Prevod

Nekoč sta živela mož in žena, ki sta imela enega samega sina, in temu je bilo ime Hans. Ženi se je zdelo, da bi moral iti služit, pa je rekla možu, naj se odpravi z njim na pot.

»Poskrbi, da se bo tako dobro izučil, da bo postal mojster nad vsemi mojstri!« je rekla in jima v vrečo spravila živež in zvitek tobaka. Obiskala sta veliko mojstrov, a vsi so pravili, da lahko fanta izučijo le do svoje spretnosti, boljšega od sebe pa ne morejo napraviti. Ko se je mož s tem odgovorom vrnil domov k ženi, je rekla: »Prav nič mi ni mar, kam ga daš, toda povem ti, da moraš iz njega napraviti mojstra nad vsemi mojstri!« Spet jima je spravila v vrečo živež in zvitek tobaka in mož s sinom je moral znova na pot.

Ko sta že nekaj časa hodila, sta prišla na zaledenelo planjavo; tam sta srečala nekoga, ki se je pripeljal s črnim konjem. »Kam pa sta namenjena?« je vprašal. »Sina bi rad dal v uk nekomu, ki bi ga znal dobro izučiti, kajti moja žena izhaja iz tako imenitne rodbine, da hoče, da bi postal mojster nad vsemi mojstri,« je povedal mož.

»Potem pa se je dobro izteklo,« je rekel tisti na vozu, »kajti jaz sem temu kos in prav takega vajenca iščem. Stopi zadaj na voz!« je velel fantu. In že ju je poneslo navzgor po zraku.

»Ne, ne, počakaj malo!« je zavpil fantov oče. »Saj še ne vem, kako ti je ime in kje stanuješ!« je rekel. »O, doma sem na severu in jugu, na vzhodu in zahodu, ime pa mi je Bonde Veirsky,« je odgovoril mojster. »Čez leto dni se vrni, pa ti bom povedal, ali bo iz njega kaj takega,« je še dejal.

Nato sta odletela in izginila. Ko se je mož vrnil domov, ga je žena vprašala, kje je pustil sina. »O, bogve, kam je izginil,« je rekel mož. »Kar v zrak ju je odneslo,« in ji povedal, kako se je vse skupaj zgodilo. Ko pa je žena slišala, da mož ni prav izvedel ne tega, kdaj naj bi sin končal uk, ne tega, kje sploh je, ga je spet poslala na pot ter mu dala s seboj vrečo živeža in zvitek tobaka.

Ko je že nekaj časa hodil, je prišel v velik gozd. Ves dan je hodil po njem in ni ga bilo konca. Ko se je stemnilo, je zagledal močno svetlobo in se napotil proti njej. Po dolgem času je prispel do hišice pod goro. Pred njo je stala starka in s svojim nosom vlekla vodo iz vodnjaka, tako dolg je bil. »Dober večer, mati,« je rekel mož. — »Dober večer tudi tebi,« je odvrnila starka. »Že sto let me ni nihče poklical mati,« je rekla. — »Bi lahko nocoj prenočil pri vas?« je vprašal mož. »Ne,« je rekla starka.

Tedaj pa je mož vzel iz vreče zvitek tobaka, ga malo ožgal in starki ponudil njuhanec. Tako se ga je razveselila, da je začela plesati, in mož je smel ostati čez noč. Čez nekaj časa jo je vprašal po Bondeju Veirskyju. Rekla je, da nič ne ve o njem, vendar gospoduje vsem štirinožnim živalim in morda bi katera izmed njih kaj vedela. S piščalko, ki jo je imela, jih je sklicala in izprašala, toda nobena ni vedela ničesar o Bondeju Veirskyju.

»Tri sestre smo,« je rekla starka, »morda pa katera od drugih dveh ve, kje je. Dala ti bom prevoz, da boš do večera pri njej; toda do najbližje je tristo milj.«

Mož se je odpravil in do večera prispel tja. Tudi ta starka je stala pred hišo in s svojim nosom vlekla vodo iz vodnjaka. »Dober večer, mati,« je rekel mož. »Dober večer tudi tebi,« je odvrnila starka. »Že sto let me ni nihče poklical mati,« je rekla. — »Bi lahko nocoj prenočil pri vas?« je vprašal mož. — »Ne,« je rekla starka. Tedaj pa je mož vzel iz vreče zvitek tobaka, ga malo ožgal in starki nasul njuhanca na hrbtno stran dlani. Tako se ga je razveselila, da je začela plesati, in mož je smel ostati čez noč. Čez nekaj časa jo je vprašal po Bondeju Veirskyju. Ne, ničesar ni vedela o njem; — vendar gospoduje vsem ribam, je rekla, in morda bi katera izmed njih kaj vedela. S piščalko, ki jo je imela, jih je sklicala in izprašala, toda nobena ni vedela ničesar o Bondeju Veirskyju. »Še eno sestro imam,« je rekla starka, »morda ona kaj ve o njem. Šeststo milj od tod živi, vendar ti bom dala prevoz, da boš do večera pri njej.«

Mož se je odpravil in do večera prispel tja. Starka je ravno grebla po žerjavici in to je počela kar s svojim nosom, tako dolg je bil. »Dober večer, mati!« je rekel mož. »Dober večer tudi tebi,« je odvrnila starka. »No, že sto let me ni nihče poklical mati,« je rekla. »Bi lahko nocoj prenočil pri vas?« je vprašal mož. — »Ne,« je rekla starka. Tedaj pa je mož spet privlekel na dan zvitek tobaka, ga začel žgati in starki nasul njuhanca po vsej hrbtni strani dlani. Tako se ga je razveselila, da je začela plesati, in mož je smel prenočiti pri njej. Čez nekaj časa jo je vprašal po Bondeju Veirskyju.

Rekla je, da nič ne ve o njem, vendar gospoduje vsem pticam, in s piščalko jih je sklicala. Ko jih je vse izprašala, je opazila, da manjka orel. Kmalu zatem je priletel še ta, in ko ga je vprašala, je povedal, da prihaja naravnost od Bondeja Veirskyja. Starka mu je vele­la, naj moža ponese tja. Toda orel je hotel najprej jesti, potem pa počivati do naslednjega dne, kajti od dolge poti je bil tako utrujen, da se je komaj še dvignil od tal. Ko se je do sitega najedel in odpočil, mu je starka izpulila pero iz repa in na njegovo mesto posadila moža, orel pa je odletel z njim. Do Bondeja Veirskyja sta prispela šele okoli polnoči. Ko sta bila tam, je orel rekel: »Pred vrati leži mrhovina, a zanjo se nikar ne zmeni. Vsi v hiši tako trdno spijo, da se ne morejo zbuditi. Pojdi naravnost k predalu v mizi in vzemi tri koščke kruha. Če boš slišal koga smrčati, mu izpuli tri peresa iz glave; zaradi tega se ne bo zbudil.« Mož je storil tako. Ko je vzel koščke kruha, je izpulil prvo pero. — »Uf!« je zavpil Bonde Veirsky. Nato mu je izpulil še eno in spet je zavpil: »Uf!« Ko pa mu je izpulil tretje, je Bonde Veirsky tako zarjul, da je mož mislil, da bodo popokali zidovi in stene, vendar je še kar spal. Orel mu je nato povedal, kaj naj stori naprej, in mož ga je ubogal: šel je do hlevskih vrat in tam zadel ob veliko skalo; pobral jo je, pod njo pa so ležale tri iveri in pobral je tudi te. Nato je potrkal na hlevska vrata in ta so se pri priči odprla. Na tla je spustil tri krušne drobtine in iz hleva je prišel zajec ter jih pojedel. Mož ga je vzel v naročje. Orel mu je velel, naj mu izpuli tri peresa iz repa ter na njihovo mesto namesti zajca, skalo in iveri ter sede še sam, pa jih bo odnesel domov.

Ko je orel preletel že dolgo pot, je sedel na kamen. »Ali kaj vidiš?« je vprašal. — »Da, vidim jato vran, ki leti za nama,« je rekel mož. »Potem bova pač morala še malo naprej!« je rekel orel in vzletel.

Čez čas je vprašal: »Ali zdaj kaj vidiš?« — »Da, vrane so nama že tik za petami,« je rekel mož. »Spusti zdaj tista tri peresa, ki si mu jih izpulil iz glave,« je rekel orel.

Mož je storil tako in brž ko jih je spustil, so se peresa spremenila v jato krokarjev, ki je vrane pregnala nazaj domov. Orel je z možem poletel daleč naprej; nazadnje je sedel na kamen, da bi si odpočil. »Ali kaj vidiš?« je vprašal. »Prav prepričan nisem,« je rekel mož, »a zdi se mi, da v daljavi nekaj prihaja.« »Potem bova pač morala še malo naprej,« je rekel orel. »Ali zdaj kaj vidiš?« je čez čas vprašal. »Da, zdaj nama je že tik za petami,« je rekel mož.

»Spusti iveri, ki si jih pobral pod skalo pri hlevskih vratih,« je rekel orel. Mož je storil tako in brž ko jih je spustil, je iz njih zrasel velik, gost gozd, tako da se je moral Bonde Veirsky vrniti domov po sekire, da si je presekal pot skozenj. Orel je spet poletel daleč naprej; ko pa se je utrudil, je sedel na bor. »Ali kaj vidiš?« je vprašal. »Prav prepričan nisem,« je rekel mož, »a zdi se mi, da v daljavi nekaj razločim.« »Potem bova pač morala še malo naprej,« je rekel orel in vzletel. »Ali zdaj kaj vidiš?« je čez čas vprašal.

»Da, zdaj nama je že tik za petami,« je rekel mož. »Potem pa spusti skalo, ki si jo pobral pri hlevskih vratih,« je rekel orel. Mož je storil tako in skala se je spremenila v veliko, visoko kamnito goro, skozi katero si je moral Bonde Veirsky najprej izdolbsti pot. Ko pa je prišel do srede gore, si je zlomil nogo in se je moral vrniti domov, da si jo pozdravi.

Medtem je orel odnesel moža in zajca na njegov dom. Ko so prispeli, je mož šel na pokopališče in zajca posul s posvečeno prstjo, pa se je ta spet spremenil v Hansa, njegovega sina.

Ko se je bližal semenj, se je fant spremenil v konja rumenkaste dlake in prosil očeta, naj ga odpelje na semenj. »Ko pride kdo, ki bi me rad kupil, zahtevaj zame sto tolarjev; toda ne pozabi mi sneti oglavke, sicer me bo Bonde Veirsky obdržal, kajti on bo prišel kupovat,« je rekel. In tako se je tudi zgodilo: prišel je konjski mešetar, ki si je silno želel kupiti konja, in mož je zanj dobil sto tolarjev. Ko pa je bila kupčija sklenjena in je Hansov oče dobil denar, je mešetar hotel še oglavko. »Ne, o tem se pa nisva nič dogovorila,« je rekel mož, »in oglavke ne dobiš, ker imam še druge konje, ki jih moram odpeljati v mesto.« Nato sta šla vsak svojo pot. A nista prišla daleč, ko se je Hans spet spremenil v človeka, in ko je mož prišel domov, je sin že sedel na klopi ob peči. Naslednji dan se je spremenil v rjavega konja in rekel očetu, naj ga odpelje na semenj. »Ko pride kdo, ki bi me rad kupil, zahtevaj dvesto tolarjev, kajti toliko bo dal, pa še s pijačo ti bo postregel; toda karkoli boš pil in karkoli boš počel, ne pozabi mi sneti oglavke, sicer me ne boš nikoli več videl,« je rekel Hans. In tako se je tudi zgodilo: za konja je dobil dvesto tolarjev in še pijačo povrhu. Ko sta se razhajala, se je komaj še pravočasno spomnil sneti oglavko. A nista prišla daleč, ko se je fant spet spremenil, in ko se je mož vrnil domov, je Hans že sedel na klopi ob peči.

Tretji dan je bilo prav tako. Fant se je spremenil v velikega črnega konja in rekel očetu, da bo prišel nekdo, ki bo zanj ponudil tristo tolarjev, njega pa povrhu še pošteno napojil. Toda karkoli bo počel in kolikor bo popil, ne sme pozabiti sneti oglavke, sicer se Hans do konca življenja ne bo več rešil Bondeja Veirskyja. »Ne, tega pa že ne bom pozabil,« je rekel mož.

Ko je prišel na semenj, je dobil tristo tolarjev, toda Bonde Veirsky ga je tako napojil, da je pozabil sneti oglavko, in Bonde Veirsky je odšel s konjem.

Ko je prišel že kos poti, je hotel v gostilno še po žganje. Zato je konju pod gobec postavil sod razbeljenih žebljev, pod zadnjico pa korito ovsa, povodec obesil na ročico in šel h gostilničarju.

Konj je tam cepetal, brcal, prhal in vohal. Mimo je prišla dekla in zasmilil se ji je. »O, siromak, kakšnega gospodarja pa imaš, da tako ravna s teboj?« je rekla in snela povodec z ročice, da bi se konj lahko obrnil in pokusil oves.

»Mene ima!« je zavpil Bonde Veirsky in planil skozi vrata. Toda konj je že stresel oglavko z glave, skočil v gosji ribnik in se pri priči spremenil v ribico. Bonde Veirsky je skočil za njim in se spremenil v veliko ščuko. Nato se je Hans spremenil v goloba, Bonde Veirsky pa v kragulja in poletel za njim ter se zaganjal vanj. Na oknu kraljevega gradu je stala princesa in opazovala ta boj. »Ko bi vedel toliko kot jaz, bi priletel k meni skozi okno!« je rekla golobu.

Golob je švignil skozi okno, se spet spremenil v Hansa in ji povedal, kako je z njim. »Spremeni se v zlat prstan in se mi natakni na prst,« je rekla princesa.

»Ne, to ne bo šlo,« je rekel Hans, »kajti potem bo Bonde Veirsky povzročil, da bo kralj zbolel, in nihče ga ne bo mogel ozdraviti, dokler ne pride Bonde Veirsky in ga pozdravi, za plačilo pa bo zahteval zlati prstan.« »Rekla bom, da ga imam po materi in da ga za nič na svetu nočem dati,« je rekla princesa.

Hans se je torej spremenil v zlat prstan in se princesi nataknil na prst, tam pa ga Bonde Veirsky ni mogel dobiti. Toda zgodilo se je, kakor je fant napovedal: kralj je zbolel in noben zdravnik ga ni mogel ozdraviti, dokler ni prišel Bonde Veirsky, ki je za plačilo zahteval prstan s princesinega prsta. Kralj je tedaj poslal k princesi po prstan. Toda rekla je, da ga noče dati, ker ga ima po materi. Ko je kralj to slišal, se je razjezil in rekel, da hoče prstan, pa naj ga ima od kogarkoli že.

»Nič ti ne pomaga, če se jeziš,« je rekla princesa. »Ne morem ga sneti; če hočeš prstan, boš moral vzeti še prst.« »Bom jaz pomagal, pa bo že šel dol,« je rekel Bonde Veirsky. »Ne, hvala, bom kar sama poskusila,« je rekla princesa, stopila k ognjišču in si prst posula s pepelom. Prstan se je snel in izginil v pepelu. Bonde Veirsky se je spremenil v petelina, ki je začel grebsti in brcati po ognjišču za prstanom, da se jim je pepel vrtinčil okoli ušes. Hans pa se je spremenil v lisjaka in petelinu odgriznil glavo; in če je v Bondeju Veirskyju tičal sam hudič, je bilo zdaj konec tudi z njim.