Waltey

Waltey

Mačka in miš v skupnem gospodinjstvu

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Mačka in miš v skupnem gospodinjstvu

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Katze und Maus in Gesellschaft

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Mačka in miš v skupnem gospodinjstvu

Neka mačka se je spoprijateljila z mišjo in ji toliko govorila o svoji veliki ljubezni in prijateljstvu, da je miš naposled privolila, da bosta živeli v isti hiši in imeli skupno gospodinjstvo. »Toda za zimo si morava pripraviti zalogo, sicer bova lačni,« je rekla mačka. »Ti, miška, si ne moreš upati povsod, pa še v kakšno past bi se mi nazadnje ujela.« Upoštevali sta torej dobri nasvet in kupili lonček masti. Nista pa vedeli, kam naj ga spravita. Naposled je mačka po dolgem premišljevanju rekla: »Ne vem za kraj, kjer bi bil varneje spravljen kakor v cerkvi; tam si nihče ne upa ničesar vzeti. Postavili ga bova pod oltar in se ga ne bova dotaknili, dokler ga ne bova potrebovali.« Tako sta lonček spravili na varno. Toda ni minilo dolgo, ko se je mački zahotelo masti in je rekla miši: »Nekaj sem ti hotela povedati, miška: sestrična me je prosila za botro. Rodila je sinčka, belega z rjavimi lisami, in jaz naj bi ga držala pri krstu. Pusti me danes od doma, ti pa sama poskrbi za hišo!« – »Seveda, seveda,« je odgovorila miš, »le pojdi v božjem imenu! Če boš jedla kaj dobrega, se spomni name! Tudi jaz bi rada popila kapljico tistega sladkega rdečega vina za slavje!« Toda nič od tega ni bilo res. Mačka ni imela sestrične in nihče je ni prosil za botro. Šla je naravnost v cerkev, se prikradla do lončka z mastjo in polizala mastno kožico na vrhu. Nato se je sprehodila po mestnih strehah, se zatem raztegnila na soncu in si oblizovala brke, kadar koli se je spomnila na lonček masti. Šele zvečer se je vrnila domov. »No, pa si spet doma!« je rekla miš. »Gotovo si preživela vesel dan.« – »Kar šlo je,« je odgovorila mačka. »Kako pa so otroku dali ime?« je vprašala miš. »Kožicaproč,« je čisto hladno rekla mačka. »Kožicaproč,« je vzkliknila miš, »to je pa res čudno ime! Je v vaši družini običajno?« – »Kaj pa je s tem narobe!« je rekla mačka. »Nič slabše ni od Drobtinokradca, kakor je ime tvojim krščencem.«

Kmalu zatem se je mački spet zahotelo masti. Rekla je miši: »Narediti mi moraš uslugo in še enkrat sama poskrbeti za gospodinjstvo; že drugič so me prosili za botro, in ker ima otrok bel obroč okoli vratu, ne morem odkloniti.« Dobra miš je privolila, mačka pa se je za mestnim obzidjem prikradla do cerkve in pojedla polovico masti v lončku. »Nič ni slajše,« je rekla, »od tistega, kar človek sam poje,« in bila nad svojim dnevnim opravilom nadvse zadovoljna. Ko se je vrnila domov, jo je miš vprašala: »Kako pa so krstili tega otroka?« – »Polovicaproč,« je odgovorila mačka. »Polovicaproč! Kaj ne poveš! Tega imena še svoj živi dan nisem slišala. Stavim, da ga ni v koledarju.«

Mački so se kmalu spet pocedile sline po poslastici. »V tretje gre rado,« je rekla miši. »Spet naj bi bila za botro. Otrok je ves črn, le tačke ima bele, sicer pa po vsem telesu niti ene bele dlake. Kaj takega se zgodi le enkrat na nekaj let. Saj me boš pustila od doma?« – »Kožicaproč, Polovicaproč,« je odgovorila miš, »to so čudna imena, ob njih se kar zamislim.« – »Doma čepiš v svoji temnosivi kosmati suknji in z dolgo kito,« je rekla mačka, »pa si beliš glavo s praznimi domislicami. Tako je, če človek podnevi ne gre nič ven!« Med mačkino odsotnostjo je miš pospravljala in urejala hišo, sladkosneda mačka pa je pojedla prav vso mast iz lončka. »Ko je vse pojedeno, ima človek mir,« si je rekla in se šele ponoči, sita in z debelim trebuhom, vrnila domov. Miš jo je takoj vprašala, kakšno ime je dobil tretji otrok. »Najbrž ti tudi to ne bo všeč,« je rekla mačka; »ime mu je Vseproč.« – »Vseproč!« je vzkliknila miš. »To je pa najbolj sumljivo ime od vseh; še nikoli ga nisem videla natisnjenega. Vseproč! Kaj naj bi to pomenilo?« Zmajala je z glavo, se zvila v klobčič in legla spat.

Od takrat mačke nihče več ni prosil za botro. Ko pa je prišla zima in zunaj ni bilo več mogoče ničesar najti, se je miš spomnila njune zaloge in rekla: »Pridi, mačka, pojdiva po najin lonček masti, ki sva si ga prihranili! Kako nama bo teknila!« – »Seveda,« je odvrnila mačka, »teknila ti bo, kakor če bi svoj nežni jeziček pomolila skozi okno.« Odpravili sta se na pot, in ko sta prispeli, je lonček sicer še stal na svojem mestu, vendar je bil prazen. »Oh,« je rekla miš, »zdaj vidim, kaj se je zgodilo! Zdaj je vse prišlo na dan. Ti si mi pa res prava prijateljica! Vse si požrla, medtem ko si trdila, da hodiš za botro: najprej kožica proč, potem polovica proč, potem ...« – »Boš tiho!« je zavpila mačka. »Še besedo, pa te požrem!«

»Vse proč,« je imela uboga miš že na jeziku. Komaj je izgovorila, je mačka skočila nanjo, jo zgrabila in pogoltnila. Vidiš, tako gre na svetu.

Izvirnik

Katze und Maus in Gesellschaft

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Eine Katze hatte Bekanntschaft mit einer Maus gemacht und ihr soviel von großer Liebe und Freundschaft vorgesagt, die sie zu ihr trüge, daß die Maus endlich einwilligte, mit ihr zusammen in einem Haus zu wohnen und gemeinschaftliche Wirtschaft zu führen. "Aber für den Winter müssen wir Vorsorge tragen, sonst leiden wir Hunger," sagte die Katze. "Du, Mäuschen, kannst dich nicht überallhin wagen und gerätst mir am Ende in eine Falle." Der gute Rat wurde also befolgt und ein Töpfchen mit Fett angekauft. Sie wußten aber nicht, wohin sie es stellen sollten. Endlich, nach langer Überlegung, sprach die Katze: "Ich weiß keinen Ort, wo es besser aufgehoben wäre, als die Kirche; da getraut sich niemand etwas wegzunehmen. Wir stellen es unter den Altar und rühren es nicht eher an, als bis wir es nötig haben." Das Töpfchen wurde also in Sicherheit gebracht. Aber es dauerte nicht lange, so trug die Katze Gelüste danach und sprach zur Maus: "Was ich dir sagen wollte, Mäuschen, ich bin von meiner Base zum Gevatter gebeten. Sie hat ein Söhnchen zur Welt gebracht, weiß mit braunen Flecken, das soll ich über die Taufe halten. Laß mich heute ausgehen und besorge du das Haus allein!" - "Ja, ja," antwortete die Maus, "geh in Gottes Namen! Wenn du was Gutes ißt, so denk an mich! Von dem süßen roten Festwein tränk ich auch gern ein Tröpfchen!" Es war aber alles nicht wahr. Die Katze hatte keine Base und war nicht zum Gevatter gebeten. Sie ging geradewegs nach der Kirche, schlich zu dem Fettöpfchen und leckte die fette Haut ab. Dann machte sie einen Spaziergang auf den Dächern der Stadt, streckte sich hernach in der Sonne aus und wischte sich den Bart, sooft sie an das Fettöpfchen dachte. Erst als es Abend war, kam sie wieder nach Hause. "Nun, da bist du ja wieder!" sagte die Maus. "Du hast gewiß einen lustigen Tag gehabt." - "Es ging an," antwortete die Katze. "Was hat denn das Kind für einen Namen bekommen?" fragte die Maus. "Hautab," sagte die Katze ganz trocken. "Hautab," rief die Maus, "das ist ja ein seltsamer Name! Ist der in eurer Familie gebräuchlich?" - "Was ist da weiter!" sagte die Katze. "Er ist nicht schlechter als Bröseldieb, wie deine Paten heißen."

Nicht lange danach überkam die Katze wieder ein Gelüste. Sie sprach zur Maus: "Du mußt mir den Gefallen tun und nochmals das Hauswesen allein besorgen; ich bin zum zweitenmal zum Gevatter gebeten, und da das Kind einen weißen Ring um den Hals hat, so kann ich's nicht abschlagen." Die gute Maus willigte ein, die Katze aber schlich hinter der Stadtmauer zu der Kirche und fraß den Fettopf halb aus. "Es schmeckt nichts besser," sagte sie, "als was man selber ißt," und war mit ihrem Tagewerk ganz zufrieden. Als sie heimkam, fragte die Maus: "Wie ist denn dieses Kind getauft worden?" - "Halbaus," antwortete die Katze. "Halbaus! Was du sagst! Den Namen habe ich mein Lebtag noch nicht gehört. Ich wette, der steht nicht im Kalender."

Der Katze wässerte das Maul bald wieder nach der Leckerei. "Aller guten Dinge sind drei," sprach sie zu der Maus. "Ich soll wieder Gevatter stehen. Das Kind ist ganz schwarz und hat bloß weiße Pfoten, sonst kein weißes Haar am ganzen Leib. Das trifft sich alle paar Jahre nur einmal. Du lässest mich doch ausgehen?" - "Hautab, Halbaus," antwortete die Maus, "es sind seltsame Namen, die machen mich nachdenklich." - "Da sitzest du daheim in deinem dunkelgrauen Flausrock und deinem langen Haarzopf," sprach die Katze, "und fängst Grillen. Das kommt davon, wenn man bei Tag nicht ausgeht!" Die Maus räumte während der Abwesenheit der Katze auf und brachte das Haus in Ordnung; die naschhafte Katze aber fraß den Fettopf rein aus. "Wenn erst alles aufgezehrt ist, so hat man Ruhe," sagte sie zu sich selbst und kam satt und dick erst in der Nacht nach Hause. Die Maus fragte gleich nach dem Namen, den das dritte Kind bekommen habe. "Er wird dir wohl auch nicht gefallen," sagte die Katze; "er heißt Ganzaus." - "Ganzaus!" rief die Maus. "das ist der allerbedenklichste Name, gedruckt ist er mir noch nicht vorgekommen. Ganzaus! Was soll das bedeuten?" Sie schüttelte den Kopf, rollte sich zusammen und legte sich schlafen.

Von nun an wollte niemand mehr die Katze zum Gevatter bitten. Als aber der Winter herangekommen und draußen nichts mehr zu finden war, gedachte die Maus ihres Vorrats und sprach: "Komm, Katze, wir wollen zu unserm Fettopf gehen, den wir uns aufgespart haben! Der wird uns schmecken." - "Jawohl," erwiderte die Katze, "der wird dir schmecken, als wenn du deine feine Zunge zum Fenster hinausstreckst." Sie machten sich auf den Weg, und als sie anlangten, stand zwar der Fettopf noch an seinem Platz, war aber leer. "Ach," sagte die Maus, "jetzt merke ich, was geschehen ist! jetzt kommt's an den Tag. Du bist mir eine wahre Freundin! Aufgefressen hast du alles, während du behauptetest, Gevatter zu stehen: erst Haut ab, dann halb aus, dann..." - "Willst du schweigen!" rief die Katze. "Noch ein Wort, und ich fresse dich auf!"

"Ganz aus," hatte die arme Maus schon auf der Zunge. Kaum war es heraus, tat die Katze einen Satz nach ihr, packte sie und schlang sie hinunter. Siehst du, so geht's in der Welt.