Prevod

Tudi to se je zgodilo nekoč davno. Horikawski veliki državni kancler, gospod Kanemichi, je hudo zbolel in zanj so opravljali najrazličnejše molitve. Ni bilo meniha v deželi, ki ne bi prišel; vsi so se zgrinjali v njegovo palačo in molili zanj, tako da vrvežu ni bilo konca. Tempelj Gokurakuji pa je dal zgraditi sam kancler. Menihom, ki so prebivali v njem, ni bilo ukazano, naj molijo, zato jih tudi nihče ni prišel klicat. Tedaj je eden izmed njih pomislil: »Da lahko brez skrbi živimo v tem templju, dolgujemo le gospodovi dobroti. Če umre, ne bomo imeli od česa živeti. Šel bom, četudi me niso poklicali.« Vzel je Sutro dobrohotnih kraljev in odšel v palačo. Ker je bilo tam vse polno vrveža, je počepnil v kot hodnika severno od srednjih vrat in, ne da bi ga kdo sploh pogledal, z vsem srcem prebiral sutro. Po približno dveh urah je kancler vprašal: »Ali je tukaj ta in ta menih iz Gokurakujija?« Nekdo mu je odgovoril: »Na hodniku ob srednjih vratih je.« »Pokličite ga sem,« je ukazal. Ljudem se je to zdelo nenavadno. Med tolikimi imenitnimi menihi ni poklical nobenega, zdaj pa je dal poklicati prav tega, čigar nepovabljeni prihod se jim je zdel povsem odveč. Čeprav niso razumeli, so šli ponj in mu sporočili, da ga gospod kliče. Menih je prišel in počepnil na verando za vrsto visokih duhovnikov. Kancler je vprašal, ali je že prišel, in ko so mu povedali, da čaka na južni verandi, je velel: »Pripeljite ga noter.« Privedli so ga torej tja, kjer je ležal. Dotlej je bil tako hudo bolan, da skoraj ni mogel govoriti, zdaj pa, ko je klical tega meniha, je bil videti neprimerno bolje. Vsi so se čudili, on pa je spregovoril: »Ko sem spal, sem sanjal, da so me strašni demoni vlekli vsak na svojo stran in me trpinčili. Tedaj je skozi srednja vrata vstopil deček z lasmi, spetimi v zanki ob sencih, in s šibo v roki. Z njo je udaril po demonih in jih razgnal, da so se vsi razbežali. Vprašal sem ga: ‘Kdo si, deček, in zakaj to počneš?’ Odgovoril je: ‘Ta in ta menih iz Gokurakujija silno žaluje, ker ste tako hudo bolni. Že dolga leta prebira Sutro dobrohotnih kraljev, danes od jutra pa sedi ob srednjih vratih in jo zbrano bere ter moli za vas. Jaz sem varuh te sutre in preganjam zle demone, ki vam povzročajo bolezen.’ Tedaj sem se prebudil in od tistega trenutka mi je bilo toliko bolje, kakor da bi z mene odpadla lupina. Zato sem te dal poklicati, da se ti zahvalim.« Sklenil je dlani in se menihu spoštljivo priklonil, nato pa velel prinesti oblačilo, ki je viselo na stojalu, in mu ga ogrnil čez rame. »Vrni se v tempelj in še naprej zavzeto moli zame,« mu je naročil. Menih je ves vesel odšel, menihi in laiki pa so ga zdaj gledali z globokim spoštovanjem. Prej je ves dan čepel ob srednjih vratih, pa ga nihče ni niti opazil; zdaj je odhajal z nepričakovano velikimi častmi. Moč molitve torej ni odvisna od tega, ali je menih čist ali nečist. Uspešna je tista molitev, v katero človek vloži vse srce. Prav to pomeni tudi stari rek, da naj človek za molitev prosi svojo mater, če je nuna.