Prevod

_Antuona de Maregliana, največjega tepca med tepci, mati nažene od doma, on pa stopi v službo k ljudožercu. Ta ga, kadar si zaželi obiskati domače, večkrat obdaruje, a gostilničar ga vselej prelisiči. Nazadnje mu da gorjačo, ki kaznuje njegovo neumnost, gostilničarju poplača njegove zvijače in Antuonovi hiši prinese bogastvo._ Kdor je rekel, da je Fortuna slepa, je vedel več kakor mojster Llanza, ki mu v tem ni bil kos, saj res ravna kakor slepec: na sam vrh povzdiguje ljudi, ki jih ne bi vzel niti za odganjanje vran s fižolove njive, ob tla pa trešči tiste, ki so cvet človeštva, kakor boste slišali.

Pravijo, da je nekoč v Mareglianu živela poštena ženska po imenu Masella. Poleg šestih dolgih, nerodnih deklet za možitev, visokih kakor šest prekel, je imela še sina, takega bebca in lenuha, da ni bil niti za kepanje. Zaradi njega se je počutila kakor svinja, ki ji za repom visi poleno, in ni minil dan, da mu ne bi rekla: »Kaj počneš pri tej hiši, prekleti kruhožer?

Izgini, ti buča bučasta, poberi se, nesnaga makabejska, izgubi se, sejalec nesreče, spravi se mi izpred oči, požeruh! V zibelki so mi te zamenjali: namesto drobcenega, ljubkega, lepega fantička so mi podtaknili prašiča, žrlička lazanje!« Toda Masella je govorila, on pa žvižgal. Ko je videla, da ni nobenega upanja, da bi se Antuono — tako je bilo sinu ime — spametoval, mu je nekega dne najprej temeljito oprala glavo brez mila, nato pa pograbila valjar in mu začela jemati mero za suknjič. Antuono, ki je povsem nepričakovano dobil celo ploho udarcev, se je izvijal in otresal; brž ko ji je ušel iz rok, je obrnil pete in hodil tako dolgo, da je bilo skoraj

štiriindvajset ur, ko so po Cintrellinih prodajalnicah začeli prižigati svetilke. Prispel je do vznožja gore, tako visoke, da se je z oblaki zaletavala čelo ob čelo. Tam je na veliki topolovi korenini pred votlino iz plovca sedel ljudožerec. O mati moja, kako grd je bil! Čokat, zbit kakor štor, z glavo, večjo od indijske buče, z grčastim čelom, zraščenimi obrvmi in izbuljenimi očmi, s potlačenim nosom in nosnicama kakor dva glavna odtočna kanala; usta je imel kakor vinsko stiskalnico, iz njih pa sta štrlela dva čekana, ki sta mu segala do ličnic. Prsi so bile kosmate, roke kakor vitel, noge ukrivljene kakor obok, stopala pa ploščata kakor račja. Skratka, videti je bil kakor strah za otroke, kakor mož z vrečo, ogaben berač in poosečena prikazen, ki bi pognala srh celo Orlandu, prestrašila Scannarebecca in spravila v omedlevico še tako predrznega razbojnika. Toda Antuono, ki ga niti pok frače ne bi premaknil, je priklonil glavo in rekel: »Bog daj, gospod! Kaj počenjate? Kako ste?

Ali kaj potrebujete? Kako daleč je od tod do kraja, kamor moram?« Ljudožerec se je ob teh besedah, ki niso imele ne repa ne glave, zasmejal; ker mu je bila všeč tepcova narava, ga je vprašal: »Bi stopil k meni v službo?« Antuono mu je odgovoril: »Koliko hočete na mesec?« Ljudožerec pa je rekel: »Ti le pošteno služi, pa se bova že pogodila in boš dobro živel.« Tako sta sklenila kupčijo in Antuono je ostal v ljudožerčevi službi. Tam je bilo jedače toliko, da bi se lahko obmetavali z njo, dela pa tako malo, da je lahko lenaril. Že v štirih dneh je postal rejen kakor Turek, okrogel kakor vol, drzen kakor petelin, rdeč kakor rak, čil kakor česen in širok kakor kit; tako dobro se mu je godilo in tako se je razrasel, da ni videl več čez svoj trebuh. Toda še preden sta minili dve leti, se mu je obilje priskutilo in začutil je silno željo, da bi se spet ozrl proti Pascaroli. Ko je mislil na svojo hišico, se je skoraj povrnil v nekdanje stanje. Ljudožerec, ki mu je videl v drobovje in mu že po nosu prepoznal nemir v zadnjici, zaradi katerega ni mogel obstati kakor slabo postrežena nevesta, ga je poklical na stran in mu rekel: »Moj Antuono, vem, da te močno vleče pogledat tvoje domače. Ker te imam rad kakor punčico svojega očesa, ti dovolim, da jih obiščeš in si potešiš željo. Vzemi torej tega osla, ki ti bo prihranil trud na poti; vendar dobro pazi, da mu nikoli ne rečeš _hi, seri zlato_, sicer se boš kesal, pri duši mojega deda!« Antuono je vzel osla, ne da bi sploh zaželel dober večer, skočil nanj in oddirjal. A ni napravil niti sto korakov, ko je že razjahal in rekel: _hi, seri zlato_. Komaj je odprl usta, je oslič začel iztrebljati bisere, rubine, smaragde, safirje in diamante, velike kakor orehi. Antuono je z usti, odprtimi za celo ped, strmel v to čudovito odvajanje, veličastno drisko in bogato grižo svojega oslička. Ves blažen je z dragulji napolnil popotno torbo, spet zajahal in se podvizal, dokler ni prispel do gostilne. Tam je razjahal in gostilničarju najprej rekel: »Daj, priveži tega osla k jaslim in ga dobro nakrmi. Ampak glej, da ne rečeš _hi, seri zlato_, sicer se boš kesal. Pa še te reči mi spravi na varno.« Gostilničar, prevejan mojster svoje obrti, pristaniški prebrisanež, prekaljen in preizkušen v vseh zvijačah, je ob tem čudnem naročilu in draguljih, vrednih celo premoženje, postal radoveden, kaj pomenijo tiste besede. Antuona je zato dobro nahranil in mu dal piti, kolikor je le mogel, nato pa ga spravil med slamnjačo in odejo. Brž ko je videl, da so mu oči lezle skupaj in da na ves glas smrči, je stekel v hlev in oslu rekel: _hi, seri zlato_. Te besede so učinkovala kakor zdravilo: osel je opravil svojo običajno potrebo ter se očistil z zlato drisko in izbruhi draguljev. Ko je gostilničar videl to dragoceno odvajanje, je sklenil osla zamenjati in pretentati kmečkega bebca Antuona. Menil je, da bo prav lahko zaslepil, omrežil, ukanil, opeharil, opekel, naplahtal, potegnil za nos in prodal prazne mehove za svetilke takemu prašiču, bučmanu, makaronskemu tepčku, ovnu in trdobučnežu, ki mu je prišel v roke. Ko se je Antuono zjutraj zbudil, ravno ko je Zarja skozi vzhodno okno izlivala nočno posodo svojega starca, polno rdečkastega peska, si je z roko pomel oči, se pol ure pretegoval in izpustil kakih šestdeset rigcev in prdcev, ki so se izmenjavali kakor v dvogovoru. Nato je poklical gostilničarja: »Pridi sem, tovariš! Pogosti računi, dolgo prijateljstvo; prijatelja sva, naj se najini mošnji pomenita. Napravi račun in vzemi plačilo.« Ko je ta obračunal toliko za kruh, toliko za vino, toliko za juho, toliko za meso, pet za hlev, deset za posteljo in petnajst za »pa naj vam dobro tekne«, je Antuono stresel drobiž iz mošnje, vzel podtaknjenega osla in vrečko plovcev namesto dragih kamnov za prstane ter se odpravil proti domači vasi. Še preden je prestopil hišni prag, je začel kričati kakor opečen s koprivami: »Pridi, mama, pridi, bogati smo! Razgrni prte, razprostri rjuhe, razgrni odeje, pa boš videla zaklade!« Mati je vsa vesela odprla skrinjo z balo svojih hčera za možitev in izvlekla tako tanke rjuhe, da bi jih odpihnil že rahel dih, prte, dišeče po svežem pranju, in pregrinjala, ob katerih bi ti zaigralo srce. Vse je lepo razgrnila po tleh, Antuono pa je nanje postavil osla in zapel: _hi, seri zlato_. A zaman je klical, kajti osel se je za tiste besede zmenil toliko kakor za igranje na liro. Ko jih je še trikrat ali štirikrat ponovil in so vse šle v veter, je pograbil debelo palico ter začel udrihati po ubogi živali. Tako dolgo jo je mlatil, obdeloval in pretepal, da se je nazadnje podelala ter na belo perilo spustila čeden kup rumene brozge. Uboga Masella je ob tem izlivu črevesja videla, da je tam, kjer je upala rešiti svojo revščino, dobila le obilno nesnago, ki ji je zasmradila vso hišo. Pograbila je gorjačo in mu, še preden je utegnil pokazati plovce, pošteno naložila. Antuono je nemudoma zbežal nazaj k ljudožercu. Ta ga je videl prihajati bolj v diru kakor v koraku in je, ker je bil obdarjen s čarovno vednostjo, že poznal vse, kar se mu je zgodilo. Dobro mu je napel ušesa, ker se je pustil prelisičiti gostilničarju, ter ga ozmerjal z bebčkom, maminim sinkom, zijalom, bučmanom, bedakom, kljukcem, bikom, požeruhom, tepcem, nerodnežem in butcem, saj je osla, ki je iztrebljal zaklade, zamenjal za žival, ki je iz sebe iztiskala zgolj oranžne skutne kepe. Antuono je pogoltnil to grenko pilulo in prisegel, da nikoli, prav nikoli več ne bo pustil nobenemu živemu človeku, da bi ga vodil za nos in sleparil. Toda še leto ni minilo, ko ga je spet zgrabila ista bolezen in je že skoraj umiral od hrepenenja po domačih. Ljudožerec, ki je imel grd obraz, a lepo srce, mu je dovolil oditi in mu za povrh podaril lep prtiček. Rekel mu je: »To odnesi svoji materi, vendar glej, da se ne boš spet vedel kakor osel, kakor si se z oslom. Dokler ne prideš domov, ne reci _razgrni se in zgrni se, prtiček_, kajti če te doleti kakšna nesreča, bo škoda tvoja. Zdaj pa srečno pot in se kmalu vrni!« Tako je Antuono odšel, toda komaj se je malo oddaljil od votline, je položil prtiček na tla in rekel: _razgrni se in zgrni se, prtiček_. Ko se je prtiček razgrnil, se je na njem prikazalo toliko lepih reči, toliko razkošja in dragocenosti, da je bilo komaj verjeti. Antuono je ob tem nemudoma rekel: _zgrni se, prtiček_; vse se je zavilo vanj, on pa jo je ubral proti isti gostilni. Ko je stopil vanjo, je rekel gostilničarju: »Na, shrani mi ta prtiček; ampak glej, da ne rečeš _razgrni se in zgrni se, prtiček_.« Gostilničar, prekaljen v treh ognjih, je odvrnil: »Le prepusti to meni.« Dobro mu je napolnil goltanec in ga napojil, da se je še opici zavrtelo v repu, nato pa ga poslal spat. Sam je vzel prtiček in rekel: _razgrni se, prtiček_. Prtiček se je razgrnil in iz njega je prišlo toliko dragocenih reči, da je bilo čudo pogledati. Gostilničar je zato poiskal drug, podoben prtiček, in ga zjutraj, ko se je Antuono zbudil, podtaknil namesto pravega. Antuono se je podvizal domov in materi rekel: »Zdaj bomo pa res opravili s cunjami, krpami in razcapanci!« Nato je razgrnil prtiček po tleh in začel govoriti: _razgrni se, prtiček_. Toda lahko bi bil govoril od danes do jutri, pa bi le zapravljal čas; iz njega ni prišlo niti drobtinice niti iveri. Ko je videl, da vse teče narobe, je rekel materi: »Naj bo preklet ta čas! Gostilničar me je spet potegnil za nos. Ampak zdaj sva si midva na nasprotnih bregovih! Bolje bi bilo, da se ne bi nikoli izvalil, bolje bi bilo, da bi ga povozilo vozno kolo! Naj izgubim najdragocenejšo reč v hiši, če mu naslednjič, ko grem mimo njegove gostilne, za ukradene dragulje in osla ne razbijem vse lončenine na drobne kosce!« Mati je ob tej novi oslariji vsa zagorela od jeze in mu rekla: »Zlomi si vrat, prekleti sin! Zlomi si hrbtenico! Spravi se mi izpred oči, saj me ob tebi obrača v drobovju in te ne morem več prebavljati! Vsakič ko se mi prikažeš pred nogami, mi oteče kila in zraste golša! Hitro izgini in naj te iz te hiše odžene, kakor da gori! Otresam te s svojih oblek in štejem, kakor da te nikoli nisem iztisnila iz sebe!« Ubogi Antuono je zagledal blisk in ni hotel čakati na grom. Kakor da bi ukradel celo žehto perila, je sklonil glavo, dvignil pete in jo ubral proti ljudožercu. Ko ga je ta videl prihajati potrtega in vsega klavrnega, mu je zapel še eno ostro pesem: »Ne vem, kaj me zadržuje, da ti ne prisolim take, da bi videl vse zvezde, ti goltanec, trobezljalo, prdljiva usta, gnili požiralnik, kokošja rit, gobezdač in trobenta z Vic arie! Vse razbobnaš, izbruhaš vse, kar imaš v sebi, in niti čičerike ne znaš zadržati! Če bi bil v gostilni tiho, se ti ne bi zgodilo, kar se ti je. Toda ker si moral z jezikom ropotati kakor mlinski klepetec, si zmlel srečo, ki si jo dobil iz teh rok!« Nesrečni Antuono je stisnil rep med noge in pogoltnil to muziko. Še tri leta je mirno služil ljudožercu in mislil na dom toliko kakor na to, da bi postal grof. Toda po treh letih ga je spet stresla stara mrzlica in obšla ga je želja, da bi obiskal domačo hišo. Prosil je ljudožerca za dovoljenje, ta pa je, da bi se otresel te nadloge, privolil. Dal mu je lepo izdelano gorjačo in rekel: »Vzemi to gorjačo v spomin name, a pazi, da ne rečeš VZDIGNI SE, GORJAČA, niti LEZI, GORJAČA, kajti jaz pri tem nočem imeti nič s tabo.« Antuono jo je vzel in odgovoril: »Kar brez skrbi, zdaj mi je že zrasel modrostni zob in vem, koliko parov so trije voli. Nisem več otrok; kdor bi hotel pretentati Antuona, bi prej poljubil svoj komolec.« Ljudožerec mu je odvrnil: »Delo hvali mojstra; besede so ženske, dejanja pa moški. Bomo videli.

Slišal si me bolje kakor gluh človek; kdor je posvarjen, je napol rešen.« Medtem ko je ljudožerec še govoril, se je Antuono že izmuznil proti domu. Toda ni se oddaljil niti za pol milje, ko je rekel: VZDIGNI SE, GORJAČA. To niso bile le besede, temveč čarovni urok, saj je gorjača, kakor da bi se ji v sredici skrival škrat, nemudoma začela obdelovati hrbet ubogega Antuona. Udarci so deževali iz jasnega neba in prehitevali drug drugega.

Ubogi mož, ki ga je tolklo in strojilo kakor kordovsko usnje, je brž rekel: _lezi, gorjača_. Gorjača je nehala ubirati svoje viže po notnem črtovju njegovega hrbta. Tako poučen na lastni koži si je rekel: »Naj bo šepav, kdor zbeži! Pri moji veri, tega ne bom pustil napol opravljenega. Tisti, ki ga čaka hud večer, še ni legel.« S temi besedami je prišel do znane gostilne, kjer so ga sprejeli z največjo prijaznostjo na svetu, saj so že vedeli, kakšno juho daje njegova koža. Brž ko je prispel, je gostilničarju rekel: »Na, shrani mi to gorjačo. Ampak glej, da ne rečeš _vzdigni se, gorjača_, ker se boš znašel v nevarnosti. Dobro me poslušaj, da se pozneje ne boš pritoževal čez Antuona: vnaprej te opozarjam in si umivam roke.« Gostilničar, ves srečen zaradi te tretje sreče, ga je dobro nabasal z juho in mu dal videti dno vrča. Ko ga je spravil na posteljico, je stekel po gorjačo in k tej lepi zabavi poklical še ženo. Rekel je: _vzdigni se, gorjača_. Gorjača je nemudoma začela meriti hrbta obeh gostilničarjev: tresk sem, tresk tja, in jima priredila gromsko procesijo sem in tja. Ko sta videla, da jima trda prede in da sta jo pošteno skupila, sta z gorjačo ves čas za petami stekla budit Antuona in ga prosit usmiljenja. On pa je videl, da gre vse kakor po maslu, da je makaron padel naravnost v sir in brokoli v slanino, zato je rekel: »Nič vama ne pomaga: gorjača vaju bo premlatila do smrti, če mi ne vrneta mojih reči.« Gostilničar, že dodobra obdelan, je zavpil: »Vzemi vse, kar imam, samo spravi mi to nadlogo s hrbta!« Da bi Antuono res dobil svoje, je dal prinesti vse, kar mu je bil ukradel. Brž ko je imel Antuono vse v rokah, je rekel: _lezi, gorjača_. Gorjača se je umirila in obležala ob strani.

Antuono je vzel osla in vse druge reči ter se odpravil k materi. Tam je temeljito preizkusil oslov zadek in se prepričal o moči prtička, nato pa si ustvaril trdno blagostanje, omožil sestre in obogatil mater. Tako je potrdil resničnost pregovora: _Norcem in otrokom Bog pomaga._