Prevod

Bratec je prijel sestrico za roko in rekel: »Odkar je mama umrla, nisva doživela niti ene lepe ure več. Mačeha naju vsak dan tepe, in kadar prideva k njej, naju odrine z nogami. Za jed imava le trde kruhove skorje, ki ostanejo, psičku pod mizo pa se godi bolje, saj mu včasih vrže kak dober grižljaj. Bog se naju usmili! Ko bi najina mama to vedela! Pridi, pojdiva skupaj v širni svet!« Ves dan sta hodila čez travnike, polja in kamenje, in kadar je deževalo, je sestrica rekla: »Bog in najini srci jočejo skupaj!« Zvečer sta prišla v velik gozd in bila od žalosti, lakote in dolge poti tako utrujena, da sta se zatekla v votlo drevo in zaspala.

Naslednje jutro, ko sta se zbudila, je bilo sonce že visoko na nebu in je vroče sijalo v drevesno duplino. Tedaj je bratec rekel: »Sestrica, žejen sem. Ko bi vedel za kak studenček, bi šel pit; zdi se mi, da slišim enega žuboreti.« Vstal je, prijel sestrico za roko in odpravila sta se iskat studenček. Hudobna mačeha pa je bila čarovnica in je dobro videla, kako sta otroka odšla. Skrivaj se je splazila za njima, kakor se plazijo čarovnice, in začarala vse studence v gozdu. Ko sta našla studenček, ki je bleščeče poskakoval čez kamne, je bratec hotel piti iz njega. Toda sestrica je v njegovem žuborenju zaslišala: »Kdor pije iz mene, postane tiger, kdor pije iz mene, postane tiger.« Tedaj je vzkliknila: »Prosim te, bratec, ne pij, sicer boš postal divja zver in me raztrgal!« Bratec ni pil, čeprav ga je hudo žejalo, in je rekel: »Počakal bom do naslednjega izvira.« Ko sta prišla do drugega studenčka, je sestrica slišala, da tudi ta govori: »Kdor pije iz mene, postane volk, kdor pije iz mene, postane volk.« Tedaj je vzkliknila: »Bratec, prosim te, ne pij, sicer boš postal volk in me požrl!« Bratec ni pil in je rekel: »Počakal bom, da prideva do naslednjega izvira, potem pa moram piti, naj rečeš, kar hočeš, saj sem preveč žejen.« Ko sta prišla do tretjega studenčka, je sestrica v njegovem žuborenju zaslišala: »Kdor pije iz mene, postane srnjak, kdor pije iz mene, postane srnjak.« Sestrica je rekla: »Oh, bratec, prosim te, ne pij, sicer boš postal srnjak in mi pobegnil.« Toda bratec je že pokleknil ob studenčku, se sklonil in pil vodo; kakor hitro so mu prve kapljice omočile ustnice, je ležal tam kot srnjaček.

Sestrica je zajokala nad ubogim začaranim bratcem, srnjaček pa je jokal z njo in žalostno sedel ob njej. Naposled je deklica rekla: »Nikar ne jokaj, ljubi srnjaček, saj te nikoli ne bom zapustila.« Nato si je odvezala zlato podvezico in mu jo zavezala okoli vratu, natrgala ločja ter iz njega spletla mehko vrv. Nanjo je privezala živalco in jo vodila naprej, vse globlje v gozd. Ko sta že dolgo, dolgo hodila, sta naposled prišla do majhne hišice. Deklica je pogledala vanjo, in ker je bila prazna, si je mislila: Tu lahko ostaneva in živiva. Srnjačku je iz listja in mahu pripravila mehko ležišče, vsako jutro pa je odšla nabirat koreninice, jagode in oreške zase, zanj pa je prinašala nežno travo. Jedel ji je iz roke, bil je vesel in se razigrano vrtel okoli nje. Zvečer, ko je bila sestrica utrujena in je odmolila svojo molitev, je položila glavo srnjačku na hrbet; to je bila njena blazina, na kateri je sladko zaspala. Ko bi le bratec še imel človeško podobo, bi bilo njuno življenje prečudovito.

Tako sta nekaj časa živela sama v divjini. Nekoč pa je kralj tiste dežele priredil velik lov v gozdu. Med drevjem so odmevali glasovi rogov, pasji lajež in veseli vzkliki lovcev. Srnjaček jih je slišal in si je neznansko želel biti zraven. »Oh!« je rekel sestrici, »pusti me ven na lov, ne morem več zdržati!« Prosil jo je tako dolgo, da je privolila. »Toda,« mu je rekla, »zvečer se le vrni, kajti pred divjimi lovci bom zaklenila vrata. Da te bom prepoznala, potrkaj in reci: ‘Sestrica moja, spusti me noter!’ Če tega ne boš rekel, ti ne bom odprla.« Srnjaček je skočil ven in na prostem se je počutil tako dobro in bil tako vesel. Kralj in njegovi lovci so zagledali lepo žival in se pognali za njo, vendar je niso mogli dohiteti. Kadar so že mislili, da jo imajo, je preskočila grmovje in izginila. Ko se je stemnilo, je srnjaček stekel k hišici, potrkal in rekel: »Sestrica moja, spusti me noter!« Vratca so se mu odprla, skočil je noter in vso noč počival na svojem mehkem ležišču. Naslednje jutro se je lov znova začel, in ko je srnjaček zaslišal lovski rog in vzklike lovcev: »Ho, ho!«, ni imel več miru in je rekel: »Sestrica, odpri mi, moram ven.« Sestrica mu je odprla vrata in rekla: »Toda zvečer moraš biti spet doma in izreči svoje besede.« Ko so kralj in njegovi lovci spet zagledali srnjačka z zlato ovratnico, so se vsi pognali za njim, a je bil zanje prehiter in preveč spreten. To je trajalo ves dan, zvečer pa so ga lovci vendarle obkolili in eden ga je ranil v nogo, tako da je šepal in le počasi bežal dalje. Neki lovec se je skrivaj odpravil za njim vse do hišice in slišal, kako je zaklical: »Sestrica moja, spusti me noter!« Videl je, da so se mu vrata odprla in takoj spet zaprla. Lovec si je vse dobro zapomnil, šel h kralju in mu povedal, kaj je videl in slišal. Tedaj je kralj rekel: »Jutri bomo še enkrat lovili!«

Sestrica pa se je silno prestrašila, ko je videla, da je njen srnjaček ranjen. Sprala mu je kri, na rano položila zelišča in rekla: »Lezi na svoje ležišče, ljubi srnjaček, da boš spet zdrav.« Rana pa je bila tako majhna, da je srnjaček zjutraj ni več čutil. Ko je zunaj spet zaslišal veseli lovski vrvež, je rekel: »Ne morem zdržati, moram biti zraven; mene že ne bodo tako zlahka ujeli!« Sestrica je jokala in rekla: »Zdaj te bodo ubili, jaz pa bom ostala sama v gozdu, od vsega sveta zapuščena. Ne pustim te ven.« »Potem bom tukaj umrl od žalosti,« je odgovoril srnjaček. »Ko zaslišim lovski rog, se mi zdi, da bi kar iz kože skočil!« Sestrica ni mogla drugače in mu je s težkim srcem odprla vrata, srnjaček pa je zdrav in vesel skočil v gozd. Ko ga je kralj zagledal, je rekel svojim lovcem: »Zdaj ga lovite ves dan do noči, toda nihče mu ne sme storiti nič žalega!« Brž ko je sonce zašlo, je kralj rekel lovcu: »Pridi zdaj in mi pokaži gozdno hišico!« Ko je prišel pred vratca, je potrkal in zaklical: »Ljuba sestrica, spusti me noter!« Vrata so se odprla in kralj je vstopil. Pred njim je stala deklica, tako lepa, kakršne še nikoli ni videl. Prestrašila se je, ko je zagledala, da ni prišel njen srnjaček, temveč mož z zlato krono na glavi. Toda kralj jo je prijazno pogledal, ji podal roko in rekel: »Bi šla z menoj na moj grad in postala moja ljuba žena?« »Oh, da,« je odgovorila deklica, »toda srnjaček mora z menoj, njega ne zapustim.« Kralj je rekel: »Pri tebi bo ostal, dokler boš živa, in ničesar mu ne bo manjkalo.« Medtem je srnjaček priskakljal v hišico. Sestrica ga je spet privezala na vrv iz ločja, sama prijela zanjo in z njim odšla iz gozdne hišice.

Kralj je lepo deklico vzel na svojega konja in jo odpeljal na grad, kjer so z velikim bliščem praznovali poroko. Tako je postala kraljica in dolgo sta srečno živela skupaj; srnjačka so negovali in skrbeli zanj, on pa je skakljal po grajskem vrtu. Hudobna mačeha, zaradi katere sta otroka odšla v svet, je bila prepričana, da so sestrico v gozdu raztrgale divje zveri, bratca pa so kot srnjačka ustrelili lovci. Ko je slišala, kako srečna sta in kako dobro se jima godi, sta se v njenem srcu prebudili zavist in nevoščljivost ter ji nista dali miru. Mislila je samo še na to, kako bi ju vendarle pahnila v nesrečo. Njena prava hči, ki je bila grda kot noč in je imela le eno oko, ji je očitala: »Sreča, da bi postala kraljica, bi morala pripasti meni.« »Le mirna bodi,« jo je tolažila starka, »ko bo napočil čas, bom že poskrbela za to.« Ko je prišel pravi čas in je kraljica rodila lepega dečka, kralj pa je bil ravno na lovu, si je stara čarovnica nadela podobo sobarice, stopila v sobo, kjer je ležala kraljica, in rekla porodnici: »Pridite, kopel je pripravljena, dobro vam bo dela in vam povrnila moči. Hitro, preden se ohladi!« Tudi njena hči je bila pri roki. Slabotno kraljico sta odnesli v kopalnico in jo položili v kad, nato pa zaklenili vrata in zbežali. V kopalnici sta bili zakurili pravi peklenski ogenj, tako da se je lepa mlada kraljica kmalu zadušila.

Ko je bilo to opravljeno, je starka vzela svojo hčer, ji nadela čepico in jo položila v posteljo na kraljičino mesto. Dala ji je tudi kraljičino postavo in obraz, le izgubljenega očesa ji ni mogla povrniti. Da kralj tega ne bi opazil, je morala ležati na strani, kjer ni imela očesa. Ko se je zvečer vrnil domov in slišal, da se mu je rodil sinček, se je iz srca razveselil ter hotel stopiti k postelji svoje ljube žene in pogledati, kako ji je. Tedaj je starka hitro vzkliknila: »Za božjo voljo, pustite zagrnjene zavese, kraljica še ne sme gledati v svetlobo in potrebuje mir!« Kralj se je umaknil in ni vedel, da v postelji leži lažna kraljica.

Ob polnoči, ko je vse spalo, pa je varuška, ki je sedela v otroški sobi ob zibelki in edina še bedela, videla, kako so se odprla vrata in je vstopila prava kraljica. Vzela je otroka iz zibelke, ga položila v naročje in ga podojila. Nato mu je stresla blazinico, ga položila nazaj in ga pokrila z odejico. Tudi srnjačka ni pozabila: stopila je v kot, kjer je ležal, in ga pobožala po hrbtu. Potem je povsem tiho spet odšla skozi vrata. Naslednje jutro je varuška vprašala stražarje, ali je ponoči kdo prišel v grad. Odgovorili pa so: »Ne, nikogar nismo videli.«

Tako je prihajala mnogo noči in ni nikoli izrekla niti besede. Varuška jo je vselej videla, vendar si o tem ni upala nikomur ničesar povedati.

Ko je tako minilo nekaj časa, je kraljica neke noči spregovorila: »Kako je z mojim otročičkom? Kako je z mojim srnjačkom? Le še dvakrat pridem, potem pa nikoli več.«

Varuška ji ni odgovorila, ko pa je kraljica spet izginila, je šla h kralju in mu vse povedala. Kralj je rekel: »O Bog! Kaj je to! Naslednjo noč bom bedel pri otroku.« Zvečer je odšel v otroško sobo, ob polnoči pa se je kraljica spet prikazala in rekla:

»Kako je z mojim otročičkom? Kako je z mojim srnjačkom? Le še enkrat pridem, potem pa nikoli več.« Nato je poskrbela za otroka, kakor je navadno storila, preden je izginila. Kralj si je ni upal ogovoriti, vendar je bedel tudi naslednjo noč. Spet je rekla:

»Kako je z mojim otročičkom? Kako je z mojim srnjačkom? Le še tokrat pridem, potem pa nikoli več.« Tedaj se kralj ni mogel več zadržati. Planil je k njej in rekel: »Nihče drug ne moreš biti kakor moja ljuba žena!« Odgovorila mu je: »Da, jaz sem tvoja žena,« in v tistem hipu je po božji milosti spet oživela ter bila sveža, rdečelična in zdrava. Nato je kralju povedala, kakšen zločin sta nad njo zagrešili hudobna čarovnica in njena hči. Kralj je dal obe privesti pred sodišče in izrekli so jima sodbo. Hčer so odpeljali v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri, čarovnico pa so vrgli v ogenj, da je v mukah zgorela. Ko je zgorela v pepel, se je srnjaček spremenil in spet dobil človeško podobo; sestrica in bratec pa sta srečno živela skupaj do konca svojih dni.