Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja On pa je zasovražil bogastvo ter zahajal v gozdove in na polja in častil Pana, ki vedno prebiva v gorskih votlinah. A njegov duh je ostal top in kakor poprej je neumno srce spet pripravljalo pogubo svojemu gospodarju. Tmol, ki daleč naokrog zre na morje, se strmo dviga v višave in se s pobočjema razteza na eni strani do Sard, na drugi do malih Hipajp.
Ko je Pan tam nežnim nimfam bahavo razkazoval svoje pesmi in na piščali iz z voskom spojenega trstja ubiral lahkotne napeve, si je drznil Apolonovo petje zaničevati v primerjavi s svojim in se pred sodnikom Tmolom spustil v neenak boj. Ostareli sodnik je sedel na svojo goro in si ušesa osvobodil drevja; le hrast mu je obdajal temnomodre lase, okoli vdrtih senc pa so mu viseli želodi.
Ozrl se je na boga čred in dejal: »Sodnik ne bo zavlačeval.« Pan je zaigral na pastirske piščali in z divjim napevom očaral Mida, ki je po naključju poslušal njegovo igranje. Nato je sveti Tmol obrnil obraz proti Foibu; z njim se je obrnil tudi njegov gozd. Ta je imel zlate lase ovenčane s parnaškim lovorom, njegov plašč, prepojen s tirskim škrlatom, je pometal tla, v levici je držal liro, okrašeno z dragulji in indijsko slonovino, v drugi roki pa trzalico.
Že njegova drža je razodevala mojstra. Nato je z veščim palcem zabrenkal po strunah; njihova milina je prevzela Tmola, da je Panu ukazal, naj svoje piščali podredi kitari. Sodba in razsodba svete gore sta bili všeč vsem, le Midas ji je ugovarjal in jo označil za krivično; zato Delijec ni dopustil, da bi njegova topa ušesa ohranila človeško obliko, temveč jih je raztegnil in porasel z belkastimi dlakami, jim zrahljal koren in jim dal sposobnost premikanja.
Vse drugo je ostalo človeško; kaznovan je bil le en del telesa: dobil je ušesa počasi stopajočega oslička. Želel jih je skriti in je v sramu zaradi svoje grdote skušal sence zakriti s škrlatnimi tiarami. Toda služabnik, ki mu je navadno s škarjami strigel dolge lase, je to videl. Ker si ni upal izdati sramote, ki jo je uzrl, čeprav jo je želel razglasiti svetu, a tudi molčati ni mogel, se je umaknil na samo, izkopal jamo in o tem, kakšna ušesa je videl pri gospodarju, tiho spregovoril ter zašepetal v izkopano zemljo.
Nato je z zemljo, ki jo je nasul nazaj, pokopal izdajo svojega glasu in molče odšel od zasute jame. Tam je začel rasti gost sestoj trepetavega trstja in brž ko je po celem letu dozorel, je izdal tistega, ki ga je zasejal: ko ga je namreč zazibal blagi jug, je ponavljal pokopane besede in razkrival gospodarjeva ušesa.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_077 Citation: Ovid, Metamorphoses 11.146-11.193 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 146: Ille, perosus opes, silvas et rura colebat 147: Panaque montanis habitantem semper in antris.
148: Pingue sed ingenium mansit, nocituraque, ut ante, 149: rursus erant domino stultae praecordia mentis. 150: Nam freta prospiciens late riget arduus alto 151: Tmolus in adscensu, clivoque extensus utroque 152: Sardibus hinc, illinc parvis finitur Hypaepis. 153: Pan ibi dum teneris iactat sua carmina nymphis 154: et leve cerata modulatur harundine carmen, 155: ausus Apollineos prae se contemnere cantus, 156: iudice sub Tmolo certamen venit ad impar.
157: Monte suo senior iudex consedit et aures 158: liberat arboribus: quercu coma caerula tantum 159: cingitur, et pendent circum cava tempora glandes. 160: Isque deum pecoris spectans “in indice” dixit 161: “nulla mora est.” Calamis agrestibus insonat ille 162: barbaricoque Midan (aderat nam forte canenti) 163: carmine delenit. Post hunc sacer ora retorsit 164: Tmolus ad os Phoebi: vultum sua silva secuta est.
165: Ille caput flavum lauro Parnaside vinctus 166: verrit humum Tyrio saturata murice palla, 167: instrictamque fidem gemmis et dentibus Indis 168: sustinet a laeva; tenuit manus altera plectrum. 169: Artificis status ipse fuit. Tum stamina docto 170: pollice sollicitat, quorum dulcedine captus 171: Pana iubet Tmolus citharae submittere cannas. 172: Iudicium sanctique placet sententia montis 173: omnibus, arguitur tamen atque iniusta vocatur 174: unius sermone Midae; nec Delius aures 175: humanam stolidas patitur retinere figuram, 176: sed trahit in spatium villisque albentibus implet
177: instabilesque imas facit et dat posse moveri, 178: cetera sunt hominis: partem damnatur in unam 179: induiturque aures lente gradientis aselli. 180: Ille quidem celare cupit, turpisque pudore 181: tempora purpureis temptat velare tiaris. 182: Sed solitus longos ferro resecare capillos 183: viderat hoc famulus. Qui cum nec prodere visum 184: dedecus auderet, cupiens efferre sub auras, 185: nec posset reticere tamen, secedit humumque 186: effodit et, domini quales adspexerit aures, 187: voce refert parva terraeque inmurmurat haustae, 188: indiciumque suae vocis tellure regesta
189: obruit et scrobibus tacitus discedit opertis. 190: Creber harundinibus tremulis ibi surgere lucus 191: coepit et, ut primum pleno maturuit anno, 192: prodidit agricolam: leni nam motus ab austro 193: obruta verba refert dominique coarguit aures.
