Medvedji sin

Besedilo

Medvedji sin

V neki vasi so šle žene v planino iskat divjo broščevino. Ko so tako tavale po planini, je ena izmed njih zašla in prišla pred votlino, iz katere je stopil medved, jo zgrabil in odpeljal noter. Ko je tam živela z njim, je zanosila in rodila dečka. Ko je otrok nekoliko zrasel, se je žena nekako izmuznila in pobegnila domov v vas. Medved je še naprej prinašal vse mogoče in hranil otroka, kakor je prej tudi njegovo mater. Ko je deček že precej zrasel, je začel siliti iz votline v svet. Medved mu je to branil in mu govoril, da je še mlad in šibak, po svetu pa živijo zveri, ki jim pravijo ljudje, in te ga bodo ubile. Tako se je deček nekoliko pomiril in ostal v votlini. Čez nekaj časa je spet začel siliti v svet, in ker ga medved drugače ni mogel odvrniti od tega, ga je odpeljal pred votlino pod neko bukev in mu rekel: »Če lahko to bukev izruješ iz zemlje, te bom pustil v svet; če je ne moreš, pa moraš še ostati pri meni.« Deček je zgrabil bukev in jo vlekel sem ter tja, a je ni mogel izruvati, zato se je z očetom vrnil v votlino. Ko je čez nekaj časa spet začel siliti v svet, ga je medved odpeljal pred votlino in mu rekel, naj poskusi, ali zdaj že lahko izruje bukev iz zemlje. Deček je zgrabil bukev in jo izruval. Medved mu je tedaj rekel, naj ji oklesti veje, si jo zavihti na ramo kakor gorjačo in gre v svet. Deček je ubogal očeta in tako na svoji poti po svetu prišel na neko polje, kjer se je zbralo nekaj sto plugov in so orali za spahijo. Ko je prišel do oračev, jih je vprašal, ali bi mu lahko dali kaj jesti. Odgovorili so mu, naj malo počaka, saj jim bodo vsak čas prinesli kosilo, in kar bodo jedli oni, ki jih je toliko, bo jedel tudi on. Komaj so to izrekli, že so se prikazali vozovi, konji, mezgi in osli s kosilom. Ko so kosilo prinesli, je Međedović rekel, da bo vse pojedel sam. Orači so se začudili in ga vprašali, kako bo vendar pojedel toliko jedi, kolikor so jih prinesli za toliko sto ljudi! On pa je vztrajal, da jih bo, in z njimi stavil: če vsega ne poje, jim da svojo gorjačo, če pa poje, mu morajo dati vse železo s svojih plugov. Razpostavili so kosilo in Međedović se je lotil jedi ter pojedel vse; pa bi še, ko bi bilo kaj ostalo. Nato so mu s plugov pobrali vse železo na en kup, on pa je zvil nekaj brez, vse povezal z njimi in obesil na gorjačo. Zavihtel si jo je na ramo, šel k nekemu kovaču in mu naročil, naj mu iz tega železa skuje buzdovan za gorjačo. Kovač je sprejel delo, a se mu je zazdelo, da je železa veliko, zato ga je skoraj polovico skril, iz preostalega pa je buzdovan nekako sklepal skupaj. Međedoviću se je zdel buzdovan premajhen za toliko železa, pa še tisto, kar ga je bilo, ni bilo narejeno, kakor bi moralo biti. Ko so torej buzdovan nasadili na gorjačo, ga je Međedović, da bi preizkusil, ali je dober, vrgel v nebo, se pod njim postavil na vse štiri in ga prestregel s hrbtom. Na kovačevo nesrečo se je buzdovan razletel. Tedaj je Međedović zamahnil z gorjačo in kovača ubil, nato pa šel v njegovo hišo, našel vse skrito železo in ga skupaj s kosi buzdovana odnesel drugemu kovaču. Naročil mu je, naj mu skuje buzdovan za gorjačo, vendar ga je posvaril, naj se nikar ne šali, temveč naj iz vsega železa skuje dober buzdovan, če noče končati kakor tisti, ki ga je koval prej. Kovač, ki je že slišal, kaj se je zgodilo onemu kovaču, je zbral vse svoje pomočnike, pa so vse železo združili in skovali najboljši buzdovan, kar so ga mogli. Ko so ga nasadili na gorjačo, ga je Međedović spet vrgel v nebo, da bi ga preizkusil, in se pod njim postavil na vse štiri; toda buzdovan se ni razbil, temveč se je odbil od njegovega hrbta. Međedović se je vzravnal in rekel: »Zdaj je buzdovan dober.« Zavihtel si ga je na ramo in šel naprej. Na poti je na polju naletel na moža, ki je v ralo vpregel dva vola in oral. Stopil je k njemu in ga vprašal, ali ima kaj za pod zob. Mož mu je odgovoril: »Zdaj mi bo hči prinesla kosilo, pa si bova razdelila, kar je Bog dal.« Međedović mu je začel pripovedovati, kako je pojedel vse, kar je bilo pripravljeno za nekaj sto oračev, in ga vprašal: »Kaj bo torej od enega kosila zame in kaj bo zate?« Medtem je prišlo dekle s kosilom. Brž ko ga je razpostavilo, je Međedović segel z roko po jedi, mož pa mu ni pustil, temveč mu je rekel: »Ne, dokler se ne prekrižaš takole kakor jaz!« Lačni Međedović ni imel druge izbire, zato se je prekrižal. Potem sta začela jesti in oba sta se najedla, pa še ostalo jima je. Međedović je pogledoval po dekletu, ki je prineslo kosilo; bila je krepka, zdrava in lepa, in ker mu je bila všeč, je rekel njenemu očetu: »Ali mi daš svojo hčer, da se oženim z njo?« Mož mu je odgovoril: »Rad bi ti jo dal, a sem jo obljubil Brku.« Međedović pa je dejal: »Kaj mi mar Brko! S temle buzdovanom ga bom!« Mož mu je odvrnil: »Tudi Brko ni kar tako, veš. Zdaj ga boš videl.« Tedaj je z ene strani završalo in izza hriba se je prikazal en brk, v njem pa tristo petinšestdeset ptičjih gnezd. Počasi se je prikazal še drugi brk in za njim Brko. Ko je prišel do njih, se je ulegel z obrazom navzdol, položil dekletu glavo v naročje in ji naročil, naj mu poišče uši. Dekle ga je začelo obirati, Međedović pa je počasi vstal in ga z buzdovanom silovito udaril po glavi. Brko je s prstom pokazal na tisto mesto in rekel dekletu: »Tule me je nekaj ugriznilo.« Međedović ga je spet udaril z buzdovanom, tokrat drugam, Brko pa je znova pokazal s prstom: »Tule me je spet nekaj ugriznilo.« Ko ga je udaril tretjič, se je Brko spet potipal tam in jezno vzkliknil: »Ali si slepa? Tule me nekaj kolje!« Tedaj mu je dekle reklo: »Nič te ne kolje, tale človek te tepe.« Ko je Brko to slišal, se je zdrznil in skočil na noge, Međedović pa je že odvrgel buzdovan in bežal čez polje. Brko se je pognal za njim. Međedović je bil lažji in si je pridobil nekaj prednosti, toda Brko nikakor ni hotel odnehati. Tako je Međedović med begom prišel do neke reke in ob njej našel ljudi, ki so na gumnu vejali pšenico. Zaklical jim je: »Pomagajte, bratje, za božjo voljo! Brko me lovi! Kaj naj zdaj? Kako naj pridem čez to vodo?« Eden izmed mož mu je pomolil lopato in rekel: »Sedi na lopato, da te vržem čez.« Međedović je sedel na lopato, mož je zamahnil z njo in ga vrgel na drugi breg, on pa je bežal naprej. Kmalu zatem je na gumno prišel tudi Brko in vprašal može: »Ali je šel tod tak in tak človek?« Povedali so mu, da je. Brko jih je vprašal: »Kako pa je prišel čez to vodo?« Odgovorili so mu: »Preskočil jo je!« Tedaj se je Brko zaletel in hop čez vodo na drugo stran, nato pa naprej za Međedovićem. Međedović se je med begom v neki hrib hudo utrudil. Ko je prišel na vrh, je na zorani njivi našel moža, ki je imel okrog vratu obešeno vrečo s semenom; enkrat je zajel pest in jo raztrosil po njivi, drugič pa jo je nesel v usta in pojedel. Temu možu je zaklical: »Pomagaj, brat, za božjo voljo! Brko me lovi in zdaj zdaj me bo dohitel! Kaj naj storim? Nekam me skrij!« Mož mu je odgovoril: »Pri moji veri, z Brkom ni šale. A ne vem, kam bi te skril. Pojdi sem v mojo vrečo med seme.« In tako ga je spravil v vrečo. Ko je zatem prišel Brko in ga vprašal po Međedoviću, mu je povedal, da je že davno šel mimo in da je zdaj bogve kje. Tedaj se je Brko obrnil in odšel nazaj. Mož pa je med sejanjem žita pozabil na Međedovića in ga skupaj z zrnjem zajel v pest ter si ga nesel v usta. Međedović se je prestrašil, da ga bo pogoltnil, in begal po ustih sem ter tja, dokler ni na srečo našel nekega škrbastega zoba, se zatekel vanj in potuhnil. Ko je sejalec zvečer prišel domov, je zaklical snahama: »Prinesita mi, otroka, tisti moji zobotrebci; nekaj me tišči v mojem piškavem zobu.« Snahi sta prinesli dva velika železna ražnja. Ko je odprl usta, sta začeli drezati, ena z ene, druga z druge strani, dokler ni Međedović skočil iz zoba. Šele tedaj se je sejalec spomnil nanj in mu rekel: »Lepo sem te skril, ni kaj! Malo je manjkalo, pa bi te požrl!« Potem ko so povečerjali in se začeli pogovarjati o vsem mogočem, je Međedović vprašal gospodarja, kaj se je zgodilo s tistim zobom, da je toliko bolj pokvarjen od vseh drugih. Gospodar mu je začel takole pripovedovati: »Nekoč se nas je kakšnih deset odpravilo s tridesetimi konji v Dubrovnik po sol. Med potjo smo naleteli na dekle, ki je paslo ovce. Vprašalo nas je, kam smo namenjeni, in povedali smo mu, da gremo v Dubrovnik po sol. Dekle pa je reklo: ‚Čemu bi se trudili tako daleč? V moji pleteni torbi je še nekaj soli, ki je ostala, ko sem dajala ovcam sol za lizanje. Mislim, da je bo dovolj za vas vse!‘ In tako smo se kar tam pogodili z njo. Snela si je pleteno torbo z roke, mi pa svoje vreče s konj, in smo polnili in merili, dokler nismo napolnili vreč za vseh trideset konj. Potem smo ji plačali in se vrnili domov. Bilo je jeseni in vreme je bilo še precej lepo, a nekega dne proti večeru, ko smo bili na vrhu Čemerna, se je pooblačilo in začelo je snežiti, zraven pa je zapihal severnik, tako da smo se zmedli mi in konji. Za še večjo nesrečo se je povsem stemnilo. Tavali smo sem ter tja, dokler ni eden izmed nas na srečo naletel na votlino in zaklical: ‚Semkaj, bratje! Tu je na suhem!‘ Tedaj smo drug za drugim prišli tja, dokler nismo bili vsi notri in pripeljali noter še vseh trideset konj. Raztovorili smo jih, zakurili ogenj in prenočili kakor doma. Ko se je naslednje jutro zdanilo, smo imeli kaj videti: vsi skupaj smo bili v človeški glavi, ki je ležala med nekimi vinogradi. Ko smo se še čudili in tovorili konje, pa vrag ne da miru: pride čuvaj tistih vinogradov, vzame glavo z nami vred in jo položi v pračo. Nekajkrat jo zavrti nad glavo in jo zaluča čez vinograde, da bi odgnal škorce. In ko smo padli na neki hrib, sem si poškodoval ta zob.« Pa naj vam bo laž v čast!