Prevod

Nekoč je živela revna ženica, ki je hodila po vaseh beračit. S seboj je imela majhnega sina. Ko si je napolnila malho, se je odpravila proti severu čez hrib, da bi se vrnila v domačo vas. Ko sta prišla že precej visoko po pobočju, sta na tovorni stezi zagledala moder podvezni trak.

Deček je prosil, ali ga sme pobrati. »Ne,« je rekla mati, »morda je v njem kakšna čarovnija,« in mu zapretila, naj gre za njo. Ko sta prišla še nekoliko više, je deček rekel, da mora za kratek čas s poti.

Ženica je medtem sedla na vrh podrtega debla. Dečka pa dolgo ni bilo nazaj; ko je namreč prišel tako globoko v gozd, da ga mati ni mogla več videti, je stekel nazaj do traku, ga pobral in si ga zavezal okoli pasu. Tedaj je postal tako močan, da se mu je zdelo, da bi lahko dvignil ves hrib.

Ko se je vrnil, je bila ženica vsa razjarjena in ga je vprašala, kaj je počel tako dolgo. »Tebi se pa res nikamor ne mudi,« je rekla, »čeprav gre že proti večeru. Saj veš, da morava čez hrib, preden se stemni.« Šla sta še nekaj časa, ko pa sta bila že dobro čez sredino hriba, se je ženica utrudila in hotela leči pod grm.

»Ljuba mati,« je rekel deček, »ali smem na tisto visoko skalo, medtem ko počivaš, da pogledam, ali je kje kaj ljudi?« Dovolila mu je, in ko je prišel na vrh, je zagledal luč nedaleč proti severu. Stekel je nazaj in rekel ženici: »Pojdiva, mati, ljudje niso daleč; vidim, kako lepo sveti prav tu na severni strani.« Vstala je, vzela beraško malho in šla za njim pogledat; toda nista prišla daleč, ko jima je pot zaprla strma skalna stena.

»Saj sem vedela,« je rekla ženica, »zdaj pa ne moreva več naprej. Tukaj bo pač še huje prenočevati.« — Deček je vzel malho pod eno pazduho, ženico pod drugo in z obema vred švignil na vrh.

»Zdaj vidiš, da ljudje niso daleč; poglej, kako lepo sveti,« je rekel deček. Ženica pa je rekla, da tam ni ljudi, temveč morajo biti gorski troli, saj pozna ves Medvedji gozd in ve, da ni nikjer nobenega človeka do severnega vznožja na drugi strani hriba. Ko sta šla še malo naprej, sta prišla do velike, rdeče pobarvane domačije.

»Sem ne smeva vstopiti,« je rekla ženica, »tu živijo gorski troli.« »O pač, kar vstopiva; saj vidiva, da gori luč, gotovo so ljudje notri,« je rekel deček. Šel je prvi in ženica za njim, toda brž ko je odprl vrata, je omedlela, saj je na klopi zagledala ogromnega, mogočnega moža.

»Dober večer, dedek,« je rekel deček. »Že tristo let sedim tukaj, pa me še nihče ni pozdravil z dedkom,« je rekel mož na klopi. Deček je sedel zraven njega in se začel pomenkovati z njim, kakor da sta stara znanca.

»Kaj pa je s tvojo materjo?« je vprašal mož, ko sta se že nekaj časa pogovarjala. »Mislim, da je omedlela; stopi pogledat, kako je z njo.« Deček je šel ponjo, jo prijel in privlekel čez prag v hišo. Tedaj se je ovedela, odlezla v kot k drvem in se stisnila tja, a tako jo je bilo strah, da si je komaj upala pogledati iz kota. Čez čas je deček vprašal, ali bi lahko dobila prenočišče. Seveda ga lahko dobita, je rekel mož. Še nekaj časa sta se pogovarjala, potem pa je deček postal lačen in vprašal, ali bi lahko dobila kaj za večerjo. Mož je menil, da se bo tudi to že našlo. Še malo je posedel, nato pa vstal in naložil na ogenj šest vozov suhih smrek. Ženico je postalo še bolj strah. »Zdaj naju hoče še sežgati,« je rekla iz kota, kjer je sedela. Ko so drva pogorela do žerjavice, je mož vstal in odšel ven.

»Bog se te usmili, kako si predrzen! Ali ne vidiš, da si pri trolu?« je rekla ženica. »Eh, kaj bi, saj ni tako hudo,« je rekel deček.

Kmalu se je mož vrnil z volom, tako velikim in debelim, kakršnega deček še ni videl, ter ga s pestjo udaril pod uho, da se je mrtev zgrudil na tla. Nato ga je prijel za vse štiri noge, položil na kup žerjavice ter ga obračal in valjal, dokler ni bil od zunaj lepo rjavo zapečen. Potem je stopil k omari, vzel iz nje srebrn pladenj in nanj položil vola; pladenj je bil tako velik, da vol na nobenem koncu ni segal čezenj. Postavil ga je na mizo, nato pa odšel v klet po sod vina, mu izbil eno dno, ga postavil na mizo in zraven položil dva noža, dolga po tri komolce. Ko je vse to opravil, ju je povabil, naj sedeta za mizo in jesta. Deček je šel prvi in poklical ženico za seboj; ona pa je začela potihem stokati in se spraševati, kako naj sploh vihti takšne nože.

Deček pa je pograbil enega in začel iz volovega stegna rezati kose mesa ter jih polagati pred mater. Ko sta nekaj časa jedla, je prijel vinski sod z obema rokama in ga spustil na tla. Nato je povabil mater, naj pride pit. Sod je bil tako visok, da ni dosegla do vrha; deček jo je dvignil do roba in jo pridržal, sam pa splezal gor in med pitjem visel čez rob kakor mačka.

Ko se je odžejal, je spet postavil sod na mizo, se zahvalil za jed in rekel materi, naj se pride zahvalit še ona. Čeprav jo je bilo na smrt strah, si ni upala drugega, kakor da je stopila k možu in se mu zahvalila za večerjo. Deček je sedel k njemu na klop in se spet začel pogovarjati z njim. Čez čas je mož rekel: »Menda bo treba še meni malo povečerjati.« Stopil je k mizi in pojedel vsega vola z rogovi in kostmi vred, prijel vinski sod in se napil iz njega, nato pa spet sedel na klop. »Ne vem, kako bomo uredili z ležišči,« je rekel. »Nimam drugega kakor tole zibelko; ti bi že lahko spal v njej, tvoja mati pa bi lahko legla tamle v posteljo.« »Prav lepa hvala, to bo čisto dobro,« je rekel deček, zmetal s sebe oblačila in legel v zibelko — bila je prav tako velika kakor velika postelja — ženica pa je morala, vsa prestrašena, za možem in leči k njemu v posteljo.

Tukaj ne bo dobro zaspati; raje bom ostal buden in poslušal, kaj se bo godilo ponoči, je pomislil deček. Čez nekaj časa se je mož začel pogovarjati z ženico. »Prav lepo in zadovoljno bi lahko živela tukaj, če bi se le znebila tega tvojega sina,« je rekel.

»Pa misliš, da bi vedel, kako opraviti z njim?« je vprašala ženica. O, seveda, poskusil bo, je rekel; pretvarjal se bo, da bi rad, da mu ženica nekaj dni gospodinji, potem pa bo vzel dečka s seboj lomit kamenje za temelje in nanj zvalil celo skalo. Deček je ležal in vse to poslušal.

Naslednji dan je trol — saj je bilo zdaj že čisto jasno, da je res trol — vprašal ženico, ali bi mu nekaj dni gospodinjila. Pozneje je vzel velik železen drog in vprašal dečka, ali bi šel z njim lomit kamenje za temelje. Deček je rekel, da prav rad, in odšel z njim. Ko sta odlomila nekaj kamnov, mu je trol velel, naj gre dol pod skalo in poišče špranje. Medtem ko naj bi deček to počel, je trol z drogom lomil in vzvodil, dokler ni odtrgal cele skalne gmote, ki se je zvalila nad dečka; ta pa jo je zadržal, dokler se ni umaknil, in jo šele nato pustil pasti.

»Zdaj vidim, kaj nameravaš z menoj,« je rekel deček trolu. »Ubiti me hočeš. Zdaj pa pojdi ti dol in poišči špranje, jaz pa bom ostal zgoraj.« Trol si ni upal drugega, kakor da je storil, kar mu je deček ukazal. Deček pa je odlomil še večjo skalo, ki se je zvalila na trola in mu zlomila stegnenico.

»O ti revež,« je rekel deček, splezal dol, dvignil skalo in izvlekel moža izpod nje. Nato si ga je moral naložiti na hrbet in ga odnesti domov. Z njim je oddirjal kakor konj in ga tako premetaval, da je kričal, kot bi vanj zabadali nož. Ko sta prišla domov, sta morala trola položiti v posteljo in tam je obležal bolan.

Ko je spet prišla noč, se je trol začel pogovarjati z ženico in tuhtati, kako bi se znebil dečka. »Če ti ne veš, kako bi se ga znebila, potem tudi jaz ne vem,« je rekla ženica.

Trol pa je rekel, da ima na nekem vrtu dvanajst levov; če bi jima le uspelo spraviti dečka tja, bi ga raztrgali. Ženica je menila, da to ne bo težko. Legla bo bolna in rekla, da je tako slabotna, da ne more ozdraveti, če ne dobi levinjega mleka. Deček je ležal in vse to poslušal. Ko je zjutraj vstal, je ženica rekla, da je bolj bolna, kakor si kdo misli, in da najbrž nikoli ne bo ozdravela, če ne dobi levinjega mleka.

»Potem boš pa še dolgo bolna, mati,« je rekel deček, »kajti jaz ne vem, kje bi ga dobil.« Trol pa je menil, da levinjega mleka ni težko dobiti, če le kdo hoče ponj. Njegova brata imata vrt, v katerem je dvanajst levov, in deček lahko dobi ključ, če bi jih rad pomolzel.

Deček je vzel ključ in latvico za mleko ter se odpravil. Ko je odklenil in stopil na vrt, se je vseh dvanajst levov postavilo predenj na zadnje noge. Izbral je največjega, ga zgrabil za sprednje tace ter z njim udarjal ob debla in skale, dokler od njega niso ostale samo še šape. Ko so drugi to videli, so se tako prestrašili, da so se priplazili k njegovim nogam in polegli kakor osramočeni psi. Odtlej so mu sledili, kamor koli je šel, in ko se je vrnil domov, so legli pred hišo s sprednjimi tacami na pragu.

»Zdaj boš pa že ozdravela, mati, saj sem ti prinesel levinjega mleka,« je rekel deček, ko je stopil v hišo — v latvico ga je bil namolzel za dober požirek. Trol pa je ležal v postelji in se zaklinjal, da to ni res. Za molžo levinjega mleka je potreben čisto drugačen junak, je rekel. Ko je deček to slišal, je zagrozil trolu, da je moral iz postelje, nato pa na stežaj odprl vrata. Levi so planili na trola in ga zgrabili, tako da je moral deček poseči vmes in jih odtrgati od njega.

Ko je prišla noč, se je trol spet začel pogovarjati z ženico. »Ne vem, kako bova tega dečka spravila ob življenje,« je rekel. »Premočan je. Ali se ti ne domisliš ničesar?« je vprašal ženico. »Ne, če ti ne veš, kako opraviti z njim, potem tudi jaz ne vem,« je rekla ženica.

»No, imam še dva brata, ki živita v graščini,« je rekel trol. »Dvanajstkrat močnejša sta od mene, zato sta me izgnala in mi prepustila domačijo, sama pa živita v gradu. Tam je sadovnjak z jabolki, ki so takšna, da vsak, kdor jih jé, prespi tri dni in tri noči. Ko bi dečka pripravila, da bi šel tja po sadje! Ne bi se mogel premagati, da ne bi pokusil jabolk, in ko bi zaspal, bi ga moja brata raztrgala.« Ženica je rekla, da se bo naredila bolno in rekla, da ne bo ozdravela, dokler ne dobi tistih jabolk, pa bo že šel ponje.

Deček je ležal in vse to poslušal. Zjutraj je bila ženica tako bolna, da je kar vzdihovala in stokala, češ da nikoli več ne bo ozdravela, če ne dobi jabolk iz sadovnjaka pri gradu moževih bratov, pa nima nikogar, ki bi ga poslala tja. Deček se je takoj ponudil, da bo šel, z njim pa je šlo vseh enajst levov. Ko je prišel v sadovnjak, je splezal na jablano in pojedel toliko jabolk, kolikor jih je le spravil vase. Še preden je prišel spet na tla, je zaspal, levi pa so polegli v krogu okoli njega. Tretji dan sta prišla trolova brata, a ne kakor ljudje; pridrvela sta in rjovela kakor pobesnela bika ter se čudila, kdo neki je legel tja. Rekla sta, da ga bosta raztrgala na tako drobne kosce, da od njega ne bo ostala niti cunjica. Toda levi so planili pokonci in raztrgali trola na drobne kosce, da je bilo videti, kakor bi naokrog razmetali kup drobirja. Ko so opravili z njima, so spet polegli okoli dečka.

Deček se je zbudil šele pozno popoldne. Ko se je dvignil na kolena in si pomel zaspane oči, se je ob pogledu na razrito zemljo začel spraševati, kaj neki se je zgodilo. Ko pa je prišel h gradu, je bila tam deklica, ki je vse videla, in mu rekla: »Bogu se lahko zahvališ, da nisi bil zraven pri tistem ravsu, sicer bi izgubil življenje.« »Kaj, jaz naj bi izgubil življenje?« je rekel deček. Menil je, da se mu tega res ni treba bati. Nato ga je povabila noter, da bi se lahko pogovorila z njim; odkar je prišla tja, ni videla še nobene krščanske duše. Ko je odprla vrata, so hoteli za njim tudi levi, toda tako se jih je prestrašila, da je na ves glas zavpila, zato jim je deček velel leči zunaj. Potem sta se pogovarjala o marsičem in deček jo je vprašal, zakaj je tako lepa deklica hotela vzeti grda trola. Rekla je, da ju ni nikoli hotela in da ni tam po svoji volji, saj sta jo ugrabila; bila je hči arabskega kralja. Med pogovorom ga je vprašala, kaj bi raje: da se vrne domov ali da jo vzame za ženo.

Za božjo voljo, seveda jo bo vzel, domov se ji ni treba vračati. Nato sta hodila po gradu in si ga ogledovala, dokler nista prišla v veliko dvorano, kjer sta visoko na steni visela dva orjaška meča, ki sta ostala za troloma. »Ko bi bil tak junak, da bi lahko vihtel enega od teh!« je rekla kraljična.

»Kdo, jaz?« je rekel deček. »Zakaj pa ne bi mogel vihteti enega od teh? Saj to menda ni nič takega!« Postavil je dva ali tri stole drugega na drugega, skočil nanje in pograbil največji meč, ga vrgel v zrak, spet ujel za ročaj in ga zasadil v tla, da se je stresla vsa dvorana. Ko je stopil dol, si ga je vzel pod pazduho in ga odnesel s seboj. Ko sta nekaj časa živela skupaj na gradu, je kraljična menila, da bi morala domov k staršem in jim povedati, kam je izginila. Natovorila sta ladjo in odplula je.

Ko je odšla in je deček nekaj časa pohajal naokrog, se je spomnil, da je bil vendar prišel z opravkom in da bi moral materi odnesti kaj za zdravje. Potem pa je pomislil, da ženica ni bila tako zelo bolna in je zdaj gotovo že zdrava; vseeno bo šel pogledat, kako se jima godi. Mož je bil zdrav in tudi ženica je že zdavnaj ozdravela.

»Vidva sta pa res siromaka, da ždita v tej uborni koči! Pojdita z menoj na moj grad, pa bosta videla, kakšen mož sem postal,« je rekel deček. Oba, mož in ženica, sta šla z njim, in med potjo se je mati priliznjeno pomenkovala z njim ter ga vprašala, kako je postal tako močan.

Deček je povedal, da od modrega traku, ki je ležal visoko na hribu takrat, ko sta hodila po vaseh beračit. »Ali ga še imaš?« je vprašala ženica. Seveda ga ima, pod hlačnim pasom ga nosi, je rekel. Ženica ga je prosila, naj ji ga pokaže. Deček je razpel suknjič in telovnik, da bi ji ga pokazal. Tedaj ga je z obema rokama zgrabila, mu iztrgala trak in si ga ovila okoli pesti. »Kaj naj storim s teboj, ti malopridnež?« je rekla. »Najraje bi te tako udarila, da bi ti možgani brizgnili iz glave!« »To bi bila za takega ničvredneža prelahka smrt,« je rekel trol. »Raje mu izžgiva oči in ga v čolniču spustiva na morje.« To sta tudi storila, naj je še tako cvilil in tožil. Ko pa je čoln odnašalo, so levi plavali za njim, nazadnje pa so ga prijeli in privlekli na otok ter dečka odnesli pod bor. Lovili so mu divjad in skubli ptice, da so mu pripravili celo ležišče iz puha. Vendar je moral jesti surovo meso in slep je bil še zmeraj. Nekega dne je največji lev lovil zajca, ki je bil slep, saj se je kar naprej zaletaval v debla in kamne. Nazadnje je treščil v borovo deblo in se prekopicnil po tleh naravnost v mlako. Ko pa je prilezel iz vode, je prav dobro našel pot in si rešil življenje. »No, no!« je pomislil lev, odvlekel dečka do mlake in ga potopil vanjo. Ko se mu je vid povrnil, je odšel do morja in levom z znamenji pokazal, naj ležejo drug poleg drugega kakor splav. Stopil jim je na hrbte, oni pa so ga odnesli čez vodo na kopno. Ko je bil varno na obali, je odšel v brezov gaj in tam pustil leve. Sam se je kakor tat pritihotapil do gradu, da bi videl, ali bi lahko dobil svoj trak nazaj. Ko je prišel do vrat, je pokukal skozi ključavnico in zagledal trak, ki je visel nad kuhinjskimi vrati. Po prstih je stopil v hišo, saj ni bilo nikogar notri; ko pa je dobil trak v roke, je začel udarjati s petami ob tla in brcati naokrog kakor nor.

Ženica je pri priči pridrvela ven. »Ljubi moj deček, daj mi tisti trak!« je rekla. »Ne, hvala, zdaj boš deležna sodbe, ki si jo namenila meni,« je rekel deček in jo nemudoma izvršil. Ko je trol to slišal, je prišel noter in ga milo prosil, naj ga ne ubije. »Prav, živel boš, a doletela te bo ista kazen, kakršno si naložil meni,« je rekel deček. Nato mu je izžgal oči in ga v čolnu spustil na morje, le da za trolom ni bilo nobenih levov.

Zdaj je bil deček sam in je ves čas hrepenel po princesi. Nazadnje ni mogel več zdržati; tako močno ga je vleklo k njej, da je moral na pot. Natovoril je štiri ladje in sklenil odpluti ponjo v Arabijo. Nekaj časa so imeli lepo, mirno vreme, potem pa so zaradi neugodnega vetra obtičali ob skalnatem otočku. Mornarji so šli na kopno in se za kratek čas potikali naokrog. Našli so velikansko jajce, skoraj tako veliko kakor majhna hiša. Začeli so tolči in udarjati po njem z velikimi kamni, pa ga niso mogli razbiti. Deček je prišel za njimi z mečem, da bi pogledal, od kod tolikšen hrup. Ko je zagledal jajce, je menil, da ga menda ne bo težko razbiti, ter zamahnil z mečem, da se je razklalo in je iz njega prišel mladič, velik kakor slon.

»Zdaj smo jo pa najbrž polomili,« je rekel deček. »To nas lahko stane življenje.« Nato je vprašal mornarje, ali bi znali prijadrati v Arabijo v štiriindvajsetih urah, če bi dobili ugoden veter. — Seveda bi zmogli, so menili. Dobili so ugoden veter, odpluli in bili čez triindvajset ur na arabski obali. Deček je mornarjem takoj ukazal, naj gredo na kopno in se zakopljejo v peščeno sipino, tako da bodo ravno še lahko videli ladje. Kapitan in deček pa sta se povzpela na visok hrib in sedla pod bor. Čez eno uro je priletela ptica s skalnatim otočkom v krempljih in ga spustila na ladjevje, da so se ladje potopile. Ko je to opravila, je odletela k sipini in tako zamahnila s perutmi, da bi mornarjem skoraj odnesla glave, nato pa švignila pod bor tako silovito, da je dečka zavrtelo naokrog. Toda deček je imel meč že pripravljen in je udaril po ptici, da je mrtva strmoglavila na tla. Nato je šel v mesto, kjer je seveda vladalo veliko veselje, ker je kralj dobil hčer nazaj. Zdaj pa jo je sam skril in razglasil, da jo dobi za ženo tisti, ki jo najde, čeprav je bila že obljubljena drugemu. Med potjo je deček srečal človeka, ki je prodajal kože belih medvedov. Eno je kupil in zlezel vanjo. Eden od kapitanov je moral vzeti železno verigo in ga voditi na njej, potem pa sta hodila po mestu in nastopala. Nazadnje je prišlo kralju na ušesa, da še nihče ni videl takšne predstave;

beli medved je plesal na vse mogoče načine, kakor so mu pač ukazali. Prišel je sel z naročilom, naj pride nastopat h kralju, saj si ga kralj želi videti.

Ko je prišel noter, so se vsi prestrašili, saj še nikoli niso videli takšne živali; kapitan pa je rekel, da ni prav nič nevarna, če se ji le ne smejijo. Tega ne smejo, sicer jih bo ubila. Ko je kralj to slišal, je dvorjane posvaril in jim zabičal, da se ne smejo smejati. Čez čas pa je prišla kraljeva služabnica, se začela šopiriti in smejati; beli medved jo je udaril, da je razletela na kosce. Dvorjani so začeli tožiti in tarnati, kapitan pa najbolj od vseh. »Eh, kaj bi,« je rekel kralj, »saj gre samo za služabnico, in to je moja skrb, ne vaša!« Ko je bilo predstave konec, je bilo že pozno zvečer. »Ne hodi zdaj več z njim ven, prepozno je že,« je rekel kralj;

»nocoj lahko prespi tukaj.« »Morda bi lahko ležal za pečjo?« je rekel kapitan. »Ne, dobil bo pernice in blazine, da bo ležal na njih,« je rekel kralj in jih nanosil cel kup.

Kapitan je dobil ležišče v sosednji sobi. Okoli polnoči je prišel kralj s svetilko in velikim šopom ključev ter odpeljal belega medveda s seboj. Hodil je po enem hodniku za drugim, skozi vrata in sobe, po stopnicah gor in po stopnicah dol; nazadnje je prišel na pomol, ki je segal daleč na morje.

Tam je začel majati in premikati palice in zatiče, enega je potegnil gor, drugega potisnil dol, dokler ni iz vode priplavala majhna hišica. Tam je imel svojo hčer; tako rad jo je imel, da jo je skril, da je ne bi mogel nihče najti.

Belega medveda je pustil pred vrati, sam pa stopil noter ter ji pripovedoval o medvedu, plesu in predstavi. Rekla je, da jo je strah in si ga ne upa pogledati. Toda kralj jo je pregovoril in ji zagotovil, da ni nobene nevarnosti, če se le ne bo smejala. Nato je spustil medveda noter, in ta je plesal ter kazal svoje spretnosti, kar naenkrat pa se je princesina služabnica začela smejati. Deček jo je udaril, da je razletela na kosce. Princesa je začela bridko jokati in tarnati.

»Eh, kaj bi!« je rekel kralj. »Saj gre samo za služabnico in priskrbel ti bom drugo, prav tako dobro. Zdaj pa bo najbolje, da medved ostane kar tukaj,« je dodal, »kajti sredi noči se mi res ne ljubi z njim spet po vseh tistih hodnikih.« — Potem pa si ona ne upa ostati tam, je rekla princesa.

Toda medved se je zvil v klobčič in legel za peč, in nazadnje je ostalo pri tem. Princesa je legla v posteljo in pustila luč goreti. Ko pa je kralj odšel in je vse potihnilo, je beli medved prišel k njej in jo prosil, naj mu odveže trak pod brado. Princesa se je tako prestrašila, da bi skoraj omedlela, vendar je tipala, dokler ga ni našla, in komaj ga je odvezala, si je deček že snel medvedjo glavo. Tedaj ga je prepoznala in njeno veselje ni imelo meja. Takoj je hotela povedati, da jo je rešil prav on. Toda tega ni hotel; še enkrat jo je hotel osvojiti. Ko sta zjutraj zaslišala, da je kralj začel premikati palice, je deček spet zlezel v medvedjo kožo in legel za peč. »No, ali je mirno ležal?« je vprašal kralj.

»O, seveda,« je rekla princesa, »še ganil se ni.« Zgoraj v gradu ga je kapitan spet prevzel. Deček pa je nato šel h krojaškemu mojstru in naročil knežja oblačila. Ko so bila narejena, je stopil h kralju in rekel, da želi poiskati princeso. »Marsikdo je že hotel,« je rekel kralj, »pa so vsi izgubili življenje, kajti kdor je ne najde v štiriindvajsetih urah, je obsojen na smrt.« Deček je menil, da se tega ne boji; poiskal jo bo, če pa je ne najde, bo to njegova skrb. Na gradu pa so bili godci, ki so igrali, in mladenke, s katerimi je bilo mogoče plesati, in deček je plesal. Čez dvanajst ur je prišel kralj in rekel:

»Smiliš se mi, tako slabo iščeš, da boš izgubil življenje.« »Eh, kaj bi, s truplom še ni hudega, dokler diha; časa imava še dovolj!« je rekel deček in plesal, dokler ni ostala le še ena ura. Šele tedaj se je hotel odpraviti iskat. »Oh, nič ne pomaga,« je rekel kralj, »zdaj je čas že potekel.« »Prižgi svetilko in prinesi svoj veliki šop ključev!« je rekel deček. »Potem pa pojdi z menoj, kamor te bom vodil! Še cela ura je ostala.« Šel je po isti poti, po kateri je prejšnjo noč hodil kralj, in mu ukazoval, naj mu odklepa vrata, dokler ni prišel na pomol, ki je segal daleč na morje.

»Zdaj ti nič več ne pomaga; čas je potekel in naravnost v morje boš šel,« je rekel kralj. »Še pet minut imam,« je odvrnil fant ter tako vlekel in ruval palice in kole, da je hiša priplavala na površje. »Zdaj je čas potekel!« je zavpil kralj. »Pridi, moj sabljaški mojster, in mu odsekaj glavo.« »Ne, stojte, stojte!« je rekel fant. »Še tri minute imam! Prinesite ključ, da pridem noter.« Kralj pa je šaril za ključem in govoril, da ga ne najde, samo da bi zavlekel čas. »Če ga nimate vi, ga imam pa sam,« je rekel fant in tako brcnil v vrata, da so se razletela in zgrmela na tla v hiši. Na pragu ga je pričakala princesa in rekla, da je to njen rešitelj in da hoče njega za moža. Tako ji ga je kralj moral dati in fant se je poročil s hčerjo arabskega kralja.