Prevod

Nekoč je živel vojak, ki je kralju dolga leta zvesto služil. Ko pa se je vojna končala in vojak zaradi številnih ran, ki jih je dobil, ni mogel več služiti, mu je kralj rekel: »Lahko greš domov, ne potrebujem te več. Tudi denarja ne boš več dobival, kajti plačilo dobi le tisti, ki mi zanj služi.« Vojak ni vedel, s čim naj se preživlja. Poln skrbi je odšel in hodil ves dan, dokler ni zvečer prišel v gozd. Ko se je stemnilo, je zagledal luč, se ji približal in prišel do hiše, v kateri je živela čarovnica. »Daj mi, prosim, prenočišče ter malo hrane in pijače,« ji je rekel, »sicer bom umrl od lakote in žeje.« »Oho!« je odgovorila. »Kdo pa kaj da potepuškemu vojaku? Vendar bom usmiljena in te sprejela, če storiš, kar zahtevam.« »Kaj pa zahtevaš?« je vprašal vojak. »Da mi jutri prekoplješ vrt.« Vojak je privolil in naslednji dan delal na vso moč, vendar do večera ni mogel končati. »Vidim,« je rekla čarovnica, »da danes ne moreš več delati. Obdržala te bom še eno noč, zato pa mi boš jutri razcepil in nasekal voz drv.« Vojak je za to potreboval ves dan in zvečer mu je čarovnica predlagala, naj ostane še eno noč. »Jutri mi moraš opraviti le majhno delo. Za mojo hišo je star, suh vodnjak in vanj mi je padla svetilka. Gori z modrim plamenom in ne ugasne. Prinesti mi jo moraš nazaj.« Naslednji dan ga je starka peljala do vodnjaka in ga v košari spustila vanj. Našel je modro svetilko in ji dal znamenje, naj ga potegne nazaj gor. Res ga je začela vleči kvišku, ko pa je bil že blizu roba, je stegnila roko navzdol in mu hotela vzeti modro svetilko. »Ne,« je rekel, saj je zaslutil njene zle namene, »svetilke ti ne dam, dokler ne stojim z obema nogama na tleh.« Tedaj se je čarovnica razbesnela, ga spustila nazaj v vodnjak in odšla.

Ubogi vojak je padel na vlažno dno, ne da bi se poškodoval, in modra svetilka je gorela naprej, toda kaj mu je to pomagalo? Dobro je vedel, da ne bo ušel smrti. Nekaj časa je ves žalosten sedel, potem pa je po naključju segel v žep in našel svojo pipo, ki je bila še napol napolnjena s tobakom. »To bo moj zadnji užitek,« si je mislil, jo izvlekel, prižgal ob modri svetilki in začel kaditi. Ko se je dim razlezel po votlini, je nenadoma pred njim stal majhen črn možiček in vprašal: »Gospodar, kaj ukazuješ?« »Kaj naj ti ukazujem?« je ves začuden odvrnil vojak. »Storiti moram vse,« je rekel možiček, »kar zahtevaš.« »Dobro,« je rekel vojak, »potem mi najprej pomagaj iz vodnjaka.« Možiček ga je prijel za roko in ga odpeljal skozi podzemni rov, ni pa pozabil vzeti s seboj modre svetilke. Spotoma mu je pokazal zaklade, ki jih je čarovnica nagrabila in tam skrila, in vojak je vzel toliko zlata, kolikor ga je mogel nesti. Ko je prišel na površje, je rekel možičku: »Zdaj pa pojdi, zveži staro čarovnico in jo privedi pred sodišče.« Kmalu je pridrvela mimo na divjem mačkonu, hitra kakor veter, in strašno kričala. Še malo zatem se je možiček vrnil. »Vse je opravljeno,« je rekel, »in čarovnica že visi na vislicah. Gospodar, kaj še ukazuješ?« »Za zdaj nič,« je odgovoril vojak. »Lahko greš domov, le takoj pridi, ko te pokličem.« »Nič drugega ni treba,« je rekel možiček, »kakor da prižgeš pipo ob modri svetilki, pa bom takoj pred teboj.« Nato mu je izginil izpred oči.

Vojak se je vrnil v mesto, iz katerega je prišel. Odšel je v najboljše gostišče in si dal sešiti lepa oblačila, nato pa je gostilničarju naročil, naj mu čim razkošneje opremi sobo. Ko je bila pripravljena in se je vojak vselil vanjo, je poklical črnega možička in rekel: »Kralju sem zvesto služil, on pa me je odgnal in me pustil stradati. Zdaj se mu hočem za to maščevati.« »Kaj naj storim?« je vprašal možiček. »Pozno zvečer, ko bo kraljeva hči ležala v postelji, jo spečo prinesi sem. Pri meni bo opravljala delo dekle.« Možiček je rekel: »Zame je to lahko, zate pa nevarno. Če se razve, se ti bo slabo godilo.« Ko je odbilo polnoč, so se vrata na stežaj odprla in možiček je prinesel kraljevo hčer. »Aha, si že tu?« je vzkliknil vojak. »Brž na delo! Pojdi po metlo in pometi sobo.« Ko je končala, ji je velel, naj pride k njegovemu naslanjaču, iztegnil proti njej noge in rekel: »Sezuj mi škornje.« Potem ji jih je vrgel v obraz in morala jih je pobrati, očistiti in zloščiti. Vse, kar ji je ukazal, je naredila brez upiranja, molče in s priprtimi očmi. Ob prvem petelinjem petju jo je možiček odnesel nazaj v kraljevi grad in jo položil v njeno posteljo.

Naslednje jutro, ko je kraljeva hči vstala, je šla k očetu in mu povedala, da je imela nenavadne sanje. »Z bliskovito naglico me je nekdo nesel po ulicah in me prinesel v sobo nekega vojaka. Morala sem mu služiti kot dekla, mu streči in opravljati vsa preprosta dela, pomesti sobo in očistiti škornje. Bile so le sanje, pa sem vendar tako utrujena, kakor da bi vse to zares počela.« »Morda so bile sanje resnične,« je rekel kralj. »Dal ti bom nasvet: napolni si žep z grahom in naredi vanj majhno luknjo. Če te spet odnesejo, bo grah padal iz njega in puščal sled na ulici.« Medtem ko je kralj govoril, je možiček neviden stal zraven in vse slišal. Ponoči, ko je spečo kraljevo hčer spet nesel po ulicah, so iz žepa sicer padala posamezna grahova zrna, vendar niso mogla pustiti sledi, kajti zviti možiček je že prej po vseh ulicah raztresel grah. Kraljeva hči pa je morala znova do petelinjega petja opravljati delo dekle.

Naslednje jutro je kralj poslal svoje ljudi iskat sled, vendar zaman, kajti po vseh ulicah so sedeli revni otroci, pobirali grah in govorili: »Nocoj je deževal grah.« »Nekaj drugega si morava izmisliti,« je rekel kralj. »Ko ležeš v posteljo, ostani obuta, in preden se vrneš od tam, skrij en čevelj. Ga bom že našel.« Črni možiček je slišal za načrt, in ko je vojak zvečer zahteval, naj mu spet prinese kraljevo hčer, ga je skušal odvrniti od tega. Rekel mu je, da zoper to zvijačo ne pozna nobenega sredstva in da se mu utegne slabo goditi, če pri njem najdejo čevelj. »Stori, kar ti pravim,« je odvrnil vojak, in kraljeva hči je morala tudi tretjo noč delati kakor dekla. Preden pa jo je možiček odnesel nazaj, je pod posteljo skrila čevelj.

Naslednje jutro je kralj ukazal po vsem mestu iskati hčerin čevelj. Našli so ga pri vojaku, vojaka samega, ki je na možičkovo prigovarjanje odšel skozi mestna vrata, pa so kmalu dohiteli in vrgli v ječo. Med begom je pozabil tisto, kar mu je bilo najdragocenejše, modro svetilko in zlato, in v žepu mu je ostal le še en dukat. Ko je tako v verigah stal ob oknu svoje ječe, je zagledal enega svojih tovarišev, ki je šel mimo. Potrkal je na šipo, in ko je tovariš prišel bliže, mu je rekel: »Bodi tako dober in mi prinesi culico, ki sem jo pustil v gostišču. Zanjo ti dam dukat.« Tovariš je stekel tja in mu prinesel, kar je želel. Brž ko je bil vojak spet sam, je prižgal pipo in priklical črnega možička. »Nič se ne boj,« je ta rekel svojemu gospodarju. »Pojdi, kamor te peljejo, in pusti, naj se zgodi, kar se mora. Le modro svetilko vzemi s seboj.« Naslednji dan so vojaku sodili, in čeprav ni storil nič hudega, ga je sodnik obsodil na smrt. Ko so ga peljali ven, je kralja prosil za poslednjo milost. »Kakšno pa?« je vprašal kralj. »Da smem po poti pokaditi še eno pipo.« »Lahko pokadiš tri,« je odgovoril kralj, »vendar ne misli, da ti bom podaril življenje.« Vojak je tedaj izvlekel pipo in jo prižgal ob modri svetilki. Komaj se je dvignilo nekaj dimnih kolobarjev, že je pred njim stal možiček z majhno gorjačo v roki in vprašal: »Kaj ukazuje moj gospodar?« »Podri mi te krivične sodnike in njihove biriče, pa tudi kralju ne prizanašaj, saj je tako grdo ravnal z menoj.« Možiček je kakor blisk švignil sem in tja v cikcaku, in kogar se je z gorjačo le dotaknil, je že padel na tla in se ni upal več ganiti. Kralja je obšel strah in začel je prositi za milost. Da bi si le rešil življenje, je vojaku dal kraljestvo in svojo hčer za ženo.