Prevod

Neki kmet je imel sina, ki ni bil večji od palca in tudi ni nič več zrasel; v nekaj letih se ni potegnil niti za las. Nekoč se je kmet odpravljal na polje orat, pa je mali rekel: »Oče, rad bi šel z vami.« »Ti bi šel z menoj?« je rekel oče. »Kar tu ostani, tam ne bo nobene koristi od tebe; še izgubiš se mi lahko.« Palček je začel jokati, in da bi imel mir, ga je oče vtaknil v žep in vzel s seboj. Na polju ga je spet vzel ven in ga posadil v svežo brazdo. Ko je tako sedel tam, je čez hrib prišel velik velikan. »Vidiš tistega velikega bavbava?« je rekel oče, ker je hotel malega prestrašiti, da bi bil priden. »Prišel bo in te odnesel.« Toda velikan je s svojimi dolgimi nogami naredil komaj nekaj korakov, pa je že stal ob brazdi. Z dvema prstoma je previdno dvignil malega Palčka, si ga ogledal in ga brez besede odnesel. Oče je stal zraven in od strahu ni mogel spraviti iz sebe niti glasu. Mislil je le, da je njegov otrok izgubljen in da ga vse svoje žive dni ne bo nikoli več videl.

Velikan pa ga je odnesel domov in mu dal sesati pri svojih prsih, in Palček je rasel ter postajal velik in močan kakor velikani. Po dveh letih je šel stari z njim v gozd, da bi ga preizkusil, in mu rekel: »Izruvaj si šibo.« Deček je bil že tako močan, da je mlado drevo s koreninami vred izpulil iz zemlje. Velikan pa je menil: »To mora biti še bolje,« ga spet vzel s seboj in ga dojil še dve leti. Ko ga je znova preizkusil, je bil deček že tako močan, da je lahko izruval staro drevo. Velikanu to še vedno ni bilo dovolj, zato ga je dojil še dve leti. Ko je potem šel z njim v gozd in mu rekel: »Zdaj pa izruvaj pošteno šibo,« je fant izpulil najdebelejši hrast, da je kar pokalo, in to mu je bilo le za zabavo. »Zdaj je dovolj,« je rekel velikan, »vsega si se naučil,« in ga odpeljal nazaj na njivo, kjer ga je bil vzel. Njegov oče je stal za plugom. Mladi velikan je stopil k njemu in rekel: »Vidite, oče, kakšen mož je postal vaš sin?« Kmet se je prestrašil in rekel: »Ne, ti nisi moj sin, nočem te, pojdi stran od mene.« »Seveda sem vaš sin. Pustite me k delu, orati znam prav tako dobro kakor vi, pa še bolje.« »Ne, ne, ti nisi moj sin, pa tudi orati ne znaš, pojdi stran od mene.« Ker pa se je velikega moža bal, je izpustil plug, stopil nazaj in sedel ob rob njive. Fant je prijel za plug in samo z eno roko pritisnil nanj, toda pritisk je bil tako silovit, da se je plug globoko zaril v zemljo. Kmet tega ni mogel gledati in mu je zaklical: »Če hočeš orati, ne smeš tako močno pritiskati, tako boš slabo opravil.« Fant pa je izpregel konja, sam vlekel plug in rekel: »Kar domov pojdite, oče, in naročite materi, naj skuha veliko skledo jedi; jaz bom medtem že preoral njivo.« Kmet je šel domov in ženi naročil, naj pripravi hrano, fant pa je sam preoral njivo, veliko dva orala, nato pa se še sam vpregel pred brani in z obema hkrati pobranal vse polje. Ko je končal, je šel v gozd, izruval dva hrasta in si ju naložil na rame, spredaj in zadaj pa nanju obesil po eno brano in po enega konja ter vse skupaj odnesel k hiši svojih staršev, kakor da bi nosil snop slame. Ko je prišel na dvorišče, ga mati ni prepoznala in je vprašala: »Kdo je ta strašno veliki mož?« Kmet je rekel: »To je najin sin.« Ona pa je rekla: »Ne, to nikakor ni najin sin, tako velikega nisva nikoli imela, najin je bil čisto drobcen.« Zaklicala mu je: »Pojdi stran, nočeva te.« Fant je molčal, odpeljal konja v hlev ter jima dal ovsa in sena, vse, kakor se spodobi. Ko je opravil, je šel v izbo, sedel na klop in rekel: »Mati, zdaj bi rad jedel. Bo kmalu pripravljeno?« »Da,« je rekla in prinesla dve velikanski skledi, polni jedi, od katerih bi bila z možem sita osem dni. Fant pa je vse sam pojedel in vprašal, ali mu ne bi mogla prinesti še kaj. »Ne,« je rekla, »to je vse, kar imava.« »To je bilo samo za pokušino, potrebujem še več.« Ni se mu upala upirati, zato je šla in pristavila na ogenj velik kotel, v katerem so kuhali za prašiče. Ko je bilo kuhano, je jed prinesla noter. »Končno še nekaj grižljajev,« je rekel in vse pospravil, vendar tudi to ni bilo dovolj, da bi potešil lakoto. Tedaj je rekel: »Oče, vidim, da se pri vas ne bom najedel. Če mi priskrbite železno palico, tako močno, da je ne bom mogel prelomiti ob kolenu, bom šel po svetu.« Kmet je bil vesel, vpregel svoja dva konja v voz in pri kovaču dobil palico, tako veliko in debelo, kakršno sta konja le mogla odpeljati. Fant jo je nastavil ob koleno in — hrsk! — jo na sredi prelomil kakor fižolovko ter jo vrgel proč. Oče je vpregel štiri konje in pripeljal palico, tako veliko in debelo, kakršno so štirje konji mogli odpeljati. Sin je tudi to prelomil ob kolenu, jo odvrgel in rekel: »Oče, ta mi nič ne pomaga, vpreči morate več konj in pripeljati močnejšo palico.« Oče je tedaj vpregel osem konj in pripeljal palico, tako veliko in debelo, kakršno je osem konj moglo privleči. Ko jo je sin prijel, je takoj odlomil kos z njenega vrha in rekel: »Oče, vidim, da mi ne morete priskrbeti palice, kakršno potrebujem. Ne bom več ostal pri vas.«

Odšel je torej in se izdajal za kovaškega pomočnika. Prišel je v vas, kjer je živel kovač, velik skopuh, ki nikomur ni ničesar privoščil in je hotel imeti vse zase. Stopil je v njegovo kovačnico in vprašal, ali potrebuje pomočnika. »Da,« je rekel kovač, si ga ogledal in pomislil: »To je krepak fant, dobro bo vihtel kladivo in si zaslužil svoj kruh.« Vprašal ga je: »Koliko plačila hočeš?« »Nobenega plačila nočem,« je odgovoril fant, »le vsakih štirinajst dni, ko drugim pomočnikom izplačaš zaslužek, ti hočem dati dva udarca, ki ju moraš prenesti.« Skopuh je bil s tem iz srca zadovoljen in je mislil, da bo tako prihranil veliko denarja. Naslednje jutro naj bi tuji pomočnik prvi vihtel težko kladivo. Toda ko je mojster prinesel razbeljeno železno palico in je fant prvič udaril, se je železo razletelo, nakovalo pa se je ugreznilo tako globoko v zemljo, da ga nikakor niso mogli več spraviti ven. Skopuh se je razjezil in rekel: »Kaj še, tebe ne morem imeti, premočno udarjaš. Kaj hočeš za ta en udarec?« Fant je odvrnil: »Samo čisto majhen udarec ti bom dal, nič več.« Dvignil je nogo in ga brcnil, da je odletel čez štiri vozove sena. Nato si je izbral najdebelejšo železno palico, kar jih je bilo v kovačnici, jo vzel v roko za popotno palico in šel naprej.

Ko je že nekaj časa hodil, je prišel na pristavo in vprašal oskrbnika, ali potrebuje glavnega hlapca. »Da,« je rekel oskrbnik, »prav bi mi prišel. Videti si krepak fant, ki zmore marsikaj. Koliko hočeš plačila na leto?« Fant je spet odgovoril, da ne zahteva nobenega plačila, le vsako leto mu hoče dati tri udarce, ki jih mora prenesti. Oskrbnik je bil s tem zadovoljen, saj je bil tudi on skopuh. Naslednje jutro naj bi se hlapci odpeljali v gozd po les. Drugi so bili že pokonci, on pa je še ležal v postelji. Eden mu je zaklical: »Vstani, čas je, v gozd gremo in ti moraš z nami.« »Ah,« je odvrnil osorno in kljubovalno, »kar pojdite, saj bom vseeno prej nazaj kakor vi vsi skupaj.« Drugi so šli k oskrbniku in mu povedali, da glavni hlapec še leži v postelji in noče z njimi v gozd. Oskrbnik je rekel, naj ga še enkrat zbudijo in mu naročijo, naj vpreže konje. Toda glavni hlapec je odgovoril enako kakor prej: »Kar pojdite, saj bom vseeno prej nazaj kakor vi vsi skupaj.« Nato je ostal v postelji še dve uri, šele potem je zlezel iz pernic. Najprej si je s podstrešja prinesel dva mernika graha, si skuhal kašo in jo v miru pojedel. Ko je vse to opravil, je šel, vpregel konje in se odpeljal v gozd. Nedaleč pred gozdom je bil usek, skozi katerega je moral peljati. Zapeljal je voz skozenj, nato ustavil konje, stopil za voz in iz dreves ter vejevja napravil veliko zaseko, tako da noben konj ni mogel skozi. Ko je prišel do gozda, so drugi pravkar vozili iz njega s polnimi vozovi in se odpravljali domov. Rekel jim je: »Kar peljite, saj bom vseeno prej doma kakor vi.« Ni se odpeljal daleč v gozd, temveč je takoj izruval dve največji drevesi, ju vrgel na voz in obrnil. Ko je prispel do zaseke, so drugi še vedno stali pred njo in niso mogli naprej. »Vidite,« je rekel, »če bi ostali pri meni, bi prišli prav tako hitro domov in bi lahko še eno uro spali.« Hotel je peljati naprej, toda konji se niso mogli prebiti skozi. Zato jih je izpregel, jih naložil na vrh voza, sam prijel za oje in — hop! — vse skupaj povlekel skozi, tako zlahka, kakor da bi imel naloženo perje. Ko je bil na drugi strani, je rekel drugim: »Vidite, prej sem prišel skozi kakor vi,« in odpeljal naprej, drugi pa so morali ostati tam. Na dvorišču je vzel eno drevo v roko, ga pokazal oskrbniku in rekel: »Ali ni to lep kos drv za seženj?« Oskrbnik je rekel ženi: »Dober hlapec je; čeprav dolgo spi, je vendar prej nazaj kakor drugi.«

Tako je eno leto služil pri oskrbniku. Ko je leto minilo in so drugi hlapci dobili plačilo, je rekel, da je čas, da si tudi on vzame svoj zaslužek. Oskrbnika pa je postalo strah udarcev, ki naj bi jih dobil, in ga je goreče prosil, naj mu jih odpusti; raje bo sam postal glavni hlapec, on pa naj bo oskrbnik. »Ne,« je rekel fant, »nočem postati oskrbnik. Glavni hlapec sem in to hočem ostati, izplačati pa hočem, kar sva se dogovorila.« Oskrbnik mu je ponujal vse, kar bi si zaželel, a nič ni pomagalo, glavni hlapec je na vse odgovarjal: »Ne.« Oskrbnik ni več vedel, kaj naj stori, in ga je prosil za štirinajst dni odloga, da bi se česa domislil. Glavni hlapec mu je odlog dovolil. Oskrbnik je sklical vse svoje pisarje, naj premislijo in mu svetujejo. Pisarji so dolgo tuhtali, nazadnje pa rekli, da pred glavnim hlapcem nihče ni varen, saj človeka ubije kakor mušico. Naj mu naroči, da zleze v vodnjak in ga očisti; ko bo na dnu, bodo prikotalili enega izmed mlinskih kamnov, ki ležijo tam, in mu ga vrgli na glavo, pa ne bo nikoli več prišel na svetlo. Oskrbniku je bil nasvet všeč in glavni hlapec je bil pripravljen zlesti v vodnjak. Ko je stal na dnu, so vanj zavalili največji mlinski kamen in mislili, da mu je razbil glavo. On pa je zaklical: »Spodite kokoši od vodnjaka! Zgoraj brskajo po pesku in mi mečejo zrnca v oči, da nič ne vidim.« Oskrbnik je zaklical: »Ššš! Ššš!« in se delal, kakor da odganja kokoši. Ko je glavni hlapec končal delo, je prilezel ven in rekel: »Poglejte, kako lepo ogrlico imam!« Okoli vratu je namreč nosil mlinski kamen. Zdaj si je hotel vzeti svoje plačilo, toda oskrbnik je spet prosil za štirinajst dni premisleka. Pisarji so se zbrali in mu svetovali, naj pošlje glavnega hlapca v zakleti mlin, da bo tam ponoči mlel žito; od tam še nihče ni zjutraj prišel živ. Oskrbniku je bil načrt všeč. Še istega večera je poklical glavnega hlapca in mu naročil, naj odpelje v mlin osem starov žita in ga še ponoči zmelje, ker ga potrebujejo. Glavni hlapec je šel na podstrešje, stresel dva stara v desni žep, dva v levega, štiri pa je naložil v bisago, ki mu je visela napol čez hrbet in napol čez prsi, ter tako otovorjen odšel v zakleti mlin. Mlinar mu je povedal, da lahko podnevi tam brez skrbi melje, ponoči pa ne, ker je mlin zaklet, in kogar je ponoči zaneslo vanj, so ga zjutraj našli mrtvega. Fant je rekel: »Bom že opravil, le pojdite in lezite spat.« Nato je šel v mlin in nasul žito. Okoli enajstih je stopil v mlinarjevo izbo in sedel na klop. Ko je nekaj časa sedel tam, so se nenadoma odprla vrata in noter je prišla velikanska miza. Na njej so se kar sami od sebe pojavili vino, pečenka in mnogo dobrih jedi, saj ni bilo nikogar, ki bi jih prinesel. Nato so se primaknili še stoli, ljudi pa ni bilo, dokler ni nenadoma zagledal prstov, ki so rokovali z noži in vilicami ter nalagali jedi na krožnike; drugega pa ni mogel videti. Ker je bil lačen in je videl jedi, je tudi sam sedel k mizi, jedel z drugimi in si dal tekniti. Ko se je nasitil in so tudi drugi povsem izpraznili svoje sklede, so naenkrat ugasnile vse luči; to je razločno slišal. Ko je bilo vse v trdi temi, je začutil nekaj podobnega zaušnici. Rekel je: »Če se to še enkrat zgodi, bom tudi jaz delil udarce.« In ko je dobil še drugo zaušnico, je tudi sam udaril. Tako je šlo vso noč; nobenega udarca ni sprejel zastonj, temveč je vse bogato vračal in krepko mahal okoli sebe. Ob svitu pa se je vse nehalo. Ko je mlinar vstal, je šel pogledat ponj in se začudil, da je še živ. Fant je rekel: »Do sitega sem se najedel, dobival sem zaušnice, pa tudi delil sem jih.« Mlinar se je razveselil in rekel, da je mlin zdaj rešen uroka, ter mu hotel za nagrado dati veliko denarja. Fant pa je rekel: »Denarja nočem, saj ga imam dovolj.« Nato si je naložil moko na hrbet, šel domov in povedal oskrbniku, da je delo opravil in da zdaj hoče svoje dogovorjeno plačilo. Ko je oskrbnik to slišal, ga je šele zares postalo strah. Ni vedel, kam bi se dal, hodil je gor in dol po izbi in potne kaplje so mu tekle s čela. Odprl je okno, da bi zajel svežega zraka, toda še preden se je zavedel, ga je glavni hlapec brcnil, da je skozi okno odletel v zrak, vse dlje in dlje, dokler ga nihče ni več videl. Nato je glavni hlapec rekel oskrbnikovi ženi: »Če se ne vrne, boste morali vi sprejeti drugi udarec.« Zavpila je: »Ne, ne, tega ne morem prenesti!« in odprla drugo okno, ker so ji potne kaplje tekle po čelu. Tedaj je še njo brcnil, da je prav tako odletela ven, in ker je bila lažja, je poletela še mnogo više kakor njen mož. Mož je klical: »Pridi vendar k meni!« Ona pa je klicala: »Ti pridi k meni, jaz ne morem k tebi!« Tako sta lebdela v zraku in nobeden ni mogel do drugega. Ali še zdaj lebdita tam, tega ne vem; mladi velikan pa je vzel svojo železno palico in šel naprej.