Waltey

Prevod

Pripovedujejo tudi, da sta miš in podlasica prebivali v hiši nekega revnega moža. Eden njegovih prijateljev je zbolel in zdravnik mu je predpisal oluščen sezam. Zato je revnemu možu dal nekaj sezama, da bi mu ga oluščil. Mož ga je izročil ženi in ji naročil, naj ga pripravi. Žena ga je oluščila in očistila. Ko je podlasica zagledala sezam, se mu je približala in ga ves dan odnašala v svoj brlog, dokler ga ni odnesla večino. Žena je prišla in opazila, da precej sezama manjka. Sedla je in začela prežati, kdo bo prišel ponj, da bi odkrila, zakaj ga je vse manj. Podlasica je kakor ponavadi prišla, da bi ga še nekaj odnesla, toda ko je zagledala sedečo ženo, je spoznala, da preži nanjo. Rekla si je: »Takšno početje ima slabe posledice in bojim se, da mi ta žena nastavlja zasedo. Kdor ne misli na posledice, mu čas ni naklonjen. Storiti moram nekaj dobrega, da pokažem svojo nedolžnost in se operem vsega slabega, kar sem zagrešila.« Začela je prinašati sezam iz svojega brloga. Žena jo je videla in si rekla: »Ta ni kriva, da sezam izginja, saj ga prinaša iz brloga tistega, ki ga je ukradel, in ga dodaja na kup. Dobro nam je storila, ker nam je vrnila sezam, in za dobroto se spodobi povrniti z dobroto. Torej ni ona tista, ki nam dela škodo, vendar bom še naprej prežala, dokler ne zalotim tatu in ne odkrijem, kdo je.« Podlasica je uganila, kaj se ženi plete po glavi, odšla k miši in ji rekla: »Sestra moja, nič dobrega ni v tistem, ki ne spoštuje sosedskih vezi in ni zvest prijateljstvu.« Miš ji je odvrnila: »Res je, prijateljica moja, in kako srečna sem, da imam tebe za sosedo! Toda zakaj mi to govoriš?« Podlasica je rekla: »Gospodar hiše je prinesel sezam. On in njegova družina so se ga najedli do sitega, zdaj pa ga ne potrebujejo več in so ga pustili. Že vsako živo bitje si ga je vzelo; če bi si ga vzela še ti, bi bila do njega bolj upravičena kakor vsi drugi, ki ga jemljejo.« Miši je bilo to všeč; zaplesala je in pomigala z repom. Premamil jo je pohlep po sezamu, zato je nemudoma vstala in odšla iz svojega bivališča. Zagledala je oluščeni sezam, ki se je belo lesketal, in ženo, ki je sedela ter prežala nanj. Miš ni pomislila na posledice, žena pa je že imela pripravljeno gorjačo. Miš se ni mogla zadržati: planila je v sezam, se udobno namestila v njem in ga začela jesti. Tedaj jo je žena udarila z gorjačo in ji razbila glavo. Tako jo je pohlep pogubil, ker je zaradi njega pozabila na posledice svojih dejanj.

Kralj je rekel: »O Šeherezada, pri Bogu, to je lepa zgodba! Ali poznaš še kakšno o lepoti prijateljstva in o tem, kako ga v stiski ohraniti ter se z njegovo pomočjo rešiti pogube?« Odgovorila je: »Da.«

Izvirnik

فلما كانت الليلة ١٥٠

ومما يُحكَى أن فأرة وبنت عرس كانتا تنزلان منزلًا لبعض الناس، وكان ذلك الرجل فقيرًا، وقد مرض بعض أصدقائه فوصف له الطبيب السمسم المقشور، فأعطى قدرًا من السمسم لذلك الرجل الفقير ليقشِّره له، فأعطاه ذلك الرجل لزوجته وأمرها بإصلاحه، فقشرته تلك المرأة له وأصلحته، فلما عاينت بنت عرس السمسم أتت إليه، ولم تزل تنقل من ذلك السمسم إلى جحرها طول يومها حتى نقلت أكثره، وجاءت المرأة فرأت نقصان السمسم واضحًا، فجلست ترصد مَن يأتي إليه حتى تعلم سبب نقصانه، فنزلت بنت عرس لتنقل منه على عادتها، فرأت المرأة جالسة فعلمت أنها ترصدها، فقالت في نفسها: إن لهذا الفعل عواقب ذميمة، وإني أخشى من تلك المرأة أن تكون لي بالمرصاد، ومَن لم ينظر في العواقب ما الدهر له بصاحب، ولا بد لي أن أعمل عملًا حسنًا أظهر به براءتي من جميع ما عملته من القبيح. فجعلت تنقل من ذلك السمسم الذي في جحرها، فرأتها المرأة وهي تفعل ذلك، فقالت في نفسها: ما هذه سبب نقصه؛ لأنها تأتي به من جحر الذي اختلسه وتضعه على بعضه، وقد أحسنت إلينا في رد السمسم، وما جزاء من أحسن إلا أن يُحسَن إليه، وليست هذه آفة في السمسم، ولكن لا أزال أرصده حتى يقع وأعلم مَن هو. فعلمت بنت عرس ما خطر ببال تلك المرأة، فانطلقت إلى الفأرة فقالت لها: يا أختي، إنه لا خير فيمَن لا يرعى المجاورة، ولا يثبت على المودة. فقالت الفأرة: نعم يا خليلتي، وأنعِم بك وبجوارك! فما سبب هذا الكلام؟ قالت بنت عرس: إن رب البيت أتى بسمسم فأكل منه هو وعياله وشبعوا، واستغنوا عنه وتركوه، وقد أخذ منه كلُّ ذي روح، فلو أخذتِ أنتِ الأخرى كنت أحق به ممَّن يأخذ منه. فأعجب الفأرة ذلك، ورقصت ولعبت ذَنَبها، وغرَّها الطمع في السمسم، فقامت من وقتها وخرجت من بيتها، فرأت السمسم مقشورًا يلمع من البياض، والمرأة جالسة ترصده، فلم تفكر الفأرة في عاقبة الأمر، وكانت المرأة قد استعدت بهراوة، فلم تتمالك الفأرة نفسها حتى دخلت في السمسم، وعاشت فيه وصارت تأكل منه، فضربتها المرأة بتلك الهراوة فشجَّت رأسها، وكان الطمع سبب هلاكها وغفلتها عن عواقب الأمور.

فقال الملك: يا شهرزاد، والله إن هذه حكاية مليحة، فهل عندك حديث في حسن الصداقة والمحافظة عليها عند الشدة في التخلُّص من الهلكة؟ قالت: نعم.

Nalagam bralnik