Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je mož po imenu Michikiyo, namestnik upravitelja province Tosa. Pesnil je, se v mislih potapljal v Pripoved o Genjiju in Pripoved o Sagoromu ter se ves predajal prefinjenim užitkom, zdaj pod cvetočimi drevesi, zdaj v mesečini. Ker je bil tolikšen ljubitelj vsega lepega, ga je levi minister, pozneje znan kot Go-Tokudaiji, povabil, naj gre vsekakor z njim občudovat cvetje v cesarski palači. Michikiyo je pomislil, kakšna čast ga je doletela, in se nemudoma odpravil na pot v svojem razmajanem vozu. Ko je zagledal, da se mu od zadaj bliža spremstvo z dvema ali tremi vozovi, je bil prepričan, da prihaja levi minister. Dvignil je zastor na zadnji strani voza, razprl pahljačo in z njo pomahal: »Ojoj, ojoj! Le brž, le brž semkaj!« Toda v resnici je bil to cesarski namestnik, ki se je nekam peljal. Ko je stražar iz njegovega spremstva zagledal mahanje, je na konju pridrvel k vozu in mu z enim zamahom odsekal zadnji zastor. Michikiyo se je tako prestrašil in zmedel, da se je spredaj prekopicnil iz voza, pri tem pa mu je z glave padla še čepica eboši. Prav zares se je človeku zasmilil. Mar ni bil v svoji pretirani vnemi za vse prefinjeno tudi nekoliko nespameten?