Prevod
_Kmetica iz Miana rodi mirto; princ se zaljubi vanjo in iz nje se prikaže prelepa vila. Ko gre od doma, jo pusti v mirti, na katero priveže zvonček. V prinčevo sobo pridejo zlobne ženske, ki so ljubosumne nanjo; ko se dotaknejo mirte, vila stopi iz nje in one jo ubijejo. Princ se vrne, odkrije to grozodejstvo in hoče od žalosti umreti; ko pa po nenavadnem naključju znova dobi vilo, da pobiti kurtizane in vzame vilo za ženo._ Dokler je Zeza pripovedovala, ni nihče niti pisnil; komaj pa je utihnila, se je dvignil silen vrvež in usta se niso mogla zapreti od smeha nad oslovim sranjem in čarobno gorjačo. Nekdo je celo dejal, da bi, če bi imeli zalogo takih gorjač, marsikateri lopov nehal zvoniti z zvoncem na vratu, marsikdo drug bi dobil več pameti in dandanes ne bi bilo več oslov kakor moke. Ko so se o tem še nekoliko pomenkovali, je gospod ukazal Cecci, naj nadaljuje nit pripovedi, in ta je spregovorila takole:
Če bi človek pomislil, koliko škode, koliko pogube in koliko razdejanja povzročajo preklete vlačuge tega sveta, bi se stopinj nepoštene ženske varoval bolj kakor pogleda na gada. Ne bi zapravljal časti za bordelsko usedlino, življenja za celo bolnišnico bolezni in vsega dohodka za javno žensko, ki ni vredna niti treh soldov, saj ti ne da pogoltniti drugega kakor zgoščenih pilul gnusa in jeze. To boste slišali iz zgodbe o princu, ki se je prepustil tej hudobni sodrgi.
V vasi Miano sta živela mož in žena, ki nista imela niti enega otroka in sta si srčno želela kakšnega dediča. Žena je še posebno rada govorila: »O Bog, ko bi le spravila kaj na svet! Nič mi ne bi bilo mar, četudi bi bila samo mirtina vejica!« Tako dolgo je prepevala to pesem in s temi besedami nadlegovala nebo, da ji je trebuh nazadnje nabreknil in se zaoblil. Po devetih mesecih pa ni babici v naročje rodila fantka ali punčke, temveč je iz elizejskih poljan svojega trebuha spravila lepo mirtino vejico. Z velikim veseljem jo je posadila v lončeno posodo, okrašeno s številnimi lepimi obrazi, jo postavila na okno ter zjutraj in zvečer skrbela zanjo bolj zavzeto kakor zakupnik za gredo zelja, od katere si obeta denar za najemnino vrta. Ko pa je nekoč mimo prihajal kraljev sin, namenjen na lov, se je do brezumja zagledal v lepo vejico in poslal gospodinji sporočilo, naj mu jo proda, saj bo zanjo plačal pravo bogastvo. Ženska ga je tisočkrat zavrnila in se upirala, a nazadnje so jo premamile ponudbe, ujele obljube, prestrašile grožnje in premagale prošnje. Dala mu je posodo ter ga prosila, naj mirto skrbno varuje, saj jo ljubi bolj kakor hčer in jo ceni, kakor da bi jo rodila iz lastnega telesa. Princ je z največjim veseljem na svetu ukazal odnesti posodo v svojo sobo in jo postaviti na ložo, kjer je mirto z lastnimi rokami okopaval in zalival. Neke noči se je primerilo, da je princ legel v posteljo in pogasil sveče. Ko se je svet umiril in so vsi zaspali prvi sen, je zaslišal, kako nekdo švedrá po sobi in se tipaje približuje postelji. Pomislil je, da je to bodisi kak sobni sluga, ki mu namerava olajšati mošnjo, bodisi hišni škrat, ki mu hoče potegniti odejo s telesa. Toda ker je bil pogumen mož, ki ga ne bi prestrašil niti sam grdi peklenšček, se je potuhnil in počakal, kaj bo iz tega. Ko pa je začutil, da se mu nekdo stiska k boku, in je s tipanjem odkril gladko delo narave, je namesto ježevih bodic, ki jih je pričakoval, našel bitje, mehkejše in nežnejše od berberske volne, bolj voljno in rahlo od kunjega repa ter bolj tenko in svilnato od liščkovega perja. Nemudoma se je vrgel v sredo dogajanja in, presodivši, da gre za vilo — kar je tudi v resnici bila —, jo objel kakor hobotnica. Igrala sta se tihega vrabčka in se premetavala vse do jutra. Preden pa je sonce kakor glavni zdravnik odšlo na obisk k bolnim in onemoglim cvetlicam, je njegova obiskovalka vstala in smuknila proč, princa pa pustila polnega sladkosti, prežetega z radovednostjo in obloženega z začudenjem. Ko se je to dogajanje ponavljalo že sedem dni, se je kar topil in koprnel od želje, da bi izvedel, kakšna sreča dežuje nanj z zvezd in kakšna ladja, natovorjena s sladkostmi ljubezni, prihaja sidrat v njegovo posteljo. Zato si je neke noči, ko je lepa deklica spala, privezal eno njenih kit na roko, da ne bi mogla pobegniti, poklical sobarja in mu velel prižgati sveče. Tedaj je zagledal cvet vseh lepotic, čudo med ženskami, Venerino zrcalo in ljubljenko, najlepši ljubezenski vzklik; zagledal je punčko, pisano golobico, vilo Morgano, prapor lepote, zlato kokoško; zagledal je lovko, sokolje oko, polno luno, golobji kljunček, kraljevski grižljaj, dragulj. Skratka, zagledal je prizor, ob katerem bi človek ostrmel. Ko jo je občudoval, je dejal: »Zdaj pa se pojdi speč, boginja Koketrenja! Natakni si vrv okoli vratu, Elena! Vrnita se domov, Crioza in Sciorella, saj je vajina lepota le drobnarija v primerjavi s to dvojno sončno lepoto: lepoto popolno, celo, dozorelo, čvrsto in bujno, z milino, ki ti izvabi žvižg, veličastno, gromovito, razkošno in imenitno, v kateri ne najdeš niti drobne napake, niti najmanjše hibe! O spanec, sladki spanec, nasuj makovih zrn na oči tega lepega dragulja, ne pokvari mi užitka, da lahko po mili volji občudujem to zmagoslavje lepote! O lepa kita, ki me vežeš! O lepe oči, ki me žgete! O lepe ustnice, ki me poživljate! O lepe prsi, ki me tolažite! O lepa roka, ki me omamljaš! Kje, v kateri delavnici naravnih čudes je nastal ta živi kip? Katera Indija je dala zlato za te lase? Katera Etiopija slonovino za to čelo? Katero morje rubine za te oči? Kateri Tir škrlat za ta lica? Kateri Orient bisere za tkanje teh zob? In s katerih gora so vzeli sneg, da so ga raztresli po teh prsih?
Sneg, ki v nasprotju z naravo ohranja cvetje in greje srca!« S temi besedami jo je ovil z viticami svojih rok, da bi si osladil življenje. Medtem ko ji je objemal vrat, se je prebudila in na vzdih zaljubljenega princa odgovorila z ljubkim vzdihljajem. Ko je videl, da je budna, ji je rekel: »O sreča moja! Če sem ob pogledu na ta tempelj ljubezni že brez sveč skoraj izgubil zavest, kaj bo šele zdaj z mojim življenjem, ko sta v njem zasvetili še dve svetilki? O lepe oči, ki z drobcem svoje luči spravljate zvezde v stečaj! Ve, samo ve ste prebodle to srce in samo ve mu lahko kakor sveža jajca zamašite rano! Ti pa, moja lepa zdravnica, daj se ganiti, usmili se bolnika ljubezni, ki ga je ob menjavi zraka, ko je iz nočne teme stopil v svetlobo tvoje lepote, zgrabila vročica. Položi mi roko na prsi, potipaj mi utrip, predpiši mi zdravilo! A zakaj sploh iščem recept, duša moja? Pritisni mi s temi lepimi usti pet priseskov na ustnice! Za to življenje ne želim drugega očiščenja kakor pest te tvoje ročice, saj sem prepričan, da me bosta krepčilna voda tvoje mile lepote in korenina tvojega jezika rešili in ozdravili.« Ob teh besedah je njen lepi obraz zardel kakor plamen in odgovorila je: »Ne hvali me toliko, gospod princ. Tvoja služabnica sem in za to, da bi služila tvojemu kraljevskemu obličju, bi odvrgla še tisto, kar je nujno potrebno. Za veliko srečo si štejem, da je ta mirtina vejica, posajena v glineno posodo, postala lovorova veja, zataknjena nad gostilno živega srca, in to srca, v katerem je toliko veličine in kreposti.« Princ se je ob teh besedah stopil kakor lojna sveča, jo znova objel, to pismo zapečatil s poljubom in ji podal roko, rekoč: »Tukaj je moja obljuba: moja žena boš, gospodarica mojega žezla boš, ključ tega srca boš imela, kakor že držiš krmilo mojega življenja.« Po teh in stoterih drugih ljubeznivostih in pogovorih sta vstala iz postelje, se prepričala, da sta njuna trebuha zdrava, in tako živela še lepo število dni. Toda ker sreča kvari igro in razdira zakone ter je vselej kakor črn pes, ki se poserje sredi radosti zaljubljencev, se je zgodilo, da so princa poklicali na lov na velikega divjega merjasca, ki je pustošil po deželi. Zato je moral zapustiti ženo, ali bolje rečeno dve tretjini svojega srca. Ker pa jo je ljubil bolj kakor življenje in se mu je zdela lepša od vsega lepega, je iz te ljubezni in te lepote pognala še tretja stvar: vihar na morju ljubezenske sreče, naliv nad perilom ljubezenskih radosti, saja, ki pade v mastni lonec užitkov zaljubljencev. Govorim o tisti kači, ki grize, o črvu, ki razjeda, o žolču, ki zastruplja, o slani, ki ledeni; o tistem, zaradi česar življenje nenehno visi na nitki, misel nima miru in srce venomer sumi. Zato je poklical vilo in ji dejal:
»Srce moje, prisiljen sem dve ali tri noči preživeti zdoma. Bog ve, s kakšno bolečino se ločujem od tebe, ki si moja duša. Nebo ve, ali ne bom izdihnil, še preden se podam v dir. A ker moram iti, da ustrežem očetu, te bom moral zapustiti. Zato te pri vsej ljubezni, ki jo čutiš do mene, prosim, da se vrneš v posodo in ne prideš ven, dokler se ne vrnem; to pa bo čim prej.« »Tako bom storila,« je rekla vila, »saj ne znam, nočem in ne morem ravnati proti tvoji volji. Pojdi torej s srečo, jaz ti bom ostala zvesta. Le to mi stori: na vrh mirte priveži svileno nit z zvončkom in ko se vrneš, povleci za nit in pozvoni. Takoj bom prišla ven in rekla: tukaj sem!« Princ je storil tako, nato pa poklical še sobarja in mu dejal: »Pridi sem, ti, pridi sem! Napni ušesa in dobro poslušaj! Vsak večer postelji to posteljo, kakor da bom sam spal v njej. Redno zalivaj to posodo in pazi, kaj delaš, kajti liste sem preštel. Če bom našel enega manj, ti bom vzel kruh!« Ko je to izrekel, je zajahal konja in se odpravil za merjascem kakor ovca, ki jo peljejo v zakol. Medtem je sedem vlačug, ki jih je princ vzdrževal, opazilo, da se je njegova ljubezen ohladila in da ne obdeluje več njihovih zemljišč. Posumile so, da je zaradi nove ljubezenske zveze pozabil na staro prijateljstvo. Da bi zadevi prišle do dna, so poklicale zidarja in mu dobro plačale, da je pod njihovo hišo izkopal rov, ki je vodil v prinčevo sobo. Te kužne babnice so se splazile vanjo, željne izvedeti, ali jim je kaka nova ljubica, kaka druga vlačuga, prevzela odjemalca in začarala ljubimca. Ker niso našle nikogar, so odprle okno in zagledale prelepo mirto. Vsaka je utrgala po en list, le najmlajša je utrgala ves vršiček, na katerem je visel zvonček. Ta je zazvonil, komaj se ga je dotaknila, in vila je v prepričanju, da se je vrnil princ, nemudoma stopila ven. Ko pa so te oguljene cunje zagledale tako lepo bitje, so planile nanjo s kremplji in zavpile: »Torej si ti tista, ki na svoj mlin speljuje vodo naših upov? Ti si tista, ki nas je prelisičila in pobrala prinčevo naklonjenost? Ti si tista imenitnica, ki si prilastila naš košček mesa? Dobrodošla! Zdaj si prišla do cedila! O, ko te le mati ne bi bila posrala na svet! Zdaj si gotova, naletela si na hud zalogaj, tokrat se ti je zataknil v grlu! Naj ne bom rojena po devetih mesecih, če jo odneseš!« S temi besedami so jo silovito udarile po glavi in jo pri priči razkosale na pet delov, nato pa si vsaka vzela svoj kos. Le najmlajša ni hotela sodelovati pri tem krutem dejanju; ko so jo sestre vabile, naj stori tako kot one, ni hotela drugega kakor pramen zlatih las.
Ko so to opravile, so jo popihale skozi isti rov. Medtem je prišel sobar, da bi po gospodarjevem ukazu postlal posteljo in zalil posodo. Ob pogledu na to strašno razdejanje bi skoraj umrl od groze. Grizel si je roke, pobral ostanke mesa in kosti, postrgal kri s tal ter vse skupaj zložil v kupček v isti posodi. Nato jo je zalil, postlal posteljo, zaklenil vrata, porinil ključ podnje in jo pobral iz tiste dežele. Ko se je princ vrnil z lova, je potegnil za svileno nit in pozvonil. A lahko je zvonil, da bi vabil prepelice, lahko je zvonil, da bi naznanjal škofov prihod, lahko bi bil zvonil plat zvona: vila je ostajala gluha. Zato je naravnost pohitel k sobi in, ker ni imel potrpljenja, da bi poklical sobarja in poiskal ključ, brcnil v ključavnico, na stežaj odprl vrata, stopil noter in odprl okno. Ko je zagledal posodo in oskubljeno mirto, je začel bridko tožiti, kričati, tuliti in jadikovati: »O gorje meni! O nesrečni jaz! O ubogi jaz! Kdo mi je nadel to brado iz prediva?
Kdo me je tako grdo osramotil? O pogubljeni, o uničeni, o razdejani princ! O moja oskubljena mirta! O moja izgubljena vila! O moje nesrečno življenje! O moje radosti, ki ste šle v dim! Moji užitki, ki ste se skisali! Kaj boš zdaj, nesrečni Cola Marchione? Kaj boš zdaj, revež?
Preskoči ta jarek, izvleci se iz tega brezna! Padel si od vsega dobrega, pa si ne prerežeš vratu? Oropali so te vseh zakladov, pa si ne odpreš žil? Življenje te je izvrglo kakor iztrebek, pa mu ne obrneš hrbta? Kje si, kje si, moja mirta? Katera duša, trša od vulkanskega kamna, mi je uničila to lepo posodo? O prekleti lov, ki si me pregnal iz vsake sreče!
Gorje! Izgubljen sem, konec me je, po meni je, moji dnevi so prešteti! Nemogoče je, da bi v tem življenju preživel brez svojega življenja. Moram iztegniti noge, kajti brez moje ljubljene bo spanec zame muka, hrana strup, užitek zaprtje in življenje grenkoba.« Takšne in še druge besede, ki bi ganile celo kamenje na cesti, je izrekal princ. Po dolgem žalovanju in bridkem ihtenju, poln obupa in bolečine, ni nikoli zatisnil oči, da bi zaspal, in nikoli odprl ust, da bi jedel. Žalosti je dovolil, da ga je tako preplavila, da je njegov obraz, prej rdeč kakor vzhodni cinober, postal rumen kakor arzenov sulfid, šunka njegovih ustnic pa se je spremenila v pokvarjeno mast. Vila je medtem iz ostankov, položenih v posodo, znova vzklila. Ko je videla obup in trpljenje ubogega zaljubljenca ter opazila, da ga je ostala le še peščica, obarvana kakor bolan Španec, rumenkast kuščar, postan zelenjavni sok, hruškasto jabolko, zadnjica penice in volčji prdec, se ji je zasmilil. Naglo je stopila iz posode in se kakor plamen sveče, ki ga pokaže odprta svetilka, prikazala očem Cole Marchioneja. Objela ga je in rekla: »Pogum, pogum, moj princ! Dovolj, končaj to žalovanje, obriši si oči, opusti jezo in zravnaj ta žalostni obraz! Tukaj sem, živa in lepa, navkljub tistim vlačugam, ki so mi razklale glavo in z mojim mesom storile to, kar je Tezon storil z ubogim bratom.« Ko je princ to zagledal, prav tedaj, ko je najmanj pričakoval, je od smrti vstal nazaj v življenje. Barva se mu je vrnila v lica, toplota v kri in dih v prsi. Po tisočerih ljubkovanjih, nežnostih, dobrikanjih in sladkih besedah je hotel od začetka do konca izvedeti, kaj se je zgodilo. Ko je slišal, da sobar ni bil ničesar kriv, ga je dal poklicati. Nato je pripravil veliko gostijo in se z očetovim blagoslovom poročil z vilo. Povabil je vse velikaše kraljestva in posebej zahteval, da pride tudi sedem prekljastih babnic, ki so to nežno teličko odpeljale v mesnico. Ko so nehali žvečiti, je princ vsakega gosta posebej vprašal, kaj bi si zaslužil človek, ki bi storil kaj hudega tej lepi deklici, in pokazal na vilo. Ta je bila tako lepa, da je kakor strela prebadala srca, kakor vitel vlekla duše k sebi in kakor težka brana za seboj vlekla želje. Vsi pri mizi, začenši s kraljem, so odgovorili: eden, da bi si tak človek zaslužil vislice, drugi kolo, tretji klešče, četrti prepad, ta eno kazen, oni drugo. Nazadnje je prišla vrsta na sedem košut. Čeprav jim ta pogovor ni bil prav nič po godu in so že slutile hudo noč, so vendar, ker je resnica vedno tam, kjer pleše vino, odgovorile, da bi bil vsakdo, ki bi si drznil le dotakniti se te sladke začimbe ljubezenskih užitkov, vreden, da ga živega pokopljejo v greznico. Ko so si tako z lastnimi usti izrekle sodbo, je princ dejal: »Same ste se obsodile, same ste potrdile razsodbo. Preostane mi le, da izvršim vaš ukaz. Ve ste namreč tiste, ki ste z Neronovim srcem in Medejino krutostjo iz te lepe glavice naredile omleto, te lepe ude pa razrezale kakor meso za klobase. Zato hitro, brž, ne izgubljajmo časa! Takoj naj jih vržejo v glavno greznico, kjer naj bedno končajo svoje življenje!« To so nemudoma izvršili. Princ je najmlajšo sestro teh izprijenk poročil s sobarjem in ji dal bogato doto; tudi mirtini materi in očetu je zagotovil udobno življenje, sam pa srečno živel z vilo. Peklenske hčere so svoje življenje končale v bridkih mukah in tako potrdile resničnost starega modrega pregovora:
_Šepava koza naprej se prebije,_ _če ni nikogar, ki pot ji zaprije._
Izvirnik
_Na Foretana de Miano partoresce na Mortella, se ne ’nnammora no Prencepe, e le resce na bellissema Fata: và fore, la lassa dinto la mortella, co no campaniello attaccato: trasenno dinto la cammara de lo Prencepe certe ffemmene triste, gelose d’isso, e ttoccanno la Mortella, scenne la Fata, l’accideno: torna lo Prencepe, trova sto streverio, vò morire de doglia; ma recuperanno pe strana ventura la Fata, fa morire le ccortesciane, e sse piglia la Fata pe mmogliere._ Noa se vedde pepetare nesciuno, mentre Zeza secotava lo ragionamiento sujo; ma poche ffece fitta a lo pparlare, se ’ntese no greciglio granne, e non se poteva chiudere vocca de le ccacate de ll’Aseno, e dde la mazza fatata; e nce fu pperzona, che ddisse, ca si nce fosse
na serva de ste mmazze, cchiù che quatto mariuole manco sonarriano de zimmaro, e cchiù de quatto autre mettarriano cchiù ssinno, e non se trovarriano a lo tiempo d’oje cchiù Asene, che ffarine; ma po che s’appe fatto quarche ttrascurzo ’ntuorno a sta materia, lo Segnore dette ordene a Ccecca, che ccontenuasse lo filo de li cunte, la quale accossì pparlaje: Quanno ll’omme penzasse quanta danne, e quanta ruine, quanta scasamiente soccedono pe le mmardette femmene de lo Munno, sarria cchiù accuorto a ffuire le ppedate de na donna desonesta, che la vista de no scorzone, e non consumarria l’onore pe na feccia de vordiello, la vita pe no spetale de male, e ttutte le ’ntrate pe na pubreca, la quale non passa tre ttornise, pocca non te fa gliottere autro, che ppinole
aggregative de desguste, e d’arraggia, comme sentarrite, che ssoccesse a no Prencepe, che s’era dato mmano a ste mmale razze. Fu a lo Casale di Miano no marito, e na mogliere, che non avenno sporchia de figlie, desideravano co no golio granne d’avere quarche arede, e la mogliere sopra tutto sempe diceva: Oh Dio! partoresse quarcosa a lo munno, e no mme curarria, che ffosse na frasca de mortella; e ttanto disse sta canzona, e ttanto frusciaje lo Cielo co ste pparole, che ’ngrossatole la panza, se le fece lo ventre tunno, e ’ncapo de nove mise ’ncagno de partorire ’mbraccio a la mammana quarche nennillo, o squacquara, cacciaje da li campe elise de lo ventre na bella frasca de mortella, la quale co no gusto granne pastenatala a na testa lavorata co ttanta belle mascarune, la mese a
na fenestra, covernannola co cchiù delegenzia matino e ssera, che non fa lo parzonaro a no quatro de torza, dove spera cacciare lo pesone de ll’uorto. Ma passanno da chella parte lo figlio de lo Rè che ghieva a ccaccia, se ’ncrapicciaje fora de mesura de sta bella frasca, e mmannaje a ddicere a la patrona, che nce la vennesse, ca l’averria pagata n’uocchio; la quale dapò mille negative e ccontraste, all’utemo ’ncannaruta da l’offerte, ’ncroccata da le mprommesse, sbagottuta da le mmenacce, venciuta da li prieghe, le deze la testa, pregannolo a ttenerela cara, pocca l’ammava cchiù dde na figlia, e la stimmava quanto se fosse sciuta da li rine suoje. Lo Prencepe co la maggiore prejezza de lo munno, fatto portare la testa a la propria cammara soja,
la fece mettere a na loggia, e co le pproprie mano la zappoliava, e adacquava. Ora mò accascaje, che ccorcatose na sera sto Prencepe a lo lietto, e stutanno le ccannele, comme fu acquietato lo munno, e ffacevano tutte lo primmo suonno, lo Prencepe sentette scarponejare pe la casa, e benire a l’attentune verzo lo lietto na perzona, pe la quale cosa fece penziere, o che ffosse quarche mmuzzo de cammara pe l’alleggerire lo vorzillo, o quarche mmonaciello pe llevarele le ccoperte de cuollo: ma comm’ommo arresecato, che no le metteva paura manco lo brutto Zefierno, fece la gatta morta, aspettanno l’effetto de sto negozio: ma quanno se sentette accostare lo chiajeto, e ttastianno s’addonaje de ll’opera liscia, e ddove penzava de parpezzare puche
d’estrece, trovaje na cosella cchiù mmollese e mmorbeta de lana varvaresca, cchiù ppastosa e ttennera de coda de martora, cchiù ddellecata e ccenèra de penne de cardillo, se lanzaje da miezo a mmiezo, e stimmannola na Fata, (comm’era nn’effetto) s’afferraje comm’a ppurpo, e ghiocanno a la passara muta, facettero a ppreta ’nfino. Ma ’nnanze che lo Sole scesse comme a Protamiedeco a ffare la viseta de li sciure, che stanno malate e llanguede, se sosette lo recapeto, e sbignaje, lassanno lo Prencepe chino de docezze, e pprieno de curiosità, carreco de maraveglia. Ma essenno continuato sto trafeco pe ssette juorne, se strudeva e squagliava de desedderio de sapere, che bene era chisto, che le chioveva da le stelle, e cquale nave carreca
de le ddocezze d’amore veneva a ddare funno a lo lietto sujo. Pe la quale cosa na notte, che la bella nenna faceva la nonna, attaccatose na trezza de le ssoje a lo vraccio, perchè non potesse sbignare, chiammaje no cammariero, e ffatto allummare le ccannele, vedde lo sciore de le belle, lo spanto de le ffemmene, lo schiecco, lo cuccopinto de Vennere, l’isce bello d’ammore, vedde na popatella, na penta palomma, na fata Morgana, no confalone, na puca d’oro, vedde no cacciatore, n’uocchio de farcone, na luna ’nquintadecema, no musso de piccionciello, no muorzo de Rrè, no giojello; vedde finalmente spettacolo da strasecolare, la quale cosa mmiranno, disse: Ora va te ’nforna Dea Cocetregna, chiavate na funa ’ncanna, o Elena, tornatenne a Ccriosa, e Sciorella ca le
bbellezze vostre sò zavanelle a pparagone de sta bellezza a ddoie sole, bellezza comprita ’ntregna, stascionata, massiccia, chiantuta, grazie de sisco, de seviglia, de truono, de mascese, de ’mportolanzia, dove no nce truove piecco, no nc’ascie zeta. O suonno, o doce suonno, carreca papagne a ll’uocchie de sta bella gioja, no mme scorrompere sto gusto de mirare quanto io desidero, sto trejunfo de bellezza: o bella trezza, che mm’annodeca: o bell’uocchie, che mme scaudano: o belle lavra, che mme recrejano: o belle pietto, che cconzolame: o bella mano, che mme smafara: addove, a cquale poteca de le mmaraviglie de la natura se fece sta viva statola? Qual’Innia dette ll’oro da fare sti capille? qual’Etiopia l’avolio de fravecare sta fronte? quale maremma
li carvunque de componere st’uocchie? quale Tiro la porpora da magriare sta facce? quale Oriente le pperne pe tessere sti diente? e dda quale montagne se pigliaje la neve, pe sparpogliare ’ncoppa a sto pietto? Neve contra natura, che mmantene li sciure, e scauda li core. Cossì ddecenno le fece vite de le braccia, pe cconzolare la vita: e mmentre isso le strenze lo cuollo, essa fu sciouta da lo suonno, responnenno co no graziuso alizzo a no sospiro de lo Prencepe ’nnammorato, lo quale vedennola scetata, le disse: O bene mio, ca si vedenno senza cannele sto Tempio d’Ammore era quase spantecato, che sarrà de la vita mia, mò che nc’aje allummato doje lampe? o bell’uocchie, che cco no trionfiello de luce facite jocare a banco falluto le stelle, vuje
sulo, vuje avite spertosato sto core, vuje sulo potite comm’ova fresche farele na stoppata: e ttu, bella medeca mia, muovete, muove a ppietate de no malato d’Ammore, che pe avere mutato ajero da lo bruoco de la notte a lo lummo de ssa bellezza, l’è schiaffata na freve: mietteme la mano a sto pietto, toccame lo puzo, ordename la rizetta: ma che ccerco rizetta, arma mia? jettame cinco ventose a ste llavra co ssa bella vocca: non voglio autra scergazione a sta vita, che na maniata de sta manzolla, ch’io sò ssecuro, ca co ll’acqua cordejale de sta bella grazia, e cco la radeca de sta lengua toja, sarraggio libero, e ssano. A ste pparole fattose la bella faccia rossa comme a bampa de fuoco, respose: Non tanta laude, Segnore Prencepe, io te sò bajassa,
e ppe sservire sta faccia de Rrè, jettarria porzì lo necessario; e stimmo a gran fortuna, che sto rammo de Mortella, pastenato a na testa de creta, sia deventato frascone de lauro ’mpizzato a ll’ostaria de no core de carne, e dde no core dove è ttanta grannezza, e ttanta vertute. Lo Prencepe a ste pparole squagliannose comme a ccannela da sivo, tornanno ad abbracciarela, e ssiggillanno sta lettera co no vaso, le deze la mano decenno: Eccote la fede, tu sarraje la mogliere mia, tu sarraje patrona de lo scertro, tu avarraje la chiave de sto core, accossì comme tu tiene lo temmone de sta vita; e dapò cheste, e cciento autre cceremmonie e ttrascurze, auzatose da lo lietto, vedettero se le stentina erano sane, e stettero co lo stisso appontamiento pe na mano
de juorne. Ma perchè la fortuna sconceca juoco, e sparte matremonio, è ssempe cano nigro, che ccaca mmiezo a li guste de chi vò bene, accorze, che ffu chiammato lo Prencepe a na caccia de no gran puorco sarvateco, che rroinava chillo pajese, pe la quale cosa fu ccostritto a llassare la mogliera, anze a llassare duje tierze de lo core; ma perchè l’amava cchiù de la vita, e la vedeva bella sopra tutte le bellezzetudene cose de st’ammore, e da sta bellezza sguigliaje chella terza spezie, ch’è na tropeja a lo mare de li contiente amoruse, na chioppata a la colata de le gioje d’ammore, na folinia, che ccasca dinto a lo pignato grasso de li guste de li nnammorate, chella dico, ch’è no serpe, che mmozzeca, è na carola, che rroseca, no fele, che ntosseca, na jelata,
che nteseca, chella, pe la quale sta sempe la vita pesole, la mente ’nstabele, sempe lo core suspeca: perzò chiammata la Fata, le disse: sò ccostritto, core mio, de stare doje o tre nnotte fore de casa: Ddio sà co cche ddolore mme scrasto da te, che ssì ll’arma mia: lo Cielo sà, se ’nnanze che ppiglio sto trotto farraggio lo tratto, ma non potenno fare de manco de non ghire pe sodisfazione de patremo, besogna ch’io te lassa; perzò te prego pe quanto ammore mme puorte, a ttrasiretenne dinto la testa, e no scire fora finchè non torno, ca sarrà quanto primma. Cossì farraggio (disse la Fata) perchè non saccio, non voglio, nè ppozzo lebrecare a cchello che te piace; perzò và co la mamma de la bonora, ca te servo a la coscia: ma famme no piacere
de lassare attaccato a la cimma de la Mortella no capo de seta co no campaniello, e quanno tu viene, tira lo filo, e ssona, ca io subbeto esco, e ddico veccome. Cossì facette lo Prencepe, anze chiammato no Cammariero, le disse: viene ccà, viene ccà tu, apre l’aurecchie, siente buono, fa sempe sto lietto ogne ssera, comme nc’avesse a ddormire la perzona mia; adacqua sempe sta testa, e sta ’ncelevriello, ch’aggio contato le ffrunne; e s’io nne trovo una manco, io te levo la via de lo ppane: accossì dditto, se mese a ccavallo, e ghiette comm’a ppiecoro, ch’è pportato a scannare, pe ssecotare no puorco. Fra chisto miezo sette femmene de mala vita, che se teneva lo Prencepe, visto ca s’era ’ntepeduto, e addefreddato nne l’ammore, e ch’aveva ’nzoperato de
lavorare a li territorie lloro, trasettero ’n sospetto, che pe quarche nnuovo ’ntrico se fosse smentecato de l’ammicizia antica; e pperzò desedderose de scoprire pajese, chiammaro no Fravecatore, e cco buone denare le fecero fare na cava pe ssotto la casa lloro, che benette a rresponnere dinto la cammara de lo Prencepe, dove trasute ste Spitalere leste pe bedere se nuovo recapeto, se autra sbriffia l’avesse levato la veceta, e ’ncantato l’accunto, non trovanno nesciuno, aperzero, e bisto sta bellissema Mortella, se nne pigliaro na fronna ped’uno, sulo la cchiù ppiccola se pigliaje tutta la cimma, a la quale era attaccato lo campaniello, lo quale toccato appena, sonaje; e la Fata credennose, che ffosse lo Prencepe, scette subbeto fora; ma le pperchie scalorcie,
comme vedettero sta pentata cosa, le mesero le ggranfe adduosso, decenno; Tu sì cchella, che ttire a sso molino tujo ll’acqua de le speranze noste? tu sì cchella, che nc’aje guadagnato pe mmano no bello riesto de la grazia de lo Prencepe? tu sì cchella magnifica, che te sì pposta ’mpossessione de le ccarnecelle nostre? singhe la benvenuta: và, ca si arrevata a lo colaturo: oh, che non t’avesse cacato mammata; và ca staje lesta, aje pegliato vajano, nce sì ntorzata sta vota: non sia nata de nove mise, se tu nne la vaje. Cossì decenno le schiaffattero na saglioccolata ’ncapo, e spartennola subbeto ’ncinco piezze, ogn’una se nne pigliaje la parte soja: sulo la cchiù ppeccerella non voze concorrere a sta crodeletate cosa, e ’mmitata da le ssore a ffare
comme facevano lloro, non voze autro, che no cierro de capille d’oro. Fatto chesto, se l’appalorciaro pe la medesema cava. Arrivaje fra tanto lo Cammariero pe ffare lo lietto, e adacquare la testa, secunno ll’ordene de lo patrone, e ttrovato sto bello desastro, appe a mmorire spantecato; e ppigliatose le mmano a ddiente, auzaje li residie de la carne, e dde l’ossa avanzate, e rraso lo sango da terra, nne fece tutto no montonciello dinto la stessa testa, la quale adacquata, fece lo lietto, serraje, e pposta la chiave sotto la porta, se nne pigliaje li scarpune fora de chella terra. Ma tornato lo Prencepe da la caccia, tiraie lo capo de seta, e ssonaje lo campaniello: ma sona ca piglie quaglie, sona ca passa lo Piscopo; poteva sonare a martiello,
ca la Fata faceva de la storduta, pe la quale cosa juto de ponta a la cammara, e non avenno fremma de chiammare lo Cammariero, e ccercare la chiave, dà de cauce a la mascatura, spaparanza la porta, trase dinto, apere la fenestra, e bedenno la testa sfronnata, commenzaje a ffare no trivolo vattuto, gridanno, strillanno, vocetejanno, o maro mene, o scuro mene, o negrecato mene, e chi m’ha fatto sta varva de stoppa?
e cchi m’ha fatto sto triunfo de coppa? o roinato, o terrafinato, o sconquassato Prencepe, o Mortella mia sfronnata, o Fata mia perduta, o vita mia negrecata, o guste mieje jute ’nfummo: piacire mieje jute a l’acito. Che ffarraje Cola Marchione sbentorato? che ffarraje ’nfelice? sauta sto fuosso: auzate da sto nnietto: si ccaduto da ogne bene, e non te scanne? si alleggeruto da ogne ttesoro, e non te sbennigne? si scacato de la vita, e non te daje vota? addove sì, addove sì, Mortella mia? e cquale arma cchiù de pepierno tosta mm’ha rroinato sta bella testa? o caccia mmardetta, che mm’aje cacciato da ogne ccontiento: oimè! io sò speduto, sò ffuso, sò ghiuto ammitto, aggio scompute li juorne: non è ppossibbele che campa pe spremmiento a sta vita senza la
vita mia: forza è ch’io stenna li piede, pocca senza lo bene mio mme sarrà lo suonno trivolo, lo mmagnare tuosseco, lo piacere stiteco, la vita ponteca. Chesse, e autre pparole da scommovere le pprete de la via, deceva lo Prencepe; e ddapò luongo riepeto, ed amaro sciabbacco, chino de schiattiglia, e dde crepantiglia, non chiudenno maje uocchie pe ddormire, nè aprenno maje vocca pe mmangiare, tanto se lassaje pigliare pede da lo dolore, che la faccia soja, ch’era ’mprimmo de minio orientale, deventaje d’oro pemmiento: e lo presutto de le llavra se fece ’nzogna fraceta. La Fata, ch’era de chesse rremmasuglie poste ne la testa, tornata a sguigliare, vedenno lo sciglio, e lo sbattere de lo povero ’nnammorato; e ccomme era tornato no pizzeco co no colore de
Spagnuolo malato, de lacerta vermenara, de zuco de foglia, nzolarcato, de milo piro, de culo de focetola, e dde pideto de lupo, se mosse a ccompassione, e sciuta de relanzo da la testa, comme lummo de cannela sciuto da lanterna a bota, dette a ll’uocchie de Cola Marchione, e stregnennolo co le braccia, le disse: crisce, crisce Prencepe mio, no cchiù, scumpe sto trivolo, stojate st’uocchie, lassa la collera, stienne lo musso, eccome viva, e bella a ddespietto de chelle guaguine, che spaccatome lo caruso, fecero de le ccarne meje chello che ffece Tesone de lo povero frate. Lo Prencepe vedenno sta cosa, quanno manco se lo ccredeva, resorzetaje da morte ’nvita, e ttornannole lo colore a le mmasce, lo caodo a lo sango, lo spireto a lo pietto, dapò mille
carizze, vierre, gniuoccole, e bruoccole, che le fece, voze sapere da la capo a lo pede tutto lo socciesso, e ssentuto ca lo Cammariero no nc’aveva corpa, lo fece chiammare; e ordenato no gran banchetto, co buono consentemiento de lo Patre, se sposaje la Fata; e commetate tutte li principale de lo Regno, voze che ssopra tutto nce fossero presente le sette scirpie, che ffecero la chianca de chella vetelluzza allattante; e ffornuto che appero de mazzecare, disse lo Prencepe ad uno ped’uno a ttutte li commetate, che mmeretarria chi facesse male a chella bella fegliola? mostranno a ddito la Fata, la quale comparze accossì bella, che ssajettava li core comme frugolo, tirava ll’arme comm’argano, e strascinava le boglie comm’a stravolo. Ora mò
tutte chille che ssedevano a ttavola, commenzanno da lo Rrè, dissero, uno ca mmeretava na forca, n’autro, ch’era degna de na rota, chi de tenaglie, chi de precepizio, chi de na pena, e cchi de n’autra; e ttoccanno pe utemo a pparlare a le ssette Cervie; se bè no le jeva a ttuono sto parlamiento, se ’nzonnavano la mala notte; tuttavia perchè la veretà sta sempe dove tresca lo vino, resposero, che chi avesse armo de toccare schitto sto saporiello de li guste d’ammore, sarria stato mmerdevole d’essere atterrato vivo dinto na chiaveca. Data sta sentenzia co la propia vocca, disse lo Prencepe, vuje stesse v’avite fatto la causa, vuje stesse avite fermato lo decreto, resta ch’io faccia secotare ll’ordene vuostro; pocca vuje site chelle, che cco no
core de Negrone, co na crodeletate de Medea facistevo na frittata de sta bella catarozza, e ttrenciastevo comm’a ccarne de sauciccia ste belle miembre; perzò priesto, ajosa, non se perda tiempo, che ssieno jettate mò propio dinto na chiaveca maestra, dove finiscano miseramente la vita. La quale cosa posta subbeto ad effetto, lo Prencepe mmaretaje la Sora cchiù ppiccola de ste squaltrine co lo Cammariero, dannole bona dote, e ddanno da vivere commodamente a la Mamma, ed a lo Patre de la Mortella, isso campaje allegramente co la Fata; e li figlie de lo Zefierno scompenno co ammaro stiento la vita, fecero vero lo proverbio de l’antiche sapute: _Passa Crapa zoppa_ _Se non trova chi la ’ntoppa._
