Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja On pa je zasovražil bogastvo ter zahajal v gozdove in na polja in častil Pana, ki vedno prebiva v gorskih votlinah. A njegov duh je ostal top in kakor poprej je neumno srce spet pripravljalo pogubo svojemu gospodarju. Tmol, ki daleč naokrog zre na morje, se strmo dviga v višave in se s pobočjema razteza na eni strani do Sard, na drugi do malih Hipajp.

Ko je Pan tam nežnim nimfam bahavo razkazoval svoje pesmi in na piščali iz z voskom spojenega trstja ubiral lahkotne napeve, si je drznil Apolonovo petje zaničevati v primerjavi s svojim in se pred sodnikom Tmolom spustil v neenak boj. Ostareli sodnik je sedel na svojo goro in si ušesa osvobodil drevja; le hrast mu je obdajal temnomodre lase, okoli vdrtih senc pa so mu viseli želodi.

Ozrl se je na boga čred in dejal: »Sodnik ne bo zavlačeval.« Pan je zaigral na pastirske piščali in z divjim napevom očaral Mida, ki je po naključju poslušal njegovo igranje. Nato je sveti Tmol obrnil obraz proti Foibu; z njim se je obrnil tudi njegov gozd. Ta je imel zlate lase ovenčane s parnaškim lovorom, njegov plašč, prepojen s tirskim škrlatom, je pometal tla, v levici je držal liro, okrašeno z dragulji in indijsko slonovino, v drugi roki pa trzalico.

Že njegova drža je razodevala mojstra. Nato je z veščim palcem zabrenkal po strunah; njihova milina je prevzela Tmola, da je Panu ukazal, naj svoje piščali podredi kitari. Sodba in razsodba svete gore sta bili všeč vsem, le Midas ji je ugovarjal in jo označil za krivično; zato Delijec ni dopustil, da bi njegova topa ušesa ohranila človeško obliko, temveč jih je raztegnil in porasel z belkastimi dlakami, jim zrahljal koren in jim dal sposobnost premikanja.

Vse drugo je ostalo človeško; kaznovan je bil le en del telesa: dobil je ušesa počasi stopajočega oslička. Želel jih je skriti in je v sramu zaradi svoje grdote skušal sence zakriti s škrlatnimi tiarami. Toda služabnik, ki mu je navadno s škarjami strigel dolge lase, je to videl. Ker si ni upal izdati sramote, ki jo je uzrl, čeprav jo je želel razglasiti svetu, a tudi molčati ni mogel, se je umaknil na samo, izkopal jamo in o tem, kakšna ušesa je videl pri gospodarju, tiho spregovoril ter zašepetal v izkopano zemljo.

Nato je z zemljo, ki jo je nasul nazaj, pokopal izdajo svojega glasu in molče odšel od zasute jame. Tam je začel rasti gost sestoj trepetavega trstja in brž ko je po celem letu dozorel, je izdal tistega, ki ga je zasejal: ko ga je namreč zazibal blagi jug, je ponavljal pokopane besede in razkrival gospodarjeva ušesa.