihajal nihče drug kot potujoči učenjak, mlad fant, ki je jahal skozi gozd in veselo prepeval. Ko je mož na drevesu opazil, da gre nekdo pod njim, mu je zaklical: »Pozdravljen, ob srečni uri si prišel!« Učenjak se je oziral na vse strani, saj ni vedel, od kod prihaja glas, nazadnje pa je vprašal: »Kdo me kliče?« Iz krošnje mu je odgovorilo: »Dvigni oči! Tu zgoraj sedim v vreči modrosti. V kratkem času sem se naučil velikih reči, v primerjavi s katerimi so vse šole prazen nič. Še malo, pa bom končal z učenjem, se spustil na tla in bom modrejši od vseh ljudi. Poznam zvezde in nebesna znamenja, pihanje vseh vetrov, pesek v morju, zdravljenje bolezni ter moči zelišč, ptic in kamnov. Če bi bil kdaj v njej, bi občutil, kakšne čudovite stvari izvirajo iz vreče modrosti.« Ko je učenjak vse to slišal, je ostrmel in dejal: »Blagoslovljena bodi ura, ko sem te našel! Ali ne bi mogel tudi jaz za kratek čas v vrečo?« Mož na drevesu mu je odgovoril, kakor da mu to ni prav nič po volji: »Za plačilo in lepo besedo te bom že za kratek čas spustil vanjo, vendar moraš počakati še eno uro. Nekaj mi je še ostalo, kar se moram najprej naučiti.« Učenjak je malo počakal, a čas se mu je preveč vlekel, zato je prosil, naj ga vendar že spusti vanjo, saj je njegova žeja po modrosti neznanska. Mož zgoraj se je delal, kakor da naposled popušča, in rekel: »Da bom lahko prišel iz vreče modrosti, jo moraš po vrvi spustiti na tla, potem pa lahko zlezeš vanjo.« Učenjak ga je torej spustil, razvezal vrečo in ga osvobodil, nato pa sam vzkliknil: »Zdaj me pa brž potegni gor!« in hotel stoje stopiti v vrečo. »Stoj!« je dejal drugi. »Tako ne gre.« Zgrabil ga je za glavo, ga stlačil v vrečo z glavo navzdol, jo zavezal in učenca modrosti po vrvi potegnil na drevo. Nato ga je zazibal v zraku in rekel: »Kako ti gre, ljubi prijatelj? Vidiš, že čutiš, kako te navdaja modrost, in si nabiraš dragocene izkušnje. Le mirno sedi, dokler ne postaneš pametnejši.« Potem je zajahal učenjakovega konja in odjezdil.

Izvirnik

Die Rübe

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es waren einmal zwei Brüder, die dienten beide als Soldaten, und war der eine reich, der andere arm. Da wollte der Arme sich aus seiner Noth helfen, zog den Soldatenrock aus, und ward ein Bauer. Also grub und hackte er sein Stückchen Acker, und säte Rübsamen. Der Same gieng auf, und es wuchs da eine Rübe, die ward groß und stark, und zusehends dicker, und wollte gar nicht aufhören zu wachsen, so daß sie eine Fürstin aller Rüben heißen konnte, denn nimmer war so eine gesehen, und wird auch nimmer wieder gesehen werden. Zuletzt war sie so groß, daß sie allein einen ganzen Wagen anfüllte, und zwei Ochsen daran ziehen mußten, und der Bauer wußte nicht was er damit anfangen sollte, und obs sein Glück oder sein Unglück wäre. Endlich dachte er 'verkaufst du sie, was wirst du großes dafür bekommen, und willst du sie selber essen, so thun die kleinen Rüben denselben Dienst, am besten ist, du bringst sie dem König, und machst ihm eine Verehrung damit.' Also lud er sie auf den Wagen, spannte zwei Ochsen vor, brachte sie an den Hof, und schenkte sie dem König. 'Was ist das für ein seltsam Ding?' sagte der König, 'mir ist viel Wunderliches vor die Augen gekommen, aber so ein Ungethüm noch nicht; aus was für Samen mag die gewachsen sein? oder dir geräths allein, und du bist ein Glückskind.' 'Ach nein,' sagte der Bauer, 'ein Glückskind bin ich nicht, ich bin ein armer Soldat, der, weil er sich nicht mehr nähren konnte, den Soldatenrock an den Nagel hieng, und das Land baute; ich habe noch einen Bruder, der ist reich, und Euch, Herr König, auch wohl bekannt, ich aber, weil ich nichts habe, bin von aller Welt vergessen.' Da empfand der König Mitleid mit ihm, und sprach 'deiner Armut sollst du überhoben und so von mir beschenkt werden, daß du wohl deinem reichen Bruder gleich kommst.' Da schenkte er ihm eine Menge Gold, Äcker, Wiesen und Herden, und machte ihn steinreich, so daß des anderen Bruders Reichthum gar nicht konnte damit verglichen werden. Als dieser hörte was sein Bruder mit einer einzigen Rübe erworben hatte, beneidete er ihn, und sann hin und her wie er sich auch ein solches Glück zuwenden könnte. Er wollts aber noch viel gescheidter anfangen, nahm Gold und Pferde, und brachte sie dem König, und meinte nicht anders, der würde ihm ein viel größeres Gegengeschenk machen, denn hätte sein Bruder so viel für eine Rübe bekommen, was würde es ihm für so schöne Dinge nicht alles tragen. Der König nahm das Geschenk, und sagte er wüßte ihm nichts wieder zu geben, das seltener und besser wäre, als die große Rübe. Also mußte der Reiche seines Bruders Rübe auf einen Wagen legen, und nach hause fahren lassen. Daheim wußte er nicht an wem er seinen Zorn und Ärger auslassen sollte, bis ihm böse Gedanken kamen, und er beschloß seinen Bruder zu tödten. Er gewann Mörder, die mußten sich in einen Hinterhalt stellen, und daruf gieng er zu seinem Bruder, und sprach 'lieber Bruder, ich weiß einen heimlichen Schatz, den wollen wir mit einander heben, und theilen.' Der andere ließ sichs auch gefallen, und gieng ohne Arg mit; als sie aber hinauskamen, stürzten die Mörder über ihn her, banden ihn, und wollten ihn an einen Baum hängen. Indem sie eben darüber waren, erscholl aus der Ferne lauter Gesang und Hufschlag, daß ihnen der Schrecken in den Leib fuhr, und sie über Hals und Kopf ihren Gefangenen in den Sack steckten, am Ast hinaufwanden, und die Flucht ergriffen. Er aber arbeitete oben bis er ein Loch im Sack hatte, wodurch er den Kopf stecken konnte. Wer aber des Wegs kam, war nichts als ein fahrender Schüler, ein junger Geselle, der fröhlich sein Lied singend durch den Wald auf der Straße daher ritt. Wie der oben nun merkte daß einer unter ihm vorbei gieng, rief er 'sei mir gegrüßt, zu guter Stunde.' Der Schüler guckte sich überall um, wußte nicht, wo die Stimme herschallte, endlich sprach er 'wer ruft mir?' Da antwortete es aus dem Wipfel 'erhebe deine Augen, ich sitze hier oben im Sack der Weisheit: in kurzer Zeit habe ich große Dinge gelernt, dagegen sind alle Schulen ein Wind, um ein Weniges, so werde ich ausgelernt haben, herabsteigen und weiser sein als alle Menschen. Ich verstehe die Gestirne und Himmelszeichen, das Wehen aller Winde, den Sand im Meer, Heilung der Krankheit, die Kräfte der Kräuter, Vögel und Steine. Wärst du einmal darin, du würdest fühlen was für Herrlichkeit aus dem Sack der weisheit fließt.' Der Schüler, wie er das alles hörte, erstaunte, und sprach 'gesegnet sei die Stunde, wo ich dich gefunden habe, könnt ich nicht auch ein wenig in den Sack kommen?' Oben der antwortete, als thät ers nicht gerne, 'eine kleine Weile will ich dich wohl hinein lassen für Lohn und gute Worte, aber du mußt doch noch eine Stunde warten, es ist ein Stück übrig, dass ich erst lernen muß.' Als der Schüler ein wenig gewartet hatte, war ihm die Zeit zu lang, und er bat daß er doch möchte hineingelassen werden, sein Durst nach Weisheit wäre gar zu groß. Da stellte sich der oben als gäbe er endlich nach und sprach 'damit ich aus dem Sack der Weisheit heraus kann, mußt du den Sack am Strick herunterlassen, so sollst du eingehen.' Also ließ der Schüler ihn herunter, band den Sack auf, und befreite ihn, dann rief er selber 'nun zieh mich recht geschwind hinauf,' und wollt geradstehend in den Sack einschreiten. 'Halt!' sagte der andere, 'so gehts nicht an,' packte ihn beim Kopf, steckte ihn umgekehrt in den Sack, schnürte zu und zog den Jünger der Weisheit am Strick baumwärts; dann schwengelte er ihn in der Luft, und sprach 'wie stehts, mein lieber Geselle? siehe, schon fühlst du daß dir die Weisheit kommt, und machst gute Erfahrung, sitze also fein ruhig, bis du klüger wirst.' Damit stieg er auf des Schülers Pferd, und ritt fort.