Prevod

_Peruonto, bedak brez primere, gre v gozd po butaro drv. Trem mladeničem, ki spijo na soncu, izkaže prijaznost in v zahvalo prejme čarobni dar. Ko se mu kraljeva hči posmehuje, jo prekolne, naj zanosi z njim, in to se res zgodi. Ko kralj izve, da je on oče otrok, ga skupaj z ženo in sinovoma zapre v sod ter vrže v morje. Toda s pomočjo svojega čarobnega daru se Peruonto reši nevarnosti, spremeni v lepega mladeniča in postane kralj._ _Vse so pokazale, kako zelo jih veseli sreča ubogega princa in kazen, ki je doletela tisto hudobno žensko. Ker pa je bila zdaj Meneca na vrsti za pripovedovanje, je šepetanje drugih potihnilo in začela je pripovedovati zgodbo, ki sledi._ Dobro delo še nikoli ni šlo v nič: kdor seje prijaznost, žanje dobroto, in kdor sadi ljubeznivost, obira naklonjenost. Usluga, izkazana hvaležnemu srcu, nikoli ne ostane brezplodna, temveč spočne hvaležnost in rodi nagrado. To se vedno znova potrjuje v človeških zgodbah, primer pa boste slišale tudi v pripovedi, ki jo imam prav zdaj na koncu jezika.

Neka ženska iz Casorie, po imenu Ceccarella, je imela sina Peruonta, ki je bil najbednejše bitje, največji kljukec in najimenitnejši tepec, kar jih je kdaj ustvarila narava. Zato je imela uboga mati srce črno kakor umazana cunja in je tisočkrat na dan preklinjala tisto koleno, ki je na stežaj odprlo vrata temu malopridnežu, še za pasjo figo nekoristnemu. Nesrečnica je lahko kričala in si drla grlo, kolikor je hotela, pa se lenuh še z mesta, kjer je opravljal potrebo, ni ganil, da bi ji naredil eno samo prekleto uslugo. Naposled ga je po tisočerem bobnenju po možganih, po tisočerih izbruhih žolča, po neštetih »sem ti rekla« in »sem ti povedala«, po današnjem vpitju in jutrišnjem vreščanju pripravila, da je šel v gozd po butaro. Rekla mu je: »Čas je že, da kaj vrževa vase. Steci po drva, ne pozabi se kje na poti in se brž vrni, saj morava skuhati nekaj zeljnih kocenov, da bova še naprej vlekla to najino življenje.« Lenuh Peruonto se je odpravil in hodil tako, kakor hodi tisti, ki ga bratovščina nosi sredi pogrebnega sprevoda:

hodil je, kakor da stopa po jajcih, s srakastim korakom, prešteval svoje stopinje in se pomikal počasi, počasi, previdno, previdno, korak za korakom. Tako je zapravljal čas na poti v gozd, kakor da se namerava vrniti šele ob svetem nikoli. Ko je prišel na neko poljano, čez katero je tekel potok in godrnjal ter mrmral nad brezobzirnostjo kamnov, ki so mu zapirali pot, je našel tri mladeniče. Za žimnico so si vzeli travo, za vzglavnik pa kremenov kamen in zdaj so v sončni pripeki, ki jih je žgala naravnost od zgoraj, spali kakor zaklani. Ko je Peruonto videl te reveže, ki so se sredi ognjene peči spremenili v prave vodnjake znoja, se mu je zasmililo. S sekiro, ki jo je nosil s seboj, je nasekal hrastovih vej in jim naredil lepo senčnico.

Medtem so se mladeniči, ki so bili sinovi vile, prebudili. Ko so videli Peruontovo prijaznost in dobrosrčnost, so mu podelili čarobni dar: izpolnilo naj bi se mu vse, kar bi znal izreči kot željo.

Ko je Peruonto opravil to dobro delo, je nadaljeval pot proti gozdu. Tam je napravil tako velikansko butaro, da bi za prevoz potreboval sani. Ko je videl, da je povsem nesposoben naložiti si jo na hrbet, je zajahal kar njo in rekel: »O, kako lepo bi bilo, če bi me ta butara nosila kakor konj!« In glej, butara je začela stopati v lahkem koraku kakor konj iz Bisignana. Ko je prispela pred kraljevo palačo, je začela delati kroge in poskakovati, da se je človeku kar zvrtelo. Dvorne gospodične, ki so stale pri oknu, so ob pogledu na ta čudež stekle po kraljevo hčer Vastollo. Ta je pogledala skozi okno in se ob vrtoglavih obratih ter poskokih butare na ves glas zasmejala, čeprav je bila po naravi tako otožna, da se nihče ni spomnil, da bi se bila kdaj smejala. Peruonto je dvignil glavo, videl, da se mu posmehujejo, in rekel: »O Vastolla, le glej, da boš zanosila s temle korenjakom!« Nato je s svojimi coklami krepko sunil butaro v bok in v butarskem galopu prihitel domov. Za njim je tekla cela množica otrok, ki so kričali in ga zasmehovali. Če ne bi njegova mati brž zaprla vrat, bi ga pobili s pomarančami in zeljnimi koceni. Vastolla pa je po izostanku mesečnega perila in po nekakšni slabosti ter trepetanju srca opazila, da ji v trebuhu vzhaja testo. Nosečnost je skrivala, dokler je mogla, ko pa trebuha, nabreklega kakor pravi mernik, ni bilo več mogoče prikriti, je zanjo izvedel kralj. Podivjal je, sklical svet in rekel: »Že veste, da so luni moje časti zrasli rogovi. Že veste, da mi je hči priskrbela črnila, da bodo lahko pisali kronike, ali bolje rogonike, moje sramote. Že veste, da si je dala obtežiti trebuh, da bi meni obtežila čelo. Zatorej povejte, svetujte mi.

Najraje bi ji vzel dušo, še preden bi rodila to izprijeno zalego. Najraje bi ji dal okusiti smrtne muke, preden bi začutila porodne bolečine. Najraje bi jo izpulil s tega sveta, še preden bi pognala mladike in raztrosila seme.«

Svetovalci, ki so pri učenju porabili več olja za svetilke kakor vina za pitje, so rekli: »Res si zasluži hudo kazen, in iz roga, ki vam ga je nataknila na čelo, bi bilo treba narediti ročaj noža, ki bi ji vzel življenje. Toda če jo ubijemo zdaj, ko je noseča, se bo skozi strgano zanko izmuznil tisti predrznež, ki vam je, da bi vas pahnil v bitko gorja, oborožil desni in levi rog vojske; ki vam je, da bi vas poučil o Tiberijevi politiki, postavil pred oči nekega Kornelija Tacita; ki je, da bi vam pokazal resnične sanje o sramoti, pustil te sanje skozi rožena vrata. Počakajmo torej, da srečno pristane, in ugotovimo, iz katere korenine je zrasla ta sramota. Potem pa bomo s kančkom razsodnosti premislili in sklenili, kaj storiti z njima.«

Kralju je bil ta nasvet všeč, saj je videl, da govorijo preudarno in jasno. Zato je zadržal roko in rekel: »Počakajmo, kako se bo stvar iztekla.« Ko pa je nebo tako hotelo, je prišla ura poroda. Po štirih prav lahkih popadkih, ob prvem dahu babiške pomočnice, prvi babičini besedi in prvem pritisku v trebuhu je Vastolla babici v naročje vrgla dva krepka dečka kakor dve zlati jabolki. Kralj, ki je bil tudi sam do vrha poln, le da razjedajoče jeze, je poklical svetovalce in jim rekel: »Moja hči je torej rodila, zdaj pa je čas, da za porodom pride še udarec.« »Ne,« so odgovorili modri starci, ki so hoteli le pridobiti čas, »počakajmo, da malčka zrasteta, da bomo po njunih obrazih lahko prepoznali očeta.« Ker kralj ni potegnil niti vrstice brez ravnila svojega sveta, da ne bi pisal postrani, je skomignil z rameni, se oborožil s potrpežljivostjo in čakal, dokler nista dečka dopolnila sedmih let. Takrat je znova pritisnil na svetovalce, naj zadevi pridejo do dna, in eden izmed njih je rekel: »Ker iz svoje hčere niste mogli izvleči priznanja in izvedeti, kdo je bil tisti ponarejevalec, ki je na novcu z vašo podobo skazil krono, bomo zdaj razkrili madež. Ukažite pripraviti veliko gostijo, na katero naj pridejo vsi plemiči in imenitni gospodje tega mesta. Potem bodimo pozorni in z očmi pri mizi opazujmo, h komu bo otroka najraje vleklo po naravnem nagnjenju. Tisti bo brez dvoma njun oče, mi pa ga bomo pri priči pograbili kakor kavka svoj plen.«

Kralju je bil ta predlog všeč. Ukazal je pripraviti gostijo, povabil vse ugledne in veljavne ljudi ter jih po jedi postavil v vrsto, dečka pa poslal, naj se sprehodita med njimi. Toda menila sta se zanje toliko kakor Aleksandrov hrt za zajce. Kralj je zato besnel in si grizel ustnice; čeprav mu obutve ni manjkalo, ga je čevelj žalosti tako tiščal, da je topotal z nogami ob tla. Svetovalci pa so mu rekli: »Počasi, vaše veličanstvo, nikar se ne razburjajte. Jutri pripravimo še eno gostijo, ne več za imenitne ljudi, temveč za tiste nižjega stanu. Ker se ženska vselej oprime najslabšega, bomo nemara med nožarji, izdelovalci rožnih vencev in prodajalci glavnikov našli seme vaše jeze, ko ga že med vitezi nismo.« Ta razlaga je kralju zvenela prepričljivo in ukazal je pripraviti drugo gostijo. Na javno vabilo so prišli vsi mestni capini, postopači, potepuhi, razcapanci, sluge, brezdelneži, ponočnjaki, bosopetci, pretepači, obešenjakom podobni malopridneži in ljudje s predpasniki ter coklami. Posedli so za dolgo, dolgo mizo kakor pravi grofje in se začeli mastiti. Ko je Ceccarella slišala razglas, je začela priganjati Peruonta, naj gre tudi on na to pojedino, in ga nazadnje le spravila do kraja, kjer so si polnili trebuhe. Komaj je prispel, sta se ljubka dečka stisnila k njemu in mu izkazovala tolikšno nežnost, da je presegla vse meje. Ko je kralj to videl, si je začel puliti brado: bob v prazničnem kolaču, zmagovalni listek te srečelovske igre je pripadel grdemu, presušenemu tepčku, ob katerem se je človeku že ob pogledu nanj obrnil želodec. Poleg kuštrave glave, sovjih oči, papagajskega nosu in ust kakor pri kirnji je bil še bos in razcapan, tako da si lahko brez branja Fioravantija ogledal njegove skrite skrivnosti. Kralj je globoko vzdihnil in rekel: »Kaj je moja svinjska hči videla na tej morski pošasti, da se je zagledala vanjo? Kaj je videla na tem kosmatem kopitu, da se mu je pustila pohoditi? Ah, slepa, ničvredna, hinavska malopridnica, kakšne preobrazbe so to? Spremenila se je v kravo zaradi prašiča, da bi jaz postal oven! Kaj še čakamo?

Kaj še premišljujemo? Naj dobi kazen, ki si jo zasluži. Naj jo zadene, kar boste razsodili, in spravite mi jo izpred oči, saj je ne morem več prebavljati!« Svetovalci so se torej posvetovali in sklenili, naj njo, hudodelca in otroka zaprejo v sod ter vržejo v morje. Tako naj bi njihovim življenjem napravili konec, ne da bi si umazali roke z lastno krvjo. Komaj je bila sodba izrečena, so že prinesli sod in vse štiri stlačili vanj. Preden pa so ga zaprli, so Vastolline dvorne gospodične, ki so ihtelo jokale, vanj položile še sodček rozin in suhih fig, da bi se lahko vsaj nekaj časa preživljali. Zaprti sod so odnesli in vrgli v morje, kjer je plaval, kakor ga je nosil veter. Medtem je Vastolla jokala, iz oči sta ji tekla dva potoka, in rekla Peruontu: »Kakšna strašna nesreča naju je doletela, da nama bo Bakhova zibelka postala smrtna krsta! Ko bi vsaj vedela, kdo mi je prevrtal telo, da sem končala v tej ječi.

Gorje mi, da sem bila prebodena, pa niti ne vem, kako! Povej mi, povej, okrutnež, s kakšno čarovnijo in s kakšno palico si me zaprl med obroče tega soda? Povej mi, povej, kateri vrag te je premamil, da si mi vstavil nevidno pipo, zaradi katere zdaj ne vidim druge odprtine kakor to nesrečno luknjo v sodu?« Peruonto, ki se je nekaj časa delal gluhega, je naposled odgovoril: »Če hočeš, da ti povem, mi rozin in fig daj v objem.« Vastolla mu je, da bi iz njega kaj izvlekla, v trebuh spravila prgišče enega in drugega. Ko si je napolnil grlo, ji je natanko povedal vse, kar se mu je zgodilo s tremi mladeniči, nato z butaro in nazadnje z njo pri oknu: ker se mu je posmehovala, kot bi imela vsega poln trebuh, ji je dal trebuh zares napolniti. Ko je uboga gospodična to slišala, se ji je vrnil pogum in rekla je Peruontu:

»Ljubi moj, ali bova res v tem sodu iztočila svoje življenje? Zakaj ne poskrbiš, da bi iz tega plovila nastala lepa ladja, ki bi naju iz nevarnosti odpeljala v varen pristan?« Peruonto pa ji je odvrnil: »Rozin in fig mi daj v objem, če hočeš, da ti kaj povem.« Vastolla mu je nemudoma napolnila grlo, da bi se mu grlo odprlo, in kakor pustna ribička je z rozinami in suhimi figami lovila iz njega sveže besede. Ko je Peruonto izrekel Vastollino željo, se je sod pri priči spremenil v ladjo z vso opremo, potrebno za plovbo, in z vsemi mornarji, potrebnimi za njeno upravljanje. Tedaj bi lahko videl, kako eden vleče jadralno vrv, drugi zvija vrvi, tretji poprime za krmilo, četrti razpenja jadra, peti pleza v košaro na jamboru, nekdo vpije, naj obrnejo proti vetru, drugi, naj obrnejo z vetrom, eden trobi na trobento, drugi strelja s topovi, in vsak opravlja svoje delo. Vastolla je bila tako na ladji in obenem plavala v morju sladkosti. Ker pa je že prihajala ura, ko se luna s soncem igra skrivalnice, je rekla Peruontu: »Lepi moj mladenič, spremeni to ladjo v lepo palačo, saj bova tam varnejša. Saj veš, kako pravijo: hvali morje, a se drži kopnega.« Peruonto je odgovoril:

»Če hočeš, da ti povem, mi rozin in fig daj v objem.« Spet mu je nemudoma postregla in Peruonto, ki ga je znala prijeti za grlo, je izrekel želeno prošnjo. Ladja je takoj pristala in se spremenila v prelepo palačo, opremljeno do zadnje malenkosti in tako polno pohištva ter razkošja, da si ni bilo mogoče želeti ničesar več. Vastolla, ki prej za svoje življenje ne bi dala niti treh novčičev, zdaj svoje sreče ne bi zamenjala niti s prvo damo na svetu, saj je bila obdana z darili in strežbo kakor kraljica. Za krono vse svoje sreče je Peruonta prosila še, naj si izprosi milost, da bi postal lep in uglajen, da bi lahko skupaj uživala zakonsko srečo;

kajti čeprav pregovor pravi: »Bolje mož prašič kakor prijatelj cesar,« bi vendar imela za največjo srečo na svetu, če bi spremenil svoj obraz. Peruonto ji je po svoji stari navadi odgovoril: »Rozin in fig mi daj v objem, če hočeš, da ti kaj povem.« Vastolla je nemudoma pozdravila zaprtost njegovih besed z nekaj suhimi figami. Komaj je spregovoril, se je iz neuglednega capina spremenil v liščka, iz pošasti v Narcisa in iz ostudne spake v čednega mladeniča;

ko je Vastolla to videla, je od veselja skoraj omedlela. Stisnila ga je v objem in iz njega izžela sladki sok svoje sreče. Prav v tistem času so dvorjani odpeljali kralja, ki je bil od dneva nesreče do grla sit vsega in je hotel le, da ga pustijo pri miru, za razvedrilo na lov. Ujela jih je noč, in ko je kralj zagledal lučko v oknu tiste palače, je poslal služabnika vprašat, ali bi ga sprejeli pod streho. Odgovorili so mu, da lahko pri njih ne le razbije kozarec, temveč tudi raztrešči ves vrč. Kralj je torej vstopil, se povzpel po stopnicah in šel skozi sobane, vendar ni videl nobene žive duše razen dveh dečkov, ki sta tekala okoli njega in klicala: »Dedek, dedek, dedek!« Osupel, začuden in ves iz sebe je stal kakor začaran. Ko je utrujen sedel k mizi, je videl, kako nevidne roke razgrinjajo prt iz finega platna in prinašajo krožnike, polne najokusnejših jedi. Tako je jedel in pil resnično po kraljevsko, lepa dečka pa sta mu stregla. Ves čas, ko je sedel za mizo, je zvenela glasba kalascionov in tamburinov, ki mu je šla prav do mozga. Ko se je najedel, se je prikazala postelja, vsa v zlati peni. Dal si je sezuti škornje in legel, prav tako pa tudi vse njegovo spremstvo, ki se je dobro najedlo pri stotih drugih mizah, pogrnjenih po preostalih sobanah. Ko je prišlo jutro in se je kralj hotel odpraviti, je sklenil vzeti dečka s seboj. Tedaj se je pojavila Vastolla z možem, padla kralju pred noge in ga prosila odpuščanja ter mu povedala vse, kar jo je doletelo. Ko je kralj videl, da je dobil dva vnuka, ki sta bila prava dragulja, in zeta, ki je bil lep kakor iz pravljice, je objel enega za drugim in jih vse odpeljal v mesto. Ob tej srečni pridobitvi je dal prirediti velike slovesnosti, ki so trajale mnogo dni, in je, četudi nerad, priznal: _Človek obrača, Bog obrne._