Prevod

V dneh, ko so v gnezdu ležala štiri prelepa zelenomod­ra jajčka, se je gospa Drozdovka zadrževala predvsem doma. Govorila je, da je to prav imeniten kraj, saj lahko greje jajčka in obenem vidi vse, kar se dogaja. Konec prečke, na katerem sta si zgradila gnezdo, je segal na travniško stran ograje, nad najvišje trave in vitka stebla zlate rozge. Tu je kača Podveznica vlekla svoje bleščeče telo skozi prepleteno zelenje in sem je pogosto prihajala Rega, da bi v miru zadremala.

Tik ob zunanji strani ograje so rasle svilnice in vsak njihov široki, bledozeleni list je bil po pomladni navadi poševno obrnjen navzgor. Tu so se hranile svilnične gosenice in tu so tudi svilnični metulji posedali ves dan, ko so s stebel visele velike krogle drobnih, zamolklo rožnatih cvetov. Po tihi, s travo porasli poti so vozile vse vprege, ki so odhajale s kmetije, pa tudi tiste, ki so bile namenjene nanjo. Ko je gospa Drozdovka zagledala prihajajočo vprego, se je vselej pogreznila globlje v gnezdo, da se ni videlo niti eno opečnato rdeče peresce na njenih prsih. Nato je sedela povsem pri miru in obračala glavo le toliko, da je lahko opazovala vprego, ki se je bližala, šla mimo in po poti izginila izpred oči. Včasih ji glave sploh ni bilo treba obrniti, saj je lahko, če je bila po naključju obrnjena proti poti, z enim očesom gledala, kako se vprega bliža, z drugim pa, kako se oddaljuje. Saj veste, nobenemu ptiču ni treba ničesar gledati z obema očesoma hkrati.

Ko so mladi drozgi prerasli svoje lupine, jih razbili in odvrgli, so bili goli, rdeči in slepi. Ležali so na kupu na dnu gnezda in se tako prepletli med seboj, da bi samo ptič lahko razločil, kateri je kateri. Če so zaslišali očeta ali mater, ki je priletela k njim, so iztegnili vratove in odprli kljunčke. Tedaj je vsakemu od njih eden od staršev potisnil nekaj hrane v grlo, potem pa je mirno ležal, dokler ni dobil novega grižljaja.

Ko so odprli oči in se jim je začelo razraščati puhasto perje, so bili pridni mali drozgi in so naredili natanko tako, kot jim je bilo naročeno. Tedaj ni bilo težko biti priden, saj še niso bili dovolj močni, da bi si želeli kam drugam, hrane pa so imeli, kolikor so je hoteli. Ponoči je mati sedela v gnezdu in jih pokrivala s svojim mehkim perjem. Tako je storila tudi, kadar je deževalo. Bila je ljubezniva in zelo marljiva mati. Gospod Drozd se je trudil prav toliko kot ona in je bil neznansko ponosen na svojo družino.

Ko pa jim je začelo rasti perje in so ostre tulke vsakega mladega drozga zbadale njegove bratce in sestrice, če so se stiskali k njemu, ni bilo več tako lahko biti priden. Štirim odraščajočim otrokom je bilo v eni sami majhni okrogli posteljici včasih precej tesno. Nekega večera je gospa Drozdovka rekla možu: »Čisto sem izčrpana. Ves dan, dokler je svetlo, iščem hrano za te otroke in nikakor ne morem biti dovolj tukaj, da bi jih česa naučila.«

»Potem se morajo naučiti sami skrbeti zase,« je odločno rekel gospod Drozd. »Prav gotovo so že dovolj stari.« »Saj so vendar še dojenčki!« je vzkliknila njegova žena. »Komaj kaj repkov imajo.«

»Za hranjenje ne potrebujejo repkov,« je rekel, »in prav lahko začnejo že zdaj. Ne bom dovolil, da se tako izčrpaš zaradi tega enega zaroda.« Gospa Drozdovka ni rekla nič več. Pravzaprav ni bilo več kaj reči, saj je dobro vedela, da njeni otroci ne bi jedli z repki, tudi če bi jih že imeli. Svoje malčke je tako ljubila, da ji skoraj ni bilo všeč gledati, kako odraščajo, vendar je vedela, da je prav, da zapustijo gnezdo. Bili so že tako veliki, da so segali čez njegove robove, in morali so se naučiti skrbeti zase, preden bi prišel čas, da vzredi svoj drugi zarod.

Naslednje jutro so morali vsi štirje otroci skočiti iz gnezda na prečko. Njihove nožice še niso bile prav močne in prstki so se jim šibko razlezli na vse strani. Včasih so se zamajali in skoraj padli. Preden so zapustili gnezdo, so se počutili velike in zelo pomembne; zdaj pa so se nenadoma počutili majhne, mlade in nebogljene. Tu in tam je kateri od njih s slabotnimi poskoki napredoval za nekaj korakov po prečki. Potem je prestrašeno začivkal, spustil glavico nad svoje pegaste prsi, zagrnil oči z vekami in čakal, da mu prinesejo še kaj hrane.

Kadar koli je šla mimo vprega, je najstarejši otrok zaprl oči. Mislil je, da ga tako ne morejo videti. Drugi otroci so imeli oči odprte in so opazovali, kaj se dogaja. Oče in mati sta jim naročila, naj opazujejo, toda plašni mladi drozg je kljub temu vedno zaprl oči.

»Z njim bova imela težave,« je rekla gospa Drozdovka, »vendar mora ubogati, tudi če ga je strah.« Ob teh besedah je zelo trdno stisnila kljun in gospod Drozd je vedel, da ji lahko brez skrbi zaupa vzgojo svojega plašnega sina.

Gospa Drozdovka mu je prigovarjala in prigovarjala, a še vedno je zaprl oči vsakič, ko se je prestrašil. »Ne morem jih imeti odprtih,« je govoril, »ker me je vedno strah, kadar se prestrašim, in ne morem biti pogumen, če me je strah.«

»Prav takrat moraš biti pogumen,« je rekla njegova mati. »Nič ne pomaga biti pogumen, kadar se nimaš česa bati, in veliko več poguma je treba, da si pogumen, kadar te je strah, kakor pa takrat, ko te ni.« Vidite lahko, da je bila zelo modra drozdovka in dobra mati. Strašno bi bilo, če bi mu pustila odrasti v strahopetca.

Naposled je prišel čas, ko naj bi mladi ptiči poleteli na tla in odskakljali čez pot. Oče in mati sta bila oba tam, da bi jim pokazala, kako se to stori. »Spustiti morate prečko,« sta rekla. »Nikoli ne boste poleteli, če je ne spustite.«

Trije otroci so zaprhutali, se zamajali in poleteli navzdol. Plašni mladi drozg ni hotel niti poskusiti. Oče mu je ukazoval in mati ga je pregovarjala, on pa se je le še tesneje oprijemal svoje prečke in govoril: »Ne morem! Strah me je!«

Nazadnje je mati rekla: »Prav. Ostani tam, dokler hočeš, vendar midva ne moreva ostati s teboj.« Nato je začivkala možu in skupaj s tremi pogumnimi otroki sta se odpravila čez pot ter jim med potjo prigovarjala. »Previdno!« je govorila. »Zdaj pa še en skok! To je bilo odlično! Zdaj pa še enega!« Oče pa je prhutal naokrog in govoril: »Dobro! Dobro! Še preden se boste zavedeli, boste odrasli.« Ko so bili na drugi strani, sta starša poiskala hrano in nahranila svoje tri pogumne otroke ter jim potiskala grižljaje globoko v široko odprte kljunčke.

Plašni mali drozg na ograji se je počutil zelo, zelo osamljenega. Tudi lačen je bil. Kadar koli je videl, da je mati pobrala grižljaj hrane, je glasno začivkal: »Meni! Meni! Meni!« Želel je namreč, da bi ga prinesla njemu. Dolgo se ni zmenila zanj. Potem je zaklicala: »Misliš, da lahko poletiš? Misliš, da lahko poletiš? Misliš?«

Plašni mali drozg je naredil nekaj poskokov in začivkal, kril pa ni niti dvignil. Nato je mati vsakemu od drugih otrok dala velik grižljaj.

Drožek na ograji se je stisnil v žalosten kupček in si mislil: »Prav nič jim ni mar, ali bom sploh kdaj dobil kaj jesti. Ne, ni jim mar!« Tedaj je zaslišal šum kril in pred njim je stala mati s kupčkom hrane v kljunu, namenjenim njemu. Poskočil je proti njej, ona pa je stekla stran. Tedaj je sedel in zajokal. Priskakljala je nazaj in ga ljubeče pogledala, govoriti pa ni mogla, ker je imela tako poln kljun. Na drugi strani poti je oče Drozd ostal pri svojih pogumnih otrocih in klical: »Prisluži si ga, sin moj, prisluži si ga!«

Mladi drozg je iztegnil vrat in odprl kljun — toda mati je odletela na tla. Bil je tako lačen — tako zelo, zelo lačen — da je za trenutek povsem pozabil na strah, se nagnil proti njej in se prekucnil. Ne da bi pomislil, je zaprhutal s krili in, še preden se je prav zavedel, priletel na tla. Komaj je pristal, že ga je mati hranila, oče pa je pel: »Veš, kaj si storil? Veš, kaj si storil? Veš?«

Še preden mu je zrasel rep, je plašni drozg postal prav tako pogumen kot kateri koli od drugih otrok, kajti veste, ko enkrat začneš biti pogumen, si vedno želiš tako tudi nadaljevati. Toda kača Podveznica pravi, da je gospa Drozdovka najpogumnejša v družini.