Prevod

Nekega jutra v začetku junija je tolst, bleščeč majski hrošč ležal na hrbtu med travnimi bilkami, brcal s šestimi nogami po zraku in se zvijal, ko je skušal zagrabiti bilko, da bi se ob njej postavil na noge. Hrošči namreč ne marajo ležati na hrbtu na soncu in temu je bilo po dolgem boju že vroče, pa še utrujen je bil. Poleg tega je bil zelo nejevoljen, ker je zamujal z zajtrkom, zato je, ko se mu je naposled uspelo obrniti in je zagledal rjavo-črno gosenico, ki ga je opazovala, postal prav nevljuden in izrekel nekaj reči, ki bi se jih moral sramovati.

»O, seveda,« je rekel, »takoj se začneš smejati, ko misliš, da je kdo drug v zagati. Sam pogosto ležim na hrbtu in brcam, kar tako, za zabavo.« (To ni bilo res, toda kadar so hrošči nejevoljni, ne govorijo vedno po resnici.)

»Oprosti,« je rekla gosenica, »nisem te hotela prizadeti. Če sem se nasmehnila, je bilo zato, ker sem se spomnila, da sem bila včeraj sama v enaki zagati in koliko dela sem imela potem z glajenjem kožuščka. Tebi pa ne bo treba gladiti kožuščka, kajne?« je prijazno vprašala.

»Ne, na srečo nimam nobenega kožuščka, ki bi ga bilo treba gladiti,« je odrezal hrošč. »Nisem eden tistih kosmatih plazilcev. V moji družini nosimo temno rjave, bleščeče suknjiče in smo vedno urejeni in čisti. Kadar se nam mudi, letimo, kadar se letenja naveličamo, pa hodimo ali tečemo. Imamo dve vrsti kril. En par je nežen in mehak ter nas nosi po zraku, drugi par pa je trd in prekrije mehka krila, ko se spet spustimo na zemljo. Smo najimenitnejša družina na travniku.«

»O vas sem že velikokrat slišala,« je rekla gosenica, »in zelo me veseli, da sva se spoznala.« »No,« je odgovoril hrošč, »seveda sem se pripravljen pogovarjati s teboj, toda prijatelja nikakor ne moreva biti. Majski hrošč v družbi gosenice! Prijatelje si izbiram med veščami, metulji in kačjimi pastirji — skratka, gibljem se v višjih krogih.«

»Višji krogi, pomisli!« se je ob njem oglasil kvakajoč glas, ob katerem je hrošč kar poskočil. »Dve ali tri leta sem ti skakala čez glavo, ko nisi bil nič drugega kot debel bel črv. Nikar se ne šopiri. Vsi iz imenitne družine majskih hroščev so bili nekoč črvi in so morali živeti v zemlji ter jesti korenine, medtem ko so se gosenice nad njihovimi glavami grele na soncu in se gostile z nežnimi zelenimi listi in cvetnimi popki.«

Majskemu hrošču je postalo vidno neprijetno in začel se je zvijati, kakor da bi jo rad popihal, toda rega, kajti oglasila se je prav rega, je nadaljevala: »Kar pa zadeva to, da ne maraš gosenic: te ne ostanejo gosenice. Tvoja nova znanka tam zgoraj bo nekega dne dobila krila in takrat boš še kako vesel, da jo poznaš.« Nato je rega odskakljala.

Majski hrošč se je z desno sprednjo nogo popraskal po glavi, nato pa rekel gosenici, ki je grizljala svilnico: »Veš, tistega, da ne moreva biti prijatelja, pravzaprav nisem mislil resno. Zelo vesel bom, če bom lahko spoznal tebe in vso tvojo družino.«

»Hvala,« je odgovorila gosenica, »najlepša hvala, toda tudi sama sem premislila o tem in zdi se mi, da z majskim hroščem res ne bi mogla prijateljevati. Seveda nimam nič proti temu, da kdaj pa kdaj spregovorim s teboj, dokler se hranim in se pripravljam, da si spredem kokon. Potem pa bo drugače. Veš, takrat bom pripadala eni najimenitnejših družin na travniku, metuljem monarhom. Jedli bomo samo med in se oblačili v mehak oranžen in črn žamet. Med letenjem ne bomo nerodno opletali in se zaletavali naokrog. Z veseljem se bomo družili s kačjimi pastirji in veščami. Najbrž te ne bom povsem pozabila, vendar bom čutila, da je moja dolžnost gibati se v višjih krogih, kamor sodim. Dobro jutro.«