Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Ko se je maščeval, je zapustil Tmol in po čistem zraku poletel na to stran ozkega preliva Hele, Nefeline hčere, ter se, Latonin sin, ustavil na Laomedontovih poljanah. Na desni od sigejskega, na levi od retejskega morja stoji star oltar, posvečen vsevednemu Gromovniku. Od tam zagleda Laomedonta, ki se je pravkar lotil gradnje obzidja nove Troje; mogočno delo raste z velikim trudom in terja nemalo bogastva.

Skupaj s trizobim očetom razburkanih morskih globin si nadene smrtno podobo in frigijskemu vladarju gradi obzidje, za katero si je izgovoril plačilo v zlatu. Delo je stalo dokončano; kralj pa odreče plačilo in svoji nezvestobi doda še krivo prisego z lažnivimi besedami. »Za to ne boš ostal nekaznovan,« reče vladar morja in vse vode obrne proti obali lakomne Troje, deželo zalije, da postane kakor morje, kmetom odnese imetje in polja pokoplje pod valovi.

A ta kazen še ni dovolj: tudi kraljevo hčer zahteva morska pošast; priklenjeno na trdo skalovje jo reši Alkid in zahteva obljubljeno nagrado, dogovorjene konje; ko mu odrečejo plačilo za tako veliko dejanje, zavzame obzidje premagane Troje, ki je že drugič prelomila prisego. Tudi ti, Telamon, njegov soborec, nisi odšel brez časti: dobil si Heziono. Pelej pa je slovel po svoji božanski ženi; nič bolj se ni ponašal z dedovim imenom kakor s tastovim, saj ni bil edini, ki mu je bilo dano biti Jupitrov vnuk, boginjo za ženo pa je dobil le on.

Stari Protej je namreč Tetidi dejal: »Boginja valov, spočela boš in postala mati mladeniča, ki bo v svojih krepkih letih presegel očetova dejanja in ga bodo imenovali večjega od njega.« Da bi torej na svetu ne bilo nič večjega od Jupitra, se je ta, čeprav mu je v prsih gorel silen plamen, odpovedal poroki z morsko Tetido in ukazal svojemu vnuku, Ajakovemu potomcu, naj namesto njega uresniči njegovo željo in objame morsko devico.

V Hajmoniji je zaliv, srpasto ukrivljen v lok: vanj segata dva kopenska kraka; če bi bila voda globlja, bi bilo tam pristanišče, a morje le plitvo prekriva pesek. Obala je čvrsta, ne ohranja stopinj, ne ovira hoje in ni prekrita z majavimi algami. Nad njo raste mirtov gozd, posut z dvobarvnimi jagodami, in sredi njega je votlina — ali jo je ustvarila narava ali človeška roka, ni gotovo, vendar je bolj podobna delu človeških rok —, kamor si pogosto prihajala gola, Tetida, sedeč na uzdanem delfinu.

Tam te Pelej preseneti, ko ležiš v objemu spanja; in ker se upiraš njegovim prošnjam, se pripravlja na silo ter ti z obema rokama oklepa vrat. Če ne bi posegla po svojih običajnih zvijačah in večkrat menjala podobe, bi mu drzni podvig uspel. A zdaj si bila ptica — vendar je ptico še vedno držal —, zdaj mogočno drevo — vendar se je Pelej oprijemal drevesa —, tvoja tretja podoba pa je bila lisasta tigrica; prestrašen je Ajakov potomec razklenil roke in te izpustil.

Nato je častil morske bogove z vinom, ki ga je izlival na valove, z drobovjem žrtvene živine in dimom kadila, dokler ni karpatski videc iz sredine morske globeli spregovoril: »Ajakov potomec, dobil boš ženo, ki si jo želiš! Le ko bo zaspala in počivala v hladni votlini, jo nič hudega slutečo ovij z zankami in čvrstimi vezmi. Naj te ne zavede, četudi si nadene sto podob; trdno jo drži, karkoli že bo, dokler spet ne postane, kar je bila prej!« Tako je rekel Protej, nato pa skril obraz pod morsko gladino in zadnje besede prepustil svojim valovom.

Titan se je že nagibal k zatonu in z nagnjenim ojesom dosegal zahodno morje, ko se je lepa Nereida vrnila v skalno votlino, na svoje običajno ležišče. Komaj je Pelej zgrabil deviške ude, že je začela menjavati podobe, dokler ni začutila, da jo trdno drži in da ji razteza roke na obe strani. Tedaj je naposled zastokala: »Ne zmaguješ brez božje pomoči,« in se pokazala kot Tetida. Junak objame njo, ki se je vdala, doseže, kar si je želel, in spočne z njo velikega Ahila.

Pelej je bil srečen zaradi sina, srečen zaradi žene, in če odšteješ krivdo za Fokov umor, mu je bilo dano vse. Omadeževanega z bratovo krvjo in pregnanega iz očetnega doma ga sprejme trahinska dežela. Tu je brez nasilja in prelivanja krvi vladal Keiks, sin Luciferja, ki mu je v obličju sijal očetov lesk; v tistem času pa je bil žalosten in drugačen kakor sicer, saj je žaloval za izgubljenim bratom.

Ko je Ajakov potomec, utrujen od skrbi in poti, prispel tja in z maloštevilnimi spremljevalci vstopil v mesto, je črede drobnice in goveda, ki jih je pripeljal s seboj, pustil nedaleč od obzidja v senčni dolini. Ob prvi priložnosti, ko je smel stopiti pred kralja, mu je v proseči roki iztegnil vejo s trakovi ter povedal, kdo je in čigav je sin; le svojo krivdo je zamolčal in si izmislil vzrok za beg. Prosil ga je, naj mu pomaga z bivališčem v mestu ali na podeželju. Trahinski kralj pa mu je z vedrim obrazom takole odgovoril: »Pelej, naše dobrine so na voljo tudi navadnemu ljudstvu; ne vladamo negostoljubnemu kraljestvu.

Moji naklonjenosti dodajaš še tehten razlog: svojo moč, slavno ime in deda Jupitra. Ne izgubljaj časa s prošnjami! Vse, kar prosiš, boš dobil, in vse to imej za svoje, kakršno pač vidiš! Ko bi le videl kaj boljšega!« In zajokal je. Pelej in njegovi spremljevalci vprašajo, kaj mu povzroča tako hudo bolečino. On pa jim pove: »Morda mislite, da je ta ptica, ki živi od plena in straši vse druge ptice, od nekdaj imela perje.

Nekoč je bila človek in že tedaj — tako stanovitna je njegova narava! — je bil srdit, divji v boju in vselej pripravljen na nasilje; ime mu je bilo Dedalion. Oba sva sinova očeta, ki kliče zarjo in zadnji zapušča nebo. Meni je pri srcu mir; moja skrb je bila ohranjati mir in zakonsko srečo, brat pa je ljubil divje vojne. Njegova moč je podjarmila kralje in ljudstva, zdaj pa, preobražena, preganja golobe iz Tizbe.

Imel je hčer Hiono. Bogato obdarjena z lepoto je imela tisoč snubcev, ko je bila pri štirinajstih godna za možitev. Po naključju sta jo hkrati zagledala Feb in Majin sin, ko sta se vračala, prvi iz svojih Delfov, drugi s kilenskega vrha, in oba je hkrati prevzela ljubezenska strast. Apolon je izpolnitev ljubezenske želje odložil do noči, drugi pa ni prenesel odlašanja: s palico, ki prinaša spanec, se je dotaknil dekletovega obraza. Pod mogočnim dotikom je omahnila in utrpela božjo silo. Noč je nebo posula z zvezdami; Feb se je preoblekel v starko in užil slast, pri kateri ga je drugi prehitel.

Ko se je dopolnil čas in je njen trebuh dozorel, se je iz rodu boga s krilatimi nogami rodil premeteni Avtolik, iznajdljiv pri sleherni tatvini, ki je znal črno spreminjati v belo in belo v črno, vreden naslednik očetove umetnosti; Febu pa se je rodil — saj je povila dvojčka — Filamon, slaven po ubrani pesmi in igranju na kitaro. Kaj ji koristi, da je rodila dva sinova, ugajala dvema bogovoma in da izvira od mogočnega očeta ter deda Gromovnika?

Ali slava celo škoduje? Mnogim je škodovala, njej zagotovo! Drznila si je postaviti se nad Diano in grajati boginjino lepoto. V njej pa se je razvnela silna jeza: »Z dejanji ti bom všeč,« je rekla. Brez odlašanja je upognila lok in s tetivo izstrelila puščico, ki je prebodla jezik, zaslužen za kazen. Jezik je obmolknil, ni bilo več glasu in zaman je skušala izgovoriti besede; ko je poskušala govoriti, jo je s krvjo zapustilo življenje.

O, kako sem jo tedaj nesrečen objemal, kako sem v srcu čutil očetovo bolečino in skušal potolažiti ljubečega brata! Oče pa je poslušal moje besede kakor skala bučanje morja in objokoval izgubljeno hčer. Ko jo je zagledal goreti, je štirikrat planil, da bi se vrgel v grmado; štirikrat so ga odvrnili. Nato je svoje razburjeno telo pognal v beg in kakor junec, ki ima v vrat zabodena sršenja žela, drvel, kjer ni bilo poti. Že tedaj se mi je zdelo, da teče hitreje od človeka; rekel bi, da so mu noge dobile krila.

Tako je ušel vsem in v hrepenenju po smrti hitro dosegel vrh Parnasa. Apolon se ga je usmilil: ko se je Dedalion vrgel z visoke skale, ga je spremenil v ptico in ga dvignil na nenadoma zraslih krilih; dal mu je ukrivljen kljun, kavljaste kremplje, nekdanjo bojevitost in moč, večjo, kot bi jo pričakoval od njegovega telesa. Zdaj je jastreb, do nikogar prizanesljiv; divje napada vse ptice in v svoji bolečini drugim povzroča bolečino.« Medtem ko Luciferjev sin pripoveduje te čudežne dogodke o svojem bratu, v hitrem teku, ves zasopel, prihiti čuvaj črede, Fokejec Onetor, in reče: »Pelej, Pelej! Prihajam ti oznanit

veliko nesrečo!« Pelej mu ukaže povedati, karkoli že prinaša, tudi Trahinca je strah in napeto zre v njegov prestrašeni obraz. Ta pove: »Utrujene junce sem prignal na ukrivljeno obalo, ko je bilo Sonce najviše na sredi neba in je imelo za seboj prav toliko poti kakor pred seboj. Nekaj goveda je pokleknilo na rumeni pesek in leže gledalo prostrane vodne planjave, nekaj se ga je s počasnimi koraki potikalo sem in tja, drugi so plavali in visoko dvigali vratove nad gladino.

Ob morju stoji svetišče, ne bleščeče od marmorja ali zlata, temveč senčno pod gostimi tramovi in starodavnim gajem. V njem prebivajo Nereide in Nerej; da so to morski bogovi, mi je povedal mornar, ko je na obali sušil mreže. Ob svetišču je močvirje, obdano z gostimi vrbami; nastalo je iz morske vode, ki tam zastaja. Od tam z grozovitim hruščem preplaši vso okolico velikanska zver, volk! Iz mokrega močvirja plane, gobec ima prekrit s peno in poškropljen s krvjo, bliskovit je, v očeh mu žari rdeč plamen.

Čeprav ga ženeta tako bes kakor lakota, je bes močnejši: ne prizadeva si, da bi z morjenjem goveda potešil strašno lakoto, temveč vso čredo ranjuje in jo kakor sovražnik vso podira na tla. Tudi nekaj nas, ki smo jo branili, je ranil s smrtonosnim ugrizom in pobil. Od krvi rdita obala in voda ob njej, močvirje pa odmeva od mukanja. Toda odlašanje nam škoduje in položaj ne dopušča omahovanja: dokler je še kaj ostalo, stopimo vsi skupaj in orožje, orožje vzemimo ter združeno udarimo!« Tako je dejal pastir. Peleja pa izguba ni vznemirjala; ob spominu na svoj zločin je doumel, da ga Nereida, ki ji je vzel sina,

kaznuje in njegovo izgubo namenja kot dar mrtvemu Foku. Kralj pod Ojto ukaže možem, naj si nadenejo oklep in vzamejo smrtonosno orožje; tudi sam je nameraval iti z njimi, toda njegova žena Halkiona, predramljena zaradi hrupa, prihiti; las si še ni do konca uredila, a si jih že razmrši, objame moža okoli vratu in ga z besedami ter solzami prosi, naj pošlje pomoč brez sebe ter v enem življenju ohrani dve.

Ajakov potomec ji reče: »Kraljica, opusti svoj plemeniti, ljubeči strah! Za vašo obljubo sem vam iz srca hvaležen. Nočem dvigniti orožja zoper to nenavadno pošast: morsko božanstvo je treba prositi milosti.« Visoko na vrhu trdnjave je stal stolp z ognjiščem, dobrodošel kraj utrujenim ladjam. Povzpnejo se tja in z vzdihi gledajo bike, ki ležijo pobiti na obali, ter divjega morilca s krvavim gobcem in dolgim kožuhom, prepojenim s krvjo.

Od tam Pelej iztegne roke proti obali odprtega morja in prosi modro Psamato, naj opusti jezo ter mu pomaga; a prošnje Ajakovega potomca je ne omehčajo. Tetida pa je s prošnjami za svojega moža dosegla odpuščanje. Toda volk, čeprav odpoklican od divjega morjenja, vztraja, ker ga je okus krvi razdražil, dokler ga boginja, oprijetega vratu razmesarjene junice, ne spremeni v marmor. Ohranil je telo in vse razen barve: barva kamna razodeva, da ni več volk in da se ga ni treba več bati.

Vendar usoda beguncu Peleju ne dovoli, da bi ostal v tej deželi: kot tavajoči izgnanec odide k Magnetom in se tam pri hajmonskem Akastu obredno očisti umora.