Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja A Bakhu to še ni dovolj: zapusti tudi same poljane in se z boljšo druščino odpravi v vinograde svojega Timola ter k Paktolu, čeprav ta v tistem času še ni bil zlat in s svojim dragocenim peskom še ni zbujal zavisti. Ob njem se zbira njegova običajna družba satirov in bakhantk, le Silena ni: ko se je opotekal od starosti in vina, so ga ujeli frigijski kmetje, ga zvezali z venci in pripeljali h kralju Midasu, ki sta ga traški Orfej in atenski Evmolp uvedla v svete obrede.
Brž ko je v njem prepoznal tovariša in soudeleženca svetih obredov, je gostov prihod proslavil z veselimi gostijami, ki so trajale deset dni in prav toliko zaporednih noči. In že je enajstič Danica pregnala visoko zvezdno vojsko, ko je kralj veselo prišel na lidijske poljane in vrnil Silena njegovemu mlademu varovancu. Bog mu je v veselje, da je dobil nazaj svojega vzgojitelja, dovolil izbrati dar po lastni želji, prijeten, a poguben.
Ta pa je dar hotel slabo izrabiti in je dejal: »Stori, da se vse, česar se dotaknem s telesom, spremeni v rumeno zlato.« Liber je prikimal njegovi želji in mu podelil pogubni dar, vendar ga je zabolelo, da ni prosil za kaj boljšega. Veselo odide berekintski junak in se raduje svoje nesreče; z dotikanjem posameznih stvari preizkuša, ali obljuba drži. Komaj verjame samemu sebi: s hrasta odlomi zeleno vejico, ki raste nizko — in vejica se spremeni v zlato.
S tal pobere kamen: tudi kamen bledo zasije v zlatu. Dotakne se še grude: ob mogočnem dotiku se gruda spremeni v zlato kepo. Odtrga suho Cererino klasje: žetev je zlata. V roki drži sadež, ki ga je utrgal z drevesa: mislil bi, da so mu ga podarile Hesperide. Če prste približa visokim podbojem, se zdi, da podboji zažarijo. In ko si umije dlani v bistri vodi, bi voda, ki mu teče z dlani, lahko zapeljala Danajo.
Komaj še zmore v mislih zajeti svoje upe, saj si vse predstavlja zlato. Ko se tako raduje, mu služabniki postavijo mize, obložene z jedmi, na katerih tudi pečenega kruha ne manjka. Tedaj pa — če se je z desnico dotaknil Cererinih darov, so Cererini darovi otrdeli; če je hotel s požrešnim zobom odtrgati grižljaj jedi, je jed ob dotiku zoba prekrila rumena plošča. Vino boga, ki mu je podelil dar, je pomešal s čisto vodo: videl bi lahko, kako mu skozi usta teče staljeno zlato.
Osupel nad nenavadno nesrečo, bogat in obenem nesrečen, si želi ubežati bogastvu in sovraži, kar si je pravkar želel. Nobeno obilje mu ne poteši lakote; suha žeja mu žge grlo in osovraženo zlato ga muči, kakor si je zaslužil. Proti nebu dvigne roke in bleščeče nadlakti ter reče: »Oče Lenej, odpusti mi! Grešil sem, a usmili se me, prosim, in me reši te bleščeče pogube.« Blaga je božja moč: Bakh ga, ker prizna svojo krivdo, ozdravi in v potrditev svoje besede odvzame podeljeni dar.
»Da ne boš ostal ves prevlečen z zlatom, ki si si ga nespametno zaželel, pojdi,« mu reče, »k reki blizu mogočnih Sard in po vrhu brega stopaj proti njenemu toku, dokler ne prideš do rečnih izvirov; tam, kjer voda najmočneje vre na dan, v peneči se izvir potopi glavo in telo ter obenem speri svojo krivdo.« Kralj stopi v vodo, kakor mu je bilo ukazano: zlata moč obarva reko in iz človeškega telesa preide v njen tok.
Še zdaj poljane, ki so sprejele seme te starodavne žile, otrdevajo v zlatu, ki bledo sije iz njihovih vlažnih grud.
