Waltey
Pametna kmetova hči
Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm GrimmO besedilu
Pametna kmetova hči
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- Die kluge Bauerntochter
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Pametna kmetova hči
Nekoč je živel reven kmet, ki ni imel zemlje, le majhno hišico in edino hčer. Nekega dne mu je hči rekla: »Gospoda kralja bi morala prositi za košček zemlje, ki bi jo lahko izkrčila.« Ko je kralj slišal za njuno revščino, jima je podaril košček ledine. Hči in oče sta jo prekopavala, da bi na njej posejala nekaj žita in drugih poljščin. Ko sta njivo že skoraj vso prekopala, sta v zemlji našla možnar iz čistega zlata. »Poslušaj,« je rekel oče dekletu, »ker je bil naš gospod kralj tako milostljiv in nama je podaril to njivo, mu morava v zahvalo dati možnar.« Hči pa se s tem ni strinjala in je rekla: »Oče, če imava možnar, tolkača pa ne, bova morala priskrbeti še tolkač, zato raje molčite.« Toda oče je ni hotel poslušati. Vzel je možnar, ga odnesel h gospodu kralju in povedal, da ga je našel na ledini, ter vprašal, ali bi ga sprejel v dar. Kralj je možnar vzel in vprašal, ali ni našel še česa. »Ne,« je odgovoril kmet. Tedaj je kralj rekel, naj prinese še tolkač. Kmet je povedal, da ga nista našla, a to mu je pomagalo toliko, kot če bi govoril v veter. Vrgli so ga v ječo, kjer naj bi ostal, dokler ne bi priskrbel tolkača. Služabniki so mu morali vsak dan prinašati vodo in kruh, kakor ju pač dobivajo v ječi, in slišali so, kako je mož kar naprej vpil: »Oh, ko bi bil poslušal svojo hčer! Oh, oh, ko bi bil poslušal svojo hčer!« Služabniki so šli h kralju in mu povedali, da jetnik kar naprej vpije: »Oh, ko bi bil vendar poslušal svojo hčer!« in da noče ne jesti ne piti. Kralj jim je ukazal, naj jetnika pripeljejo predenj, nato pa ga je vprašal, zakaj kar naprej vpije: »Oh, ko bi bil poslušal svojo hčer!« — »Kaj pa vam je rekla vaša hči?« — »Rekla je, naj ne prinesem možnarja, sicer bom moral priskrbeti še tolkač.« — »Če imate tako bistro hčer, naj pride sem.« Tako je morala stopiti pred kralja. Vprašal jo je, ali je res tako bistra, in ji rekel, da ji bo zastavil uganko; če jo bo rešila, se bo z njo poročil. Takoj je privolila in rekla, da jo bo poskusila rešiti. Kralj ji je dejal: »Pridi k meni ne oblečena ne gola, ne na jezdni živali ne na vozu, ne po poti ne zunaj poti; če to zmoreš, se bom s teboj poročil.« Dekle je odšlo in se sleklo do golega, tako da ni bilo oblečeno, nato pa je vzelo veliko ribiško mrežo, sedlo vanjo in se povsem ovilo z njo, tako da ni bilo golo. Za denar si je izposodilo osla in mu mrežo privezalo na rep, da ga je moral vleči za seboj; tako ni ne jezdilo ne se peljalo na vozu. Osel pa ga je moral vleči po kolesnici, tako da se je tal dotikalo le z nožnim palcem; tako ni bilo ne na poti ne zunaj nje. Ko je tako prišlo pred kralja, je ta rekel, da je rešilo uganko in izpolnilo vse pogoje. Izpustil je njegovega očeta iz ječe, dekle vzel za ženo in mu zaupal vse kraljevsko imetje.
Minilo je nekaj let. Ko je gospod kralj nekoč odšel na parado, so se pred gradom ustavili kmetje z vozovi, ki so bili prodali drva. Nekateri so imeli vprežene vole, drugi konje. Med njimi je bil kmet s tremi konji in ena od njegovih kobil je povrgla žrebička. Ta je odtaval in legel med dva vola, vprežena v voz. Ko so se kmetje spet zbrali, so se začeli prepirati, pretepati in kričati. Kmet z voloma je hotel žrebička obdržati in je trdil, da sta ga povrgla njegova vola, drugi pa je govoril, da to ni res, da ga je povrgla njegova kobila in da je njegov. Spor je prišel pred kralja in ta je razsodil, naj žrebiček ostane tam, kjer je ležal. Tako ga je dobil kmet z voloma, čeprav mu ni pripadal. Drugi kmet je odšel ter jokal in tarnal za svojim žrebičkom. Slišal je, da je gospa kraljica zelo dobrosrčna, saj tudi sama izhaja iz revne kmečke družine, zato je šel k njej in jo prosil, ali mu lahko pomaga dobiti žrebička nazaj. Rekla mu je: »Da, če mi obljubite, da me ne boste izdali, vam bom povedala, kaj storite. Jutri zjutraj, ko bo kralj šel na parado straže, se postavite sredi ceste, po kateri bo moral mimo. Vzemite veliko ribiško mrežo in se delajte, da lovite ribe. Kar naprej ribarite in stresajte mrežo, kakor da bi bila polna.« Povedala mu je tudi, kaj naj odgovori, če ga kralj kaj vpraša. Naslednji dan je kmet res stal tam in ribaril na suhem. Ko je kralj prišel mimo in ga zagledal, je poslal svojega sla vprašat, kaj počenja ta nori mož. Kmet je odgovoril: »Ribe lovim.« Sel ga je vprašal, kako more loviti ribe, ko pa tam ni vode. Kmet je rekel: »Prav tako kakor lahko dva vola povržeta žrebička, lahko tudi jaz lovim ribe na suhem.« Sel se je vrnil in kralju prenesel odgovor. Kralj je dal kmeta privesti predse in mu rekel, da se tega ni domislil sam; takoj naj prizna, kdo mu je to povedal. Kmet pa ni hotel in je vztrajno govoril: »Bog ne daj! Sam sem se domislil.« Toda položili so ga na sveženj slame ter ga tako dolgo tepli in mučili, da je priznal, da mu je tako svetovala gospa kraljica. Ko je kralj prišel domov, je ženi rekel: »Zakaj si tako zahrbtna do mene? Nočem te več za ženo. Tvoj čas je potekel, vrni se, od koder si prišla, v svojo kmečko hišico.« Vendar ji je dovolil, da za slovo vzame s seboj tisto, kar ji je najljubše in najdragocenejše. Rekla je: »Da, dragi mož, če tako ukazuješ, bom to tudi storila,« ga objela in poljubila ter rekla, da se želi posloviti od njega. Nato je dala prinesti močan uspavalni napoj, da bi z njim popila pijačo za slovo. Kralj je naredil velik požirek, ona pa je popila le malo. Kmalu je globoko zaspal. Ko je to videla, je poklicala služabnika, vzela lepo belo laneno rjuho in kralja zavila vanjo. Služabniki so ga morali odnesti na voz pred vrati, nato pa ga je odpeljala domov v svojo hišico. Tam ga je položila v svojo posteljico in spal je ves dan in vso noč. Ko se je prebudil, se je ozrl okoli sebe in rekel: »Ljubi Bog, kje pa sem?« Poklical je svojega služabnika, a nikogar ni bilo. Nazadnje je k postelji prišla njegova žena in rekla: »Dragi gospod kralj, ukazali ste mi, naj iz gradu vzamem tisto, kar mi je najljubše in najdragocenejše. Ker pa mi ni nič ljubše in dragocenejše od tebe, sem vzela s seboj tebe.« Kralju so stopile solze v oči in rekel je: »Ljuba žena, ti boš moja in jaz tvoj.« Odpeljal jo je nazaj v kraljevski grad in se z njo znova poročil; in gotovo živita še dandanes.
Izvirnik
Die kluge Bauerntochter
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es war einmal ein armer Bauer, der hatte kein Land, nur ein kleines Häuschen und eine alleinige Tochter, da sprach die Tochter: "Wir sollten den Herrn König um ein Stückchen Rottland bitten." Da der König ihre Armut hörte, schenkte er ihnen auch ein Eckchen Rasen, den hackte sie und ihr Vater um, und wollten ein wenig Korn und der Art Frucht darauf säen. Als sie den Acker beinah herum hatten, so fanden sie in der Erde einen Mörsel von purem Gold. "Hör," sagte der Vater zu dem Mädchen, "weil unser Herr König ist so gnädig gewesen und hat uns diesen Acker geschenkt, so müssen wir ihm den Mörsel dafür geben." Die Tochter aber wollte es nicht bewilligen und sagte: "Vater, wenn wir den Mörsel haben und haben den Stößer nicht, dann müssen wir auch den Stößer herbeischaffen, darum schweigt lieber still." Er wollt ihr aber nicht gehorchen, nahm den Mörsel, trug ihn zum Herrn König und sagte, den hätte er gefunden in der Heide, ob er ihn als eine Verehrung annehmen wollte. Der König nahm den Mörsel und fragte, ob er nichts mehr gefunden hätte. "Nein," antwortete der Bauer. Da sagte der König, er solle nun auch den Stößer herbeischaffen. Der Bauer sprach, den hätten sie nicht gefunden; aber das half ihm so viel, als hätt ers in den Wind gesagt, er ward ins Gefängnis gesetzt, und sollte so lange da sitzen, bis er den Stößer herbeigeschafft hätte. Die Bedienten mußten ihm täglich Wasser und Brot bringen, was man so in dem Gefängnis kriegt, da hörten sie, wie der Mann als fort schrie: "Ach, hätt ich meiner Tochter gehört! ach, ach, hätt ich meiner Tochter gehört!" Da gingen die Bedienten zum König und sprachen das, wie der Gefangene als fort schrie: "Ach, hätt ich doch meiner Tochter gehört!" und wollte nicht essen und nicht trinken. Da befahl er den Bedienten, sie sollten den Gefangenen vor ihn br ingen, und da fragte ihn der Herr König, warum er also fort schrie: "Ach, hätt ich meiner Tochter gehört!" - "Was hat Eure Tochter denn gesagt?" - "Ja, sie hat gesprochen, ich sollte den Mörsel nicht bringen, sonst müßt ich auch den Stößer schaffen." - "Habt Ihr so eine kluge Tochter, so laßt sie einmal herkommen." Also mußte sie vor den König kommen, der fragte sie, ob sie denn so klug wäre, und sagte, er wollte ihr ein Rätsel aufgeben, wenn sie das treffen könnte, dann wollte er sie heiraten. Da sprach sie gleich ja, sie wollts erraten. Da sagte der König: "Komm zu mir, nicht gekleidet, nicht nackend, nicht geritten, nicht gefahren, nicht in dem Weg, nicht außer dem Weg, und wenn du das kannst, will ich dich heiraten." Da ging sie hin, und zog sich aus splinternackend, da war sie nicht gekleidet, und nahm ein großes Fischgarn, und setzte sich hinein und wickelte es ganz um sich herum, da war sie nicht nackend: und borgte einen Esel fürs Geld und band dem Esel das Fischgarn an den Schwanz, darin er sie fortschleppen mußte und war das nicht geritten und nicht gefahren: der Esel mußte sie aber in der Fahrgleise schleppen, so daß sie nur mit der großen Zehe auf die Erde kam, und war das nicht in dem Weg und nicht außer dem Wege. Und wie sie so daherkam, sagte der König, sie hätte das Rätsel getroffen, und es wäre alles erfüllt. Da ließ er ihren Vater los aus dem Gefängnis, und nahm sie bei sich als seine Gemahlin und befahl ihr das ganze königliche Gut an.
Nun waren etliche Jahre herum, als der Herr König einmal auf die Parade zog, da trug es sich zu, daß Bauern mit ihren Wagen vor dem Schloß hielten, die hatten Holz verkauft; etliche hatten Ochsen vorgespannt, und etliche Pferde. Da war ein Bauer, der hatte drei Pferde, davon kriegte eins ein junges Füllchen, das lief weg und legte sich mitten zwischen zwei Ochsen, die vor dem Wagen waren. Als nun die Bauern zusammenkamen, fingen sie an sich zu zanken, zu schmeißen und zu lärmen, und der Ochsenbauer wollte das Füllchen behalten und sagte, die Ochsen hättens gehabt: und der andere sagte nein, seine Pferde hättens gehabt, und es wäre sein. Der Zank kam vor den König, und er tat den Ausspruch, wo das Füllen gelegen hätte, da sollt es bleiben; und also bekams der Ochsenbauer, dems doch nicht gehörte. Da ging der andere weg, weinte und lamentierte über sein Füllchen. Nun hatte er gehört, wie daß die Frau Königin so gnädig wäre, weil sie auch von armen Bauersleuten gekommen wäre: ging er zu ihr und bat sie, ob sie ihm nicht helfen könnte, daß er sein Füllchen wiederbekäme. Sagte sie: "Ja, wenn Ihr mir versprecht, daß Ihr mich nicht verraten wollt, so will ichs Euch sagen. Morgen früh, wenn der König auf der Wachtparade ist, so stellt Euch hin mitten in die Straße, wo er vorbeikommen muß, nehmt ein großes Fischgarn und tut, als fischtet Ihr, und fischt also fort und schüttet das Garn aus, als wenn Ihrs voll hättet," und sagte ihm auch, was er antworten sollte, wenn er vom König gefragt würde. Also stand der Bauer am andern Tag da und fischte auf einem trockenen Platz. Wie der König vorbeikam und das sah, schickte er seinen Laufer hin, der sollte fragen, was der närrische Mann vorhätte. Da gab er zur Antwort: "Ich fische." Fragte der Laufer, wie er fischen könnte, es wäre ja kein Wasser da. Sagte der Bauer: "So gut als zwei Ochsen können ein Füllen kriegen, so gut kann ich auch auf dem trockenen Platz fischen." Der Laufer ging hin und brachte dem König die Antwort, da ließ er den Bauer vor sich kommen und sagte ihm, das hätte er nicht von sich, von wem er das hätte: und sollts gleich bekennen. Der Bauer aber wollts nicht tun und sagte immer: Gott bewahr! er hätt es von sich. Sie legten ihn aber auf ein Gebund Stroh und schlugen und drangsalten ihn so lange, bis ers bekannte, daß ers von der Frau Königin hätte. Als der König nach Haus kam, sagte er zu seiner Frau: "Warum bist du so falsch mit mir, ich will dich nicht mehr zur Gemahlin: deine Zeit ist um, geh wieder hin, woher du gekommen bist, in dein Bauernhäuschen." Doch erlaubte er ihr eins, sie sollte sich das Liebste und Beste mitnehmen, was sie wüßte, und das sollte ihr Abschied sein. Sie sagte: "Ja, lieber Mann, wenn dus so befiehlst, will ich es auch tun," und fiel über ihn her und küßte ihn und sprach, sie wollte Abschied von ihm nehmen. Dann ließ sie einen starken Schlaftrunk kommen, Abschied mit ihm zu trinken: der König tat einen großen Zug, sie aber trank nur ein wenig. Da geriet er bald in einen tiefen Schlaf, und als sie das sah, rief sie einen Bedienten und nahm ein schönes weißes Linnentuch und schlug ihn da hinein, und die Bedienten mußten ihn in einen Wagen vor die Türe tragen, und fuhr sie ihn heim in ihr Häuschen. Da legte sie ihn in ihr Bettchen, und er schlief Tag und Nacht in einem fort, und als er aufwachte, sah er sich um und sagte: "Ach Gott, wo bin ich denn?" rief seinen Bedienten, aber es war keiner da. Endlich kam seine Frau vors Bett und sagte: "Lieber Herr König, Ihr habt mir befohlen, ich sollte das Liebste und Beste aus dem Schloß mitnehmen, nun hab ich nichts Besseres und Lieberes als dich, da hab ich dich mitgenommen." Dem König stiegen die Tränen in die Augen, und er sagte: "Liebe Frau, du sollst mein sein und ich dein," und nahm sie wieder mit ins königliche Schloß und ließ sich aufs neue mit ihr vermählen; und werden sie ja wohl noch auf den heutigen Tag leben.
Nadaljuj z branjem