Prevod

_Kmetica iz Miana rodi mirto; princ se zaljubi vanjo in iz nje se prikaže prelepa vila. Ko gre od doma, jo pusti v mirti, na katero priveže zvonček. V prinčevo sobo pridejo zlobne ženske, ki so ljubosumne nanjo; ko se dotaknejo mirte, vila stopi iz nje in one jo ubijejo. Princ se vrne, odkrije to grozodejstvo in hoče od žalosti umreti; ko pa po nenavadnem naključju znova dobi vilo, da pobiti kurtizane in vzame vilo za ženo._ Dokler je Zeza pripovedovala, ni nihče niti pisnil; komaj pa je utihnila, se je dvignil silen vrvež in usta se niso mogla zapreti od smeha nad oslovim sranjem in čarobno gorjačo. Nekdo je celo dejal, da bi, če bi imeli zalogo takih gorjač, marsikateri lopov nehal zvoniti z zvoncem na vratu, marsikdo drug bi dobil več pameti in dandanes ne bi bilo več oslov kakor moke. Ko so se o tem še nekoliko pomenkovali, je gospod ukazal Cecci, naj nadaljuje nit pripovedi, in ta je spregovorila takole:

Če bi človek pomislil, koliko škode, koliko pogube in koliko razdejanja povzročajo preklete vlačuge tega sveta, bi se stopinj nepoštene ženske varoval bolj kakor pogleda na gada. Ne bi zapravljal časti za bordelsko usedlino, življenja za celo bolnišnico bolezni in vsega dohodka za javno žensko, ki ni vredna niti treh soldov, saj ti ne da pogoltniti drugega kakor zgoščenih pilul gnusa in jeze. To boste slišali iz zgodbe o princu, ki se je prepustil tej hudobni sodrgi.

V vasi Miano sta živela mož in žena, ki nista imela niti enega otroka in sta si srčno želela kakšnega dediča. Žena je še posebno rada govorila: »O Bog, ko bi le spravila kaj na svet! Nič mi ne bi bilo mar, četudi bi bila samo mirtina vejica!« Tako dolgo je prepevala to pesem in s temi besedami nadlegovala nebo, da ji je trebuh nazadnje nabreknil in se zaoblil. Po devetih mesecih pa ni babici v naročje rodila fantka ali punčke, temveč je iz elizejskih poljan svojega trebuha spravila lepo mirtino vejico. Z velikim veseljem jo je posadila v lončeno posodo, okrašeno s številnimi lepimi obrazi, jo postavila na okno ter zjutraj in zvečer skrbela zanjo bolj zavzeto kakor zakupnik za gredo zelja, od katere si obeta denar za najemnino vrta. Ko pa je nekoč mimo prihajal kraljev sin, namenjen na lov, se je do brezumja zagledal v lepo vejico in poslal gospodinji sporočilo, naj mu jo proda, saj bo zanjo plačal pravo bogastvo. Ženska ga je tisočkrat zavrnila in se upirala, a nazadnje so jo premamile ponudbe, ujele obljube, prestrašile grožnje in premagale prošnje. Dala mu je posodo ter ga prosila, naj mirto skrbno varuje, saj jo ljubi bolj kakor hčer in jo ceni, kakor da bi jo rodila iz lastnega telesa. Princ je z največjim veseljem na svetu ukazal odnesti posodo v svojo sobo in jo postaviti na ložo, kjer je mirto z lastnimi rokami okopaval in zalival. Neke noči se je primerilo, da je princ legel v posteljo in pogasil sveče. Ko se je svet umiril in so vsi zaspali prvi sen, je zaslišal, kako nekdo švedrá po sobi in se tipaje približuje postelji. Pomislil je, da je to bodisi kak sobni sluga, ki mu namerava olajšati mošnjo, bodisi hišni škrat, ki mu hoče potegniti odejo s telesa. Toda ker je bil pogumen mož, ki ga ne bi prestrašil niti sam grdi peklenšček, se je potuhnil in počakal, kaj bo iz tega. Ko pa je začutil, da se mu nekdo stiska k boku, in je s tipanjem odkril gladko delo narave, je namesto ježevih bodic, ki jih je pričakoval, našel bitje, mehkejše in nežnejše od berberske volne, bolj voljno in rahlo od kunjega repa ter bolj tenko in svilnato od liščkovega perja. Nemudoma se je vrgel v sredo dogajanja in, presodivši, da gre za vilo — kar je tudi v resnici bila —, jo objel kakor hobotnica. Igrala sta se tihega vrabčka in se premetavala vse do jutra. Preden pa je sonce kakor glavni zdravnik odšlo na obisk k bolnim in onemoglim cvetlicam, je njegova obiskovalka vstala in smuknila proč, princa pa pustila polnega sladkosti, prežetega z radovednostjo in obloženega z začudenjem. Ko se je to dogajanje ponavljalo že sedem dni, se je kar topil in koprnel od želje, da bi izvedel, kakšna sreča dežuje nanj z zvezd in kakšna ladja, natovorjena s sladkostmi ljubezni, prihaja sidrat v njegovo posteljo. Zato si je neke noči, ko je lepa deklica spala, privezal eno njenih kit na roko, da ne bi mogla pobegniti, poklical sobarja in mu velel prižgati sveče. Tedaj je zagledal cvet vseh lepotic, čudo med ženskami, Venerino zrcalo in ljubljenko, najlepši ljubezenski vzklik; zagledal je punčko, pisano golobico, vilo Morgano, prapor lepote, zlato kokoško; zagledal je lovko, sokolje oko, polno luno, golobji kljunček, kraljevski grižljaj, dragulj. Skratka, zagledal je prizor, ob katerem bi človek ostrmel. Ko jo je občudoval, je dejal: »Zdaj pa se pojdi speč, boginja Koketrenja! Natakni si vrv okoli vratu, Elena! Vrnita se domov, Crioza in Sciorella, saj je vajina lepota le drobnarija v primerjavi s to dvojno sončno lepoto: lepoto popolno, celo, dozorelo, čvrsto in bujno, z milino, ki ti izvabi žvižg, veličastno, gromovito, razkošno in imenitno, v kateri ne najdeš niti drobne napake, niti najmanjše hibe! O spanec, sladki spanec, nasuj makovih zrn na oči tega lepega dragulja, ne pokvari mi užitka, da lahko po mili volji občudujem to zmagoslavje lepote! O lepa kita, ki me vežeš! O lepe oči, ki me žgete! O lepe ustnice, ki me poživljate! O lepe prsi, ki me tolažite! O lepa roka, ki me omamljaš! Kje, v kateri delavnici naravnih čudes je nastal ta živi kip? Katera Indija je dala zlato za te lase? Katera Etiopija slonovino za to čelo? Katero morje rubine za te oči? Kateri Tir škrlat za ta lica? Kateri Orient bisere za tkanje teh zob? In s katerih gora so vzeli sneg, da so ga raztresli po teh prsih?

Sneg, ki v nasprotju z naravo ohranja cvetje in greje srca!« S temi besedami jo je ovil z viticami svojih rok, da bi si osladil življenje. Medtem ko ji je objemal vrat, se je prebudila in na vzdih zaljubljenega princa odgovorila z ljubkim vzdihljajem. Ko je videl, da je budna, ji je rekel: »O sreča moja! Če sem ob pogledu na ta tempelj ljubezni že brez sveč skoraj izgubil zavest, kaj bo šele zdaj z mojim življenjem, ko sta v njem zasvetili še dve svetilki? O lepe oči, ki z drobcem svoje luči spravljate zvezde v stečaj! Ve, samo ve ste prebodle to srce in samo ve mu lahko kakor sveža jajca zamašite rano! Ti pa, moja lepa zdravnica, daj se ganiti, usmili se bolnika ljubezni, ki ga je ob menjavi zraka, ko je iz nočne teme stopil v svetlobo tvoje lepote, zgrabila vročica. Položi mi roko na prsi, potipaj mi utrip, predpiši mi zdravilo! A zakaj sploh iščem recept, duša moja? Pritisni mi s temi lepimi usti pet priseskov na ustnice! Za to življenje ne želim drugega očiščenja kakor pest te tvoje ročice, saj sem prepričan, da me bosta krepčilna voda tvoje mile lepote in korenina tvojega jezika rešili in ozdravili.« Ob teh besedah je njen lepi obraz zardel kakor plamen in odgovorila je: »Ne hvali me toliko, gospod princ. Tvoja služabnica sem in za to, da bi služila tvojemu kraljevskemu obličju, bi odvrgla še tisto, kar je nujno potrebno. Za veliko srečo si štejem, da je ta mirtina vejica, posajena v glineno posodo, postala lovorova veja, zataknjena nad gostilno živega srca, in to srca, v katerem je toliko veličine in kreposti.« Princ se je ob teh besedah stopil kakor lojna sveča, jo znova objel, to pismo zapečatil s poljubom in ji podal roko, rekoč: »Tukaj je moja obljuba: moja žena boš, gospodarica mojega žezla boš, ključ tega srca boš imela, kakor že držiš krmilo mojega življenja.« Po teh in stoterih drugih ljubeznivostih in pogovorih sta vstala iz postelje, se prepričala, da sta njuna trebuha zdrava, in tako živela še lepo število dni. Toda ker sreča kvari igro in razdira zakone ter je vselej kakor črn pes, ki se poserje sredi radosti zaljubljencev, se je zgodilo, da so princa poklicali na lov na velikega divjega merjasca, ki je pustošil po deželi. Zato je moral zapustiti ženo, ali bolje rečeno dve tretjini svojega srca. Ker pa jo je ljubil bolj kakor življenje in se mu je zdela lepša od vsega lepega, je iz te ljubezni in te lepote pognala še tretja stvar: vihar na morju ljubezenske sreče, naliv nad perilom ljubezenskih radosti, saja, ki pade v mastni lonec užitkov zaljubljencev. Govorim o tisti kači, ki grize, o črvu, ki razjeda, o žolču, ki zastruplja, o slani, ki ledeni; o tistem, zaradi česar življenje nenehno visi na nitki, misel nima miru in srce venomer sumi. Zato je poklical vilo in ji dejal:

»Srce moje, prisiljen sem dve ali tri noči preživeti zdoma. Bog ve, s kakšno bolečino se ločujem od tebe, ki si moja duša. Nebo ve, ali ne bom izdihnil, še preden se podam v dir. A ker moram iti, da ustrežem očetu, te bom moral zapustiti. Zato te pri vsej ljubezni, ki jo čutiš do mene, prosim, da se vrneš v posodo in ne prideš ven, dokler se ne vrnem; to pa bo čim prej.« »Tako bom storila,« je rekla vila, »saj ne znam, nočem in ne morem ravnati proti tvoji volji. Pojdi torej s srečo, jaz ti bom ostala zvesta. Le to mi stori: na vrh mirte priveži svileno nit z zvončkom in ko se vrneš, povleci za nit in pozvoni. Takoj bom prišla ven in rekla: tukaj sem!« Princ je storil tako, nato pa poklical še sobarja in mu dejal: »Pridi sem, ti, pridi sem! Napni ušesa in dobro poslušaj! Vsak večer postelji to posteljo, kakor da bom sam spal v njej. Redno zalivaj to posodo in pazi, kaj delaš, kajti liste sem preštel. Če bom našel enega manj, ti bom vzel kruh!« Ko je to izrekel, je zajahal konja in se odpravil za merjascem kakor ovca, ki jo peljejo v zakol. Medtem je sedem vlačug, ki jih je princ vzdrževal, opazilo, da se je njegova ljubezen ohladila in da ne obdeluje več njihovih zemljišč. Posumile so, da je zaradi nove ljubezenske zveze pozabil na staro prijateljstvo. Da bi zadevi prišle do dna, so poklicale zidarja in mu dobro plačale, da je pod njihovo hišo izkopal rov, ki je vodil v prinčevo sobo. Te kužne babnice so se splazile vanjo, željne izvedeti, ali jim je kaka nova ljubica, kaka druga vlačuga, prevzela odjemalca in začarala ljubimca. Ker niso našle nikogar, so odprle okno in zagledale prelepo mirto. Vsaka je utrgala po en list, le najmlajša je utrgala ves vršiček, na katerem je visel zvonček. Ta je zazvonil, komaj se ga je dotaknila, in vila je v prepričanju, da se je vrnil princ, nemudoma stopila ven. Ko pa so te oguljene cunje zagledale tako lepo bitje, so planile nanjo s kremplji in zavpile: »Torej si ti tista, ki na svoj mlin speljuje vodo naših upov? Ti si tista, ki nas je prelisičila in pobrala prinčevo naklonjenost? Ti si tista imenitnica, ki si prilastila naš košček mesa? Dobrodošla! Zdaj si prišla do cedila! O, ko te le mati ne bi bila posrala na svet! Zdaj si gotova, naletela si na hud zalogaj, tokrat se ti je zataknil v grlu! Naj ne bom rojena po devetih mesecih, če jo odneseš!« S temi besedami so jo silovito udarile po glavi in jo pri priči razkosale na pet delov, nato pa si vsaka vzela svoj kos. Le najmlajša ni hotela sodelovati pri tem krutem dejanju; ko so jo sestre vabile, naj stori tako kot one, ni hotela drugega kakor pramen zlatih las.

Ko so to opravile, so jo popihale skozi isti rov. Medtem je prišel sobar, da bi po gospodarjevem ukazu postlal posteljo in zalil posodo. Ob pogledu na to strašno razdejanje bi skoraj umrl od groze. Grizel si je roke, pobral ostanke mesa in kosti, postrgal kri s tal ter vse skupaj zložil v kupček v isti posodi. Nato jo je zalil, postlal posteljo, zaklenil vrata, porinil ključ podnje in jo pobral iz tiste dežele. Ko se je princ vrnil z lova, je potegnil za svileno nit in pozvonil. A lahko je zvonil, da bi vabil prepelice, lahko je zvonil, da bi naznanjal škofov prihod, lahko bi bil zvonil plat zvona: vila je ostajala gluha. Zato je naravnost pohitel k sobi in, ker ni imel potrpljenja, da bi poklical sobarja in poiskal ključ, brcnil v ključavnico, na stežaj odprl vrata, stopil noter in odprl okno. Ko je zagledal posodo in oskubljeno mirto, je začel bridko tožiti, kričati, tuliti in jadikovati: »O gorje meni! O nesrečni jaz! O ubogi jaz! Kdo mi je nadel to brado iz prediva?

Kdo me je tako grdo osramotil? O pogubljeni, o uničeni, o razdejani princ! O moja oskubljena mirta! O moja izgubljena vila! O moje nesrečno življenje! O moje radosti, ki ste šle v dim! Moji užitki, ki ste se skisali! Kaj boš zdaj, nesrečni Cola Marchione? Kaj boš zdaj, revež?

Preskoči ta jarek, izvleci se iz tega brezna! Padel si od vsega dobrega, pa si ne prerežeš vratu? Oropali so te vseh zakladov, pa si ne odpreš žil? Življenje te je izvrglo kakor iztrebek, pa mu ne obrneš hrbta? Kje si, kje si, moja mirta? Katera duša, trša od vulkanskega kamna, mi je uničila to lepo posodo? O prekleti lov, ki si me pregnal iz vsake sreče!

Gorje! Izgubljen sem, konec me je, po meni je, moji dnevi so prešteti! Nemogoče je, da bi v tem življenju preživel brez svojega življenja. Moram iztegniti noge, kajti brez moje ljubljene bo spanec zame muka, hrana strup, užitek zaprtje in življenje grenkoba.« Takšne in še druge besede, ki bi ganile celo kamenje na cesti, je izrekal princ. Po dolgem žalovanju in bridkem ihtenju, poln obupa in bolečine, ni nikoli zatisnil oči, da bi zaspal, in nikoli odprl ust, da bi jedel. Žalosti je dovolil, da ga je tako preplavila, da je njegov obraz, prej rdeč kakor vzhodni cinober, postal rumen kakor arzenov sulfid, šunka njegovih ustnic pa se je spremenila v pokvarjeno mast. Vila je medtem iz ostankov, položenih v posodo, znova vzklila. Ko je videla obup in trpljenje ubogega zaljubljenca ter opazila, da ga je ostala le še peščica, obarvana kakor bolan Španec, rumenkast kuščar, postan zelenjavni sok, hruškasto jabolko, zadnjica penice in volčji prdec, se ji je zasmilil. Naglo je stopila iz posode in se kakor plamen sveče, ki ga pokaže odprta svetilka, prikazala očem Cole Marchioneja. Objela ga je in rekla: »Pogum, pogum, moj princ! Dovolj, končaj to žalovanje, obriši si oči, opusti jezo in zravnaj ta žalostni obraz! Tukaj sem, živa in lepa, navkljub tistim vlačugam, ki so mi razklale glavo in z mojim mesom storile to, kar je Tezon storil z ubogim bratom.« Ko je princ to zagledal, prav tedaj, ko je najmanj pričakoval, je od smrti vstal nazaj v življenje. Barva se mu je vrnila v lica, toplota v kri in dih v prsi. Po tisočerih ljubkovanjih, nežnostih, dobrikanjih in sladkih besedah je hotel od začetka do konca izvedeti, kaj se je zgodilo. Ko je slišal, da sobar ni bil ničesar kriv, ga je dal poklicati. Nato je pripravil veliko gostijo in se z očetovim blagoslovom poročil z vilo. Povabil je vse velikaše kraljestva in posebej zahteval, da pride tudi sedem prekljastih babnic, ki so to nežno teličko odpeljale v mesnico. Ko so nehali žvečiti, je princ vsakega gosta posebej vprašal, kaj bi si zaslužil človek, ki bi storil kaj hudega tej lepi deklici, in pokazal na vilo. Ta je bila tako lepa, da je kakor strela prebadala srca, kakor vitel vlekla duše k sebi in kakor težka brana za seboj vlekla želje. Vsi pri mizi, začenši s kraljem, so odgovorili: eden, da bi si tak človek zaslužil vislice, drugi kolo, tretji klešče, četrti prepad, ta eno kazen, oni drugo. Nazadnje je prišla vrsta na sedem košut. Čeprav jim ta pogovor ni bil prav nič po godu in so že slutile hudo noč, so vendar, ker je resnica vedno tam, kjer pleše vino, odgovorile, da bi bil vsakdo, ki bi si drznil le dotakniti se te sladke začimbe ljubezenskih užitkov, vreden, da ga živega pokopljejo v greznico. Ko so si tako z lastnimi usti izrekle sodbo, je princ dejal: »Same ste se obsodile, same ste potrdile razsodbo. Preostane mi le, da izvršim vaš ukaz. Ve ste namreč tiste, ki ste z Neronovim srcem in Medejino krutostjo iz te lepe glavice naredile omleto, te lepe ude pa razrezale kakor meso za klobase. Zato hitro, brž, ne izgubljajmo časa! Takoj naj jih vržejo v glavno greznico, kjer naj bedno končajo svoje življenje!« To so nemudoma izvršili. Princ je najmlajšo sestro teh izprijenk poročil s sobarjem in ji dal bogato doto; tudi mirtini materi in očetu je zagotovil udobno življenje, sam pa srečno živel z vilo. Peklenske hčere so svoje življenje končale v bridkih mukah in tako potrdile resničnost starega modrega pregovora:

_Šepava koza naprej se prebije,_ _če ni nikogar, ki pot ji zaprije._