Prevod

V nekem kotu travnika je živel debel star Čriček, ki je imel o sebi zelo visoko mnenje. Imel je tako veliko, bleščeče telo in je znal tako glasno cvrčati, da nihče ni mogel pozabiti, kje živi. Bil je tudi prav prijazen Čriček, vedno pripravljen vsakomur povedati kaj lepega, vendar je imel, žal, grdo navado, da se je bahal. Na travniku ni živel od nekdaj in rad je pripovedoval o čudovitih rečeh, ki jih je videl in počel, ko je bil mlajši in je živel tam zgoraj, blizu bele kmečke hiše.

Kadar je pripovedoval zgodbe o svojih podvigih, veliki Črički okoli njega niso veliko govorili, temveč so le sedeli in se spogledovali. Mali Črički pa so ga zelo radi poslušali in so pogosto prihajali pred vrata njegovega doma (to je bila luknja v zemlji) ter ga prosili, naj jim pove še kaj.

Nekega večera je rekel, da jih bo naučil nekaj reči, ki bi jih moral vedeti vsak mali Čriček. Postavil jih je v vrsto in začel: »S katerim delom telesa jeste?«

»Z usti,« so zavpili vsi mali Črički. »S katerim delom telesa tečete in skačete?« »Z nogami,« so vzkliknili. »Ali z nogami počnete še kaj drugega?«

»Z njimi se čistimo,« je rekel eden. »Z njimi in z usti si delamo domove v zemlji,« je rekel drugi. »O, pa še slišimo s sprednjima nogama,« je vzkliknil neki bister mali Čriček.

»Tako je,« je odgovoril debeli stari Čriček. »Nekatera bitja slišijo s stvarmi, ki jim pravijo ušesa in jim rastejo ob straneh glave, meni pa se zdi veliko lepše slišati z nogami, kakor slišimo mi.«

»Joj, kako čudno mora biti, če ne slišiš z nogami kakor mi,« so v en glas vzkliknili vsi mali Črički. »V širnem svetu je mogoče videti veliko nenavadnih reči,« je rekel njihov učitelj. »Videl sem nekaj strašansko velikih bitij, ki imajo samo dve nogi in prav nobenih kril.«

»Kako grozno!« so vzkliknili vsi mali Črički. »Sploh si ne predstavljamo, kako se lahko premikajo.« »To jim mora iti zelo težko,« je rekel njihov učitelj. »Zelo so se mi smilila,« in razprl je svoja krila ter pretegnil vseh šest nog, da bi pokazal, kako rad jih ima.

»Toda kako lahko pojejo, če nimajo kril?« je vprašal bistri mali Čriček. »Pojejo z usti, podobno kakor morajo peti ptice. Prepričan sem, da je veliko lažje peti tako, da drgneš krila drugo ob drugo, kakor počnemo mi,« je rekel debeli stari učitelj. »Lahko bi vam povedal veliko nenavadnih reči o teh dvonogih bitjih in hišah, v katerih živijo, in morda vam jih nekoč tudi bom. Okoli njihovih domov živijo še druga velika, štirinoga bitja, ki so zelo strašna, toda jaz se, otroci moji, nikoli nisem bal nobenega od njih. Sem eden tistih resnično pogumnih, ki se nikoli ne prestrašijo, pa naj bo prizor še tako grozen. Upam, otroci, da boste vedno pogumni kakor jaz. Če vas kaj prestraši, ne poskakujte in ne bežite. Ostanite natanko tam, kjer ste, in …«

Toda mali Črički niso nikoli slišali preostanka učiteljevih besed, kajti prav tisti hip je skozi polomljeno ograjo proti njim prišla krava Rjava Bess. Učitelj je predirljivo zacvrčal in se naglo skobacal v svojo luknjo. Mali Črički so se v naglici, da bi pobegnili, kar prevračali drug čez drugega, debeli stari Čriček, ki je bil nekoč v širnem svetu, pa jim nikoli več ni govoril o pogumu.