Mož, ki je v templju Hase prejel blagoslov

Besedilo

Mož, ki je v templju Hase prejel blagoslov

Nekoč je živel mlad samuraj, ki ni imel ne očeta ne matere, ne gospodarja, ne žene ne otrok, temveč je bil povsem sam. Ker ni vedel, kam naj se obrne, je sklenil prositi Kannon za pomoč in se odpravil v tempelj Hase. Tam je pred njenim obličjem legel z obrazom na tla in molil: »Če naj na tem svetu še naprej živim tako, bom kar tu pred teboj umrl od lakote. Če pa se mi vendarle obeta kakšna rešitev, ne bom odšel, dokler mi je ne razodeneš v sanjah.« Tako je ležal z obrazom na tleh, dokler ga ni opazil neki tempeljski menih. »Kdo pa si, da takole ležiš tu? Ni videti, da bi kje dobival hrano. Če boš tako obležal, boš templju nakopal smrtno nečistost in veliko nesrečo. Kdo je tvoj gospodar? Kje dobivaš jesti?« ga je vprašal. Mladenič mu je odgovoril: »Kako naj bi imel gospodarja, ko pa nimam nikogar, na kogar bi se lahko oprl? Nikjer ne dobim jesti in nikogar ni, ki bi se me usmilil. Zato bom jedel, kar mi nakloni božanstvo, in se zanašal nanj kot na svojega gospodarja.« Menihi so se zbrali in se posvetovali: »To je res pomilovanja vredna reč. Za tempelj bi se lahko slabo končalo. Očitno je prišel tožit Kannon nad svojo usodo. Stopimo skupaj in ga preživljajmo.« Poslej so mu izmenoma prinašali hrano, on pa je jedel, kar so mu prinesli, in se ni ganil izpred svetega obličja. Tako je minilo trikrat po sedem dni. V noči, ko se je iztekal enaindvajseti dan in se je že bližalo jutro, je sanjal, da je izza svetega zastora stopil nekdo in mu rekel: »Ta človek se ne zaveda, da trpi zaradi grehov iz prejšnjega življenja, temveč se pritožuje Kannon in vztraja tukaj. Kako nenavadno! Vendar se je usmilila tvojih prošenj in ti namenila majhno pomoč. Zdaj pa hitro odidi. Ko boš odhajal, vzemi, kar ti bo prišlo v roko, naj bo karkoli, in tega ne zavrzi, temveč obdrži. Brž, brž, odidi!« Zdelo se mu je, da ga podijo proč. Planil je pokonci, odšel k menihu, ki je bil tisti dan na vrsti, da ga nahrani, nekaj pojedel in se odpravil. Pri velikih tempeljskih vratih pa se je spotaknil in padel na obraz. Ko je vstal, je pogledal, kaj se mu je nevede znašlo v pesti, in videl, da drži eno samo slamico. »Je mogoče, da mi je božanstvo namenilo tole?« si je mislil, in dar se mu je zdel kaj ubog. Vendar je pomislil, da ima Kannon že kakšen namen, ter šel naprej in se med potjo igral s slamico. Tedaj mu je okoli obraza začel brenčati obad. Ker mu je bil nadležen, je odlomil vejico in ga odganjal, a obad je še naprej enako sitno brenčal okoli njega. Ujel ga je, mu okoli pasu privezal slamico in jo pritrdil na konec vejice. Tako ga je nosil s seboj, obad pa, privezan okoli pasu, ni mogel odleteti, temveč je brenčal in krožil okoli vejice. Nasproti je pripeljal ženski volovski voz, namenjen v Hase. Sprednji zastor je imel privzdignjen, za njim pa je sedel nadvse ljubek otrok. Ta je rekel samuraju, ki je na konju spremljal voz: »Kaj ima tisti mož? Poprosi ga zame in mi prinesi.« Samuraj je mladeniču dejal: »Mladi gospod si želi tisto, kar nosiš. Daj mu.« »To mi je sicer podarila Kannon, a ker tako pravite, mu bom z veseljem izročil,« je odgovoril mladenič in mu dal vejico z obadom. »Kako prijazen človek! Brez pomisleka je dal, kar si je mladi gospod zaželel,« so rekli pri vozu. »Morda je žejen. Dajte mu tele mandarine, naj jih poje.« Tri velike mandarine so zavili v prijetno dišeč papir iz pokrajine Michinoku in jih izročili samuraju, ta pa jih je predal mladeniču. »Ena sama slamica se je spremenila v tri velike mandarine,« si je mislil. Zavežljaj je privezal na vejo, si jo oprtal čez ramo in šel naprej. Čez čas je zagledal gospo, ki je pešačila z velikim spremstvom samurajev in drugih služabnikov. Po vsem sodeč je bila plemenitega rodu in se je na skrivaj odpravila na romanje. Od hoje je bila tako izčrpana, da ni mogla več naprej in je obsedela. »Žejna sem. Dajte mi vode,« je rekla, nato pa začela izgubljati zavest. Njeni spremljevalci so se zmedli, tekali naokrog in iskali vodo v bližini, vendar je niso našli. »Kaj naj storimo? Ali ni morda kaj na konju z živežem za pot?« so spraševali, toda konj je močno zaostal in ga še ni bilo na spregled. Gospa je bila videti že na koncu moči, zato so bili vsi iz sebe in ji niso znali pomagati. Mladenič je opazil njihov nemir in si mislil, da nekdo trpi žejo, zato je počasi stopil bliže. »Ta mož bo gotovo vedel, kje je voda,« so rekli in ga vprašali: »Ali je tu blizu kje čista voda?« »Štiri ali pet čōjev naokrog je ni,« je odvrnil. »Kaj pa se je zgodilo?« »Naša gospa je izčrpana od hoje in zelo žejna. Rada bi vode, a je nikjer ni, in to nas spravlja v veliko stisko. Zato jo iščemo.« »Uboga gospa! Do vode je daleč in dolgo bi trajalo, preden bi jo prinesel. Kaj pa tole?« je rekel ter jim izročil vse tri zavite mandarine. Razveselili so se in jih brž ponudili gospe. Ko jih je pojedla, je počasi odprla oči in vprašala: »Kaj pa je bilo z menoj?« »Rekli ste, da ste žejni in naj vam damo vode, potem pa ste izgubili zavest. Iskali smo jo, vendar čiste vode ni bilo nikjer. Tedaj je ta mož nepričakovano razumel našo stisko in nam dal tri mandarine. Te smo vam ponudili.« Gospa je rekla: »Torej sem od žeje omedlela. Spominjam se le, da sem prosila vode, potem pa ničesar več. Če ne bi dobila teh mandarin, bi bila umrla sredi te pustinje. Kako hvaležna sem temu človeku! Je še tu?« »Tamle je,« so ji odgovorili. »Recite mu, naj malo počaka. Naj bi me doletelo še tako veliko dobro, mi ne bi nič pomagalo, če bi bila zdaj umrla. Kako naj se mu na poti oddolžim, da bo začutil mojo hvaležnost? Ali imamo kaj hrane s seboj? Dajte mu jesti.« Zato so mu rekli: »Počakaj še malo. Ko pride konj z živežem, boš nekaj pojedel, potem pa lahko greš naprej.« »Kakor želite,« je odgovoril in sedel. Čez čas so prispeli konji s hrano in prtljago. »Zakaj ste tako zelo zaostali? Konj z živežem bi moral zmeraj hoditi spredaj. Je mar prav, da tako zaostajate, ko se vendar lahko zgodi kaj nepredvidenega?« so jih ošteli. Nato so razgrnili zastor, položili preproge in sklenili: »Voda je menda daleč, toda gospa je utrujena, zato ji bomo obed postregli tukaj.« Poslali so nosače po vodo in pripravili jed, mladeniču pa so prav tako lepo postregli. Med jedjo je premišljeval: »Le v kaj se bodo spremenile tiste mandarine? Ker vse to ureja Kannon, gotovo ne bo ostalo brez sadu.« Tedaj je gospa dala prinesti tri zvitke lepega belega platna in rekla: »Dajte jih tistemu možu. Moje hvaležnosti za mandarine ni mogoče izraziti, toda na takšni poti ne vem, kako bi se mu oddolžila, da bi bil dar vreden njegove dobrote. To je le prvo znamenje moje hvaležnosti. V prestolnici stanujem tam in tam. Vsekakor naj me obišče, da se mu zahvalim za mandarine.« Izročili so mu tri zvitke platna. Vesel jih je vzel in si mislil: »Ena sama slamica se je spremenila v tri zvitke platna!« Stisnil jih je pod pazduho in odšel. Tistega dne se je že zmračilo, zato je prenočil pri ljudeh ob poti. Zjutraj je vstal s petelinjim petjem in šel naprej. Ko se je sonce že dvignilo in je nastopila zmajeva ura, je zagledal moža na nepopisno lepem konju. Mož je svojega konja tako občudoval, da se ni premikal naprej, temveč ga je razkazoval in obračal sem ter tja. »Resnično, kakšen konj!« si je mislil mladenič. »Takšnemu menda pravijo konj, vreden tisoč kanov.« Medtem ko ga je gledal, pa se je konj nenadoma zgrudil in na mestu poginil. Lastnik je ves iz sebe skočil z njega, vstajal, posedal in v zmedi begal naokrog. Tudi služabniki so sneli sedlo in se spraševali, kaj naj storijo. A vse je bilo zaman, konj je bil mrtev. Gospodar je krilil z rokami in bil od obupa skoraj v solzah, vendar ni mogel ničesar ukreniti. Zajahal je drugega, slabšega konja, ki so ga imeli s seboj, in rekel: »Nič ne pomaga, če še naprej ostajamo tukaj. Mi gremo. Ti pa že nekako pospravi tole in spravi s poti.« Pri poginulem konju je pustil enega samega hlapca in odjezdil. Mladenič je to videl in si mislil: »Ta konj je gotovo poginil zato, da postane moj. Ena slamica se je spremenila v tri mandarine, tri mandarine v tri zvitke platna; zdaj se bo to platno očitno spremenilo v konja.« Stopil je k hlapcu in ga vprašal: »Kakšen konj pa je bil to?« »Moj gospodar ga je dobil iz pokrajine Michinoku. Vsi so si ga želeli in ponujali zanj, kolikor bi zahteval, a ga je preveč cenil, da bi ga prodal. Danes pa je takole poginil in gospodar ni dobil niti delčka njegove vrednosti. Sam sem mislil, da bi mu vsaj kožo odrl, toda na poti tega ne morem storiti. Tako le stojim tu in ga gledam.« »Res je,« je rekel mladenič. »Pravkar sem ga občudoval, kakšen imeniten konj je, pa je tako nenadoma poginil. Kako negotovo je življenje vseh živih bitij! In res, tudi če bi mu na poti odrli kožo, je ne bi mogli posušiti. Jaz pa živim tu v bližini, zato mu lahko odrem kožo in jo uporabim. Prepustite mi ga in pojdite svojo pot.« Ob tem mu je ponudil en zvitek platna. Hlapec je bil vesel nepričakovanega zaslužka in se je najbrž bal, da bi si kupec premislil, saj je takoj, ko je prijel platno, stekel proč, ne da bi se še enkrat ozrl. Mladenič je počakal, da se je hlapec dobro oddaljil, nato si je umil roke, se obrnil proti templju Hase in molil, naj mu bo konj vrnjen v življenje. Medtem ko je molil, je konj odprl oči, dvignil glavo in poskusil vstati. Mladenič mu je previdno pomagal na noge in njegovi sreči ni bilo konca. Vendar ga je zaskrbelo: »Kaj če pride kdo od tistih, ki so zaostali? Kaj če se vrne oni hlapec?« Zato je konja počasi odvedel na skrito in mu pustil nekaj časa počivati. Ko si je konj povsem opomogel, ga je odpeljal k neki hiši ter en zvitek platna zamenjal za uzdo in skromno sedlo. Zajahal ga je in se napotil proti prestolnici. Pri Ujiju ga je ujela noč, zato je prenočil pri tamkajšnjih ljudeh, zadnji zvitek platna pa zamenjal za konjsko krmo in hrano zase. Naslednje jutro je zelo zgodaj nadaljeval pot proti prestolnici. V predelu Kujō je pri neki hiši opazil živahno vrvenje, kakor da se stanovalci odpravljajo na pot. Pomislil je: »Če s tem konjem odjezdim v mesto, ga utegne kdo prepoznati in me obdolžiti tatvine. Bolje bo, da ga neopazno prodam. Pri taki hiši bi konja gotovo potrebovali.« Razjahal je, stopil bliže in vprašal: »Bi morda hoteli kupiti konja?« Prav tedaj so razmišljali, da bi jim konj prišel prav. Ko so si ga ogledali, so se začeli vznemirjeno posvetovati, kaj naj storijo. »Ta hip nimamo svile ali česa podobnega, kar bi ti lahko dali v zameno. Bi ga zamenjal za riževa polja pri Tobi in nekaj riža?« so ga vprašali. »To je še veliko bolje kakor svila!« si je mislil, rekel pa je: »Pravzaprav potrebujem svilo ali denar. Ker sem na poti, si mislim, le kaj bi s polji. Toda če konja potrebujete, bom ustregel vaši želji.« Preizkusili so ga v ježi in rekli: »Prav takšen je, kakršnega smo si želeli.« Dali so mu tri čōje riževih polj blizu Tobe, nekaj neoluščenega in nekaj oluščenega riža, poleg tega pa mu je gospodar zaupal še hišo. »Če ostanem živ in se vrnem v prestolnico, mi jo takrat vrni,« mu je dejal. »Dokler se ne vrnem, pa stanuj v njej. Če umrem in me ne bo več nazaj, jo vzemi za svojo in živi tukaj. Otrok nimam, zato ti gotovo nihče ne bo ugovarjal.« Nato mu je prepustil hišo in odpotoval iz prestolnice. Mladenič se je vselil in spravil riž, ki ga je našel v njej. Čeprav je bil sam, je imel zdaj dovolj hrane, zato so se mu začeli pridruževati revni ljudje iz soseščine in mu ponujati svoje delo. Tako se je brez težav ustalil v novem domu. Bilo je nekako v drugem mesecu. Polovico pridobljenih polj je dal v obdelavo drugim, drugo polovico pa so obdelovali zanj. Tudi na poljih, ki jih je prepustil drugim, je bil pridelek dober, vendar le tako kakor navadno; tista, ki so jih obdelovali zanj, pa so obrodila izredno obilno. Spravil je veliko riža in odtlej mu je bogastvo pritekalo, kakor bi mu ga prinašal veter, tako da je postal silno premožen človek. Tudi o nekdanjem gospodarju hiše ni bilo več glasu, zato je hiša postala njegova. Rodili so se mu otroci in potomci in njegov rod je izredno uspeval, tako pripovedujejo.