Prevod

Bila je vas, v kateri so živeli sami bogati kmetje in en sam revež, ki so mu pravili Bürle (Kmetič). Ta ni imel niti ene krave, še manj pa denarja, da bi si jo kupil, čeprav sta si jo z ženo tako zelo želela. Nekoč ji je rekel: »Poslušaj, nekaj dobrega sem se domislil. Naš boter je mizar; naj nama izdela tele iz lesa in ga pobarva rjavo, da bo videti kakor pravo. Sčasoma bo že zraslo in postalo krava.« Tudi ženi je bila zamisel všeč in boter mizar je tele stesal in oboblал, ga pobarval, kakor je bilo treba, ter mu napravil glavo sklonjeno, kakor da bi se paslo.

Ko so naslednje jutro gnali krave na pašo, je Bürle poklical pastirja v hišo in mu rekel: »Poglejte, tu imam telička, vendar je še majhen in ga je treba nositi.« Pastir je dejal: »Prav, prav,« ga vzel v naročje, odnesel na pašnik in postavil v travo. Teliček je ves čas stal tam, kakor da bi se pasel, in pastir je rekel: »Ta bo kmalu sam hodil. Poglej ga, koliko že poje!« Zvečer, ko je hotel čredo odgnati domov, je rekel teletu: »Če znaš tu stati in se do sitega napasti, znaš tudi hoditi po svojih štirih nogah. Ne ljubi se mi te spet nositi domov v naročju.« Bürle pa je stal pred hišnimi vrati in čakal svojega telička. Ko je pastir prignal čredo skozi vas in telička ni bilo zraven, ga je vprašal, kje je. Pastir je odgovoril: »Še zmeraj stoji zunaj in se pase. Ni hotel nehati jesti in ni hotel z menoj.« Bürle pa je rekel: »Kaj še! Svojo živino hočem nazaj.« Skupaj sta se vrnila na travnik, toda nekdo je tele ukradel in ni ga bilo več. Pastir je rekel: »Najbrž se je izgubilo.« Bürle pa je odvrnil: »Mene že ne boste tako odpravili!« Pastirja je odpeljal pred župana, ki ga je zaradi malomarnosti obsodil, da mora Bürleju za izgubljeno tele dati kravo.

Zdaj sta Bürle in njegova žena imela dolgo želeno kravo. Iz srca sta se je veselila, vendar nista imela krme in ji nista mogla dati ničesar jesti, zato sta jo morala kmalu zaklati. Meso sta nasolila, Bürle pa se je odpravil v mesto, da bi tam prodal kožo in si z izkupičkom priskrbel novega telička. Med potjo je prišel do mlina, kjer je sedel krokar z zlomljenima perutma. Iz usmiljenja ga je pobral in zavil v kožo. Ker pa se je vreme tako poslabšalo in sta divjala veter in dež, ni mogel naprej, zato je stopil v mlin in prosil za prenočišče. Mlinarica je bila sama doma in mu je rekla: »Kar na slamo se ulezi,« ter mu dala kruh s sirom. Bürle je pojedel in legel, kožo pa položil poleg sebe. Žena si je mislila: »Utrujen je in spi.« Medtem je prišel far. Mlinarica ga je prijazno sprejela in rekla: »Moža ni doma, pa si privoščiva pojedino.« Bürle je napel ušesa in ko je slišal za pojedino, ga je ujezilo, da se je moral sam zadovoljiti s kruhom in sirom. Žena pa je prinesla in postavila na mizo štiri dobrote: pečenko, solato, kolač in vino.

Ko sta sedla in hotela začeti jesti, je nekdo potrkal na vrata. Žena je rekla: »O bog, moj mož je!« Hitro je skrila pečenko v peč, vino pod blazino, solato na posteljo, kolač pod posteljo, fara pa v omaro v veži. Potem je odprla možu in rekla: »Hvala bogu, da si spet doma! Takšno vreme je, kakor da bo konec sveta!« Mlinar je zagledal Bürleja, ki je ležal na slami, in vprašal: »Kaj pa ta človek išče tukaj?« »Ah,« je rekla žena, »ta ubogi siromak je prišel v viharju in dežju ter prosil za streho nad glavo. Dala sem mu kruh s sirom in mu pokazala, kje lahko leže na slamo.« Mož je rekel: »Nič nimam proti, le meni brž prinesi kaj jesti.« Žena je rekla: »Nič drugega nimam kot kruh in sir.« »Z vsem sem zadovoljen,« je odgovoril mož, »pa naj bosta kruh in sir.« Pogledal je Bürleja in ga poklical: »Pridi, pa še enkrat jej z menoj.« Bürleju tega ni bilo treba dvakrat reči; vstal je in jedel z njim. Potem je mlinar zagledal kožo na tleh, v kateri je tičal krokar, in vprašal: »Kaj pa imaš tam?« Bürle je odgovoril: »Vedeževalca imam v njej.« »Ali lahko tudi meni kaj prerokuje?« je vprašal mlinar.

»Zakaj pa ne?« je odgovoril Bürle. »Toda pove samo štiri reči, peto pa obdrži zase.« Mlinar je bil radoveden in je rekel: »Naj nama kaj prerokuje.« Bürle je tedaj pritisnil krokarju na glavo, da je zakrakal: »Krr, krr.« Mlinar je vprašal: »Kaj je rekel?« Bürle je odgovoril: »Prvič je rekel, da je pod blazino skrito vino.« »To je pa za vraga!« je vzkliknil mlinar, šel tja in našel vino. »Zdaj pa naprej,« je rekel. Bürle je spet pripravil krokarja do krakanja in povedal: »Drugič je rekel, da je v peči pečenka.« »To je pa za vraga!« je vzkliknil mlinar, šel tja in našel pečenko. Bürle je dal krokarju še prerokovati in rekel: »Tretjič je rekel, da je na postelji solata.« »To je pa za vraga!« je vzkliknil mlinar, šel tja in našel solato. Nazadnje je Bürle še enkrat stisnil krokarja, da je zagodrnjal, in rekel: »Četrtič je rekel, da je pod posteljo kolač.« »To je pa za vraga!« je vzkliknil mlinar, šel tja in našel kolač.

Zdaj sta skupaj sedla za mizo, mlinarico pa je obšla smrtna groza. Legla je v posteljo in vzela k sebi vse ključe. Mlinar bi bil rad izvedel tudi peto reč, toda Bürle je rekel: »Najprej v miru pojejva te štiri dobrote, kajti peta reč je nekaj hudega.« Tako sta jedla, potem pa sta se pogajala, koliko naj mlinar plača za peto prerokbo, dokler se nista zedinila za tristo tolarjev. Tedaj je Bürle še enkrat pritisnil krokarju na glavo, da je glasno zakrakal. Mlinar je vprašal: »Kaj je rekel?« Bürle je odgovoril: »Rekel je, da zunaj v omari v veži tiči hudič.« Mlinar je dejal: »Hudič mora ven!« in na stežaj odprl hišna vrata. Žena je morala izročiti ključ in Bürle je odklenil omaro. Far jo je ucvrl ven, kolikor so ga nesle noge, mlinar pa je rekel: »Na lastne oči sem videl črnega moža. Res je bilo!« Bürle pa jo je naslednje jutro ob svitu pobrisal s tristo tolarji.

Doma je Bürle počasi začel živeti na veliki nogi in si sezidal lično hišo. Kmetje so govorili: »Bürle je bil gotovo tam, kjer pada zlat sneg in nosijo denar domov kar z merniki.« Poklicali so ga pred župana, da bi povedal, od kod mu bogastvo. Odgovoril je: »Svojo kravjo kožo sem v mestu prodal za tristo tolarjev.« Ko so kmetje to slišali, so hoteli tudi sami tako dobro zaslužiti. Stekli so domov, pobili vse svoje krave in jim odrli kože, da bi jih v mestu prodali z velikim dobičkom. Župan je rekel: »Moja dekla mora iti prva.« Ko je prišla k trgovcu v mesto, ji je za kožo dal le tri tolarje. Ko pa so prišli še drugi, jim ni dal niti toliko in je rekel: »Kaj naj počnem z vsemi temi kožami?«

Kmetje so se razjezili, ker jih je Bürle potegnil za nos. Hoteli so se mu maščevati in so ga zaradi prevare tožili pri županu. Nedolžnega Bürleja so soglasno obsodili na smrt: v preluknjanem sodu naj bi ga zavalili v vodo. Odpeljali so ga ven in pripeljali duhovnika, da bi zanj opravil mašo za dušo. Vsi drugi so se morali umakniti. Ko je Bürle pogledal duhovnika, je v njem prepoznal fara, ki je bil pri mlinarici. Rekel mu je: »Jaz sem vas rešil iz omare, vi pa mene rešite iz soda.« Prav tedaj je mimo prignal čredo ovac pastir, za katerega je Bürle vedel, da si že dolgo želi postati župan. Zato je na vse grlo zavpil: »Ne, tega ne bom storil! Tudi če bi ves svet tako hotel, ne, tega ne bom storil!« Pastir je to slišal, prišel bliže in vprašal: »Kaj pa nameravaš? Česa nočeš storiti?« Bürle je rekel: »Za župana me hočejo postaviti, če sedem v ta sod, pa tega nočem storiti.« Pastir je dejal: »Če je za to, da postaneš župan, treba samo to, bi jaz takoj sedel v sod.« Bürle je rekel: »Če hočeš sesti vanj, boš tudi postal župan.« Pastir je bil zadovoljen in je sedel v sod, Bürle pa je nabil pokrov. Potem si je vzel njegovo čredo in jo odgnal. Far pa je šel k vaščanom in povedal, da je maša za dušo opravljena. Prišli so in začeli valiti sod proti vodi. Ko se je sod začel kotaliti, je pastir zavpil: »Saj hočem postati župan!« Mislili so, da tako vpije Bürle, in rekli: »Saj tudi mi tako mislimo, vendar si moraš najprej ogledati, kako je tam spodaj.« In sod so zavalili v vodo.

Nato so se kmetje odpravili domov. Ko so prišli v vas, je prišel tudi Bürle, mirno prignal čredo ovac in bil nadvse zadovoljen. Kmetje so se začudili in rekli: »Bürle, od kod prihajaš? Ali prihajaš iz vode?« »Seveda,« je odgovoril Bürle. »Pogreznil sem se globoko, globoko, dokler nisem nazadnje prišel do dna. Izbil sem dno soda in zlezel ven. Tam so bili lepi travniki, na katerih se je paslo veliko jagnjet, in od tam sem si pripeljal čredo.« Kmetje so vprašali: »Ali jih je tam še več?« »O, seveda,« je rekel Bürle, »več, kot jih lahko porabite.« Tedaj so se kmetje dogovorili, da si bodo tudi oni šli po ovce, vsak po svojo čredo. Župan pa je rekel: »Jaz grem prvi.« Skupaj so odšli k vodi. Prav tedaj so bili na modrem nebu drobni oblački, ki jim pravimo ovčice, in so se zrcalili v vodi. Kmetje so vzkliknili: »Že vidimo ovce spodaj na dnu!« Župan se je prerinil naprej in rekel: »Zdaj bom šel prvi dol in se razgledal. Če bo dobro, vas pokličem.« Skočil je v vodo in zaslišalo se je: »Čof!« Mislili so, da jim kliče: »Pridite!« in vsa množica se je v naglici pognala za njim. Tako je vas ostala brez prebivalcev in Bürle je kot edini dedič postal bogat človek.