Prevod
Ko sem občudoval zbirko umetnin svojega prijatelja, grofa de Boltaña, mi je pritegnil pozornost predmet, ki sicer ni izstopal po umetniški vrednosti, a je moji duši govoril z nenavadno zgovornostjo. Bil je kip svetega Benedikta iz Palerma, izrezljan iz lesa, z oblačilom, pozlačenim in okrašenim s poslikanimi vzorci. Svetnikov črni obraz in glava z volnatimi lasmi sta z nenavadno izrazitostjo izstopala nad razkošnim duhovniškim oblačilom. Ko je grof opazil, kako zavzeto si ogledujem kipec, me je opozoril:
— Ta kip sodi med najslabše, kar je tu. — Vendar uteleša neko idejo, — sem nemudoma odvrnil. — Uteleša v svojem bistvu tako demokratično idejo katolištva. Je poveličanje človeške enakosti; obsoja delitev na višje in nižje rase, ki jo je vzpostavilo poganstvo. Zato me ta črni svetniček tako gane; zdaj se gotovo koplje v beli nebeški luči.
— Če bi vam povedal, — je vzkliknil grof, — kdaj in v čigavi družbi sem kupil ta kip in kaj se je zgodilo pozneje, bi morda pomislili, da se ob koncu našega stoletja civilizacija vrača v poganske tirnice in znova vzpostavlja neenakost, utemeljeno na surovi moči … in da pri narodih, ki vodijo svet, pojmovanje prava izgublja veljavo.
Ker sem vztrajal, naj mi nemudoma pove zgodbo o nakupu svetega Benedikta, sva sedla v udobna starinska naslanjača, prevlečena s kordovskim usnjem, in grof je spregovoril takole:
— Vedeti morate, da mi je pred leti bratranec, konzul v Baltimoru, priporočil nekega Severnoameričana, ki je prišel obiskat glavna španska mesta in se je nameraval v Madridu zadržati kak mesec. Z gostoljubno vljudnostjo, na katero smo Španci tako ponosni, sem žrtvoval čas in denar ter se posvetil temu, da sem Jenkija spremljal in gostil; vodil sem ga, kamor si je želel: k starinarjem, pa tudi v kavarne s flamenkom in zanikrna gledališča, z vsem, kar sodi zraven. Da boste razumeli ti na videz protislovni nagnjenji mojega tujca, vam ga moram orisati v nekaj potezah. Imel je lahko od šestindvajset do trideset let; bil je visok, oglat, kakor iztesan s sekiro; nenavadno nasprotje v njegovi postavi pa je bilo to, da je na njegovem velikanskem boksarskem trupu sedel golobrad, gladek obraz z brezbarvnimi, hladnimi očmi in ženskimi usti. Lase je imel zelo kratko ostrižene in na soncu je bila njegova glava podobna krogli iz bledega zlata; skratka, po videzu protestantski pastor, a z mogočnim telesnim ustrojem, ki je postavljal na laž njegovo duhovniško, pobožno zunanjost. Po značaju je bil redkobeseden, a so ga nenadoma obhajale trmaste muhe; zlahka sem opazil, kako je v starinarnicah iz ledene ravnodušnosti prehajal v silovito poželenje, ki ga ni zbujala lepota predmeta, temveč njegova visoka cena ali redkost. »Kmalu,« je rad dejal v dokaj dobri španščini, ko je izvlekel denarnico, nabito z bankovci, »bomo imeli pri nas vse najboljše iz stare Evrope.« Kupoval je, kakor bi ropal, in kupljene reči, ne da bi jih še enkrat pogledal, spravljal v zaboje in odpošiljal. Edino, kar je v njem zbujalo čustvo, podobno spoštovanju, je bila šara plemiškega izvora — prav tista, ki nam Špancem navadno izvabi nasmeh. Črviv grb ali porumenela plemiška listina z miniaturami sta ga pritegnila in z njegovih ustnic izbrisala porogljivi krč. Ime mu je bilo Ricardo Stoddard in sumim, da je imel v lasti mline in tovarne testenin; vendar tega ni nikoli priznal in me je prosil, naj ga vselej kličem don Ricardo, pri čemer sem mu zlahka ustregel.
Nekega dopoldneva, ko sva brskala za umetniškimi zakladi, sva naletela na tega svetega Benedikta iz Palerma, vsega prašnega in precej obtolčenega. Don Ricardo je pogledal kip in mirno izrekel: »Neumna vera, ki postavlja črnce na oltarje.« Ne vem, ali me je razburila surovost teh besed ali pa me je prevzel duh nasprotovanja; pri priči sem kupil kip in naročil, naj ga odnesejo naravnost k restavratorju. Hotel sem zadostiti razžalitvi temnopoltega svetnika in obenem poučiti demokratičnega državljana.
Po naključju sva bila dogovorjena, da še isti večer obiščeva neugledno kavarnico na slabem glasu, nedaleč od revnih mestnih četrti. Čeprav mi taki izleti niso bili po volji, se mi ni zdelo prav, da bi se izognil dogovoru, zato sva sedla za mizo in naročila pivo in kavo. Minilo je kakšne četrt ure, ko sem opazil, da je za sosednjo mizo pravkar sedel orjaški črnec. V Madridu človek tako redko vidi črnce, da sem ga pogledal z globokim začudenjem ter občudoval njegovo atletsko postavo, ponosno držo, moč, bleščeče oči in brezhibno obleko; oblečen je bil v sivo, z belim telovnikom, na rokah pa je imel semiš rokavice barve vaflja. Nisem se mogel zadržati; dotaknil sem se don Ricardove roke in mu smehljaje dejal:
— Postaven mož, kajne? Kakšen korenjak! Jenki se je obrnil in na črnca uprl svoje blede, jeklene oči. Takega pogleda se ne spominjam: prezir, zgoščen do ledene mrzlote, in prevzetnost, ki je našla svoj dokončni, zmagoslavni izraz, sta se razodela v pogledu, ki je sledil moji pripombi. In z rezkim, predirljivim glasom, ki je švigal kakor bič, je glasno izrekel:
— O! Da. Vreden je tisoč dolarjev! Ne morem opisati, kako je name učinkovala ta tržna cena, ta cenitev konja ali goveda, vržena v obraz razumnemu bitju, človeku; lahko pa opišem, kako je učinkovala na črnca, ki jo je prav dobro slišal. Prebledel je, tako da je postal zelenkast — tako bledijo oni; beločnice so mu švignile naokrog in s tigrovskim skokom se je dvignil, snel rokavico in jo zagnal Severnoameričanu v lice. Ta se je udarcu izognil tako, da je nagnil glavo; ne da bi izgubil hladnokrvnost, je vzel prijemalko za sladkor in z njo pobral rokavico, ki je padla na mizo; poklical je natakarja in mu naročil v še bolj polomljeni španščini kakor navadno:
— Vi hitro odnesti ta svinjarija! Črnec je stal, mrliško bled, s prekrižanimi rokami, izzivajoč. Za trenutek sem se zbal, da se bo pognal proti nama. Njegovo velikansko telo se je treslo od besa; zobje so mu šklepetali od jeze. Vendar se je obvladal, razklenil roke in se nama obrnil s hrbtom; jaz pa sem opazil, da se razburjeni ljudje v kavarni že zbirajo v pričakovanju pretepa, zato sem plačal, kar sva popila, in Jenkija spravil ven. Ko se je znašel na ulici, je suho in zlobno dejal:
— Kaj vse se tu dogaja! Suženj meni vreči rokavica! Jezno sem mu odvrnil, da sužnjev ni več, in mislim, da sem v svoji pridigi omenil tudi črnega svetega Benedikta in ideje bratstva. Najbrž sem pridigal v puščavi, saj je don Ricardo, ko sem ga pospremil do vrat njegovega gostišča, še enkrat ponovil in me pri tem domače potrepljal po rami — po svoje se je bil navezal name:
— Suženj! By God! Ko sem odhajal od tam, sem bil precej zaskrbljen. Prisegel bi, da nama je nekdo v razdalji sledil korak za korakom od trga Plaza Mayor do ulice Caballero de Gracia, ki je bila ob tisti uri le malo obljudena. Ozrl sem se naokrog in preiskoval vhode v stranske ulice, vendar nisem videl nikogar. Premlevajoč dogodek sem se vrnil domov, naslednje dni pa sem se izogibal don Ricardovi družbi. Radovednost me je gnala, da sem poizvedel, kdo je tisti orjaški črnec, in izvedel sem, da prihaja z Antilov, da opravlja pomembno službo predstojnika kočijarn pri vojvodi de S… in da s svojo spretnostjo in mojstrstvom zasluži mastno plačo.
In zdaj sva že pri razpletu te dogodivščine, bolj dramatičnem, kakor si mislite … Teden dni po dogodku v kavarnici sem pri brivcu bral časopis in brivec bi mi bil skoraj prerezal vrat, tako silovito sem trznil, ko sem naletel na novico, da so v neki sumljivi uličici revnih četrti, nedaleč od že omenjene kavarnice, našli truplo tujca, čigar začetnici, R. S., mi nista dopuščali dvoma, za koga gre. Časopis je navajal še druge podrobnosti: smrt sta povzročila dva strašna vboda z nožem, v žepih pokojnika pa so ostali polna denarnica in razkošna ura, kar je bilo jasno znamenje, da je bil zločin storjen iz maščevanja …
Razjasniti zadevo … je bilo precej težko, če sam ne bi spregovoril … In nisem spregovoril. Nisem si drznil položiti teže svojih besed na strašno tehtnico! Sem ravnal napak? Nagon mi je veleval, naj molčim! … In vselej, kadar pomislim na to stran svojega moralnega življenja, pogledam ta kip svetnika temnega obraza, da se pomirim, da znova najdem mir …
Izvirnik
Al admirar la colección de objetos de arte de mi amigo el conde de Boltaña, me llamó la atención uno que no descollaba por su mérito, pero que decía á mi alma cosas muy expresivas. Era la efigie--de talla, con ropaje dorado y estofado--de San Benito de Palermo. La negra faz del Santo, su testa de cabellera lanuda, se destacaban con singular energía sobre las ricas vestiduras sacerdotales. Notando el interés con que yo miraba la estatuilla, me advirtió el conde:
--Esa escultura es de lo más flojo que hay aquí.
--Pero encarna una idea--respondí al punto.--Encarna la idea tan esencialmente democrática del Catolicismo. Es la apoteosis de la igualdad humana; reprueba la división en razas superiores é inferiores que estableció el paganismo. Por eso me conmueve el santito negro, que estará ahora bañándose en la blanca luz celestial.
--Si yo le refiriese á usted--exclamó el conde--cuándo y en compañía de quién adquirí esa talla y lo que después ocurrió, tal vez pensaría usted que á fines de nuestro siglo la civilización vuelve al cauce pagano, restaurando la desigualdad basada en la fuerza material... y que pierde terreno, en los pueblos directivos, la noción del derecho.
Y como yo insistiese en conocer sin tardanza la historia de la compra del San Benito, nos sentamos en cómodos y vetustos sillones de badana cordobesa, y el conde habló así:
--Ha de saber usted que hace años, un primo mío, cónsul en Baltimore, me recomendó á cierto norteamericano que venía á recorrer las principales ciudades de España y proyectaba detenerse en Madrid cosa de un mes. Con la hospitalaria cortesía de que nos preciamos los españoles, sacrificando tiempo y dinero, me dediqué á acompañar y obsequiar al yanqui, llevándole adonde mostraba deseos de ir: á las casas de los anticuarios y también á los cafés flamencos y teatrillos de mala muerte, con todas sus consecuencias. Para que usted se explique éstas al parecer contradictorias aficiones de mi extranjero, habré de retratarle en cuatro rasgos. Podría tener de veintiséis á treinta años de edad; era alto, anguloso, como tallado á hachazos; y el contraste de su figura consistía en aquel corpachón de boxeador y púgil terminado por una cara imberbe, rasa, de ojos incoloros y fríos, de boca femenil. Llevaba el pelo muy recortado, y al sol su cabeza parecía bola de oro pálido; en suma, la facha de un clergyman, y desmintiendo el tipo clerical y beatífico, una fisiología poderosa. Su carácter era poco expansivo, con súbitos arrebatos de voluntariosos antojos; y noté fácilmente cómo en las tiendas de antigüedades pasaba de la glacial indiferencia al violento deseo, determinado, no por la belleza de un objeto, sino por su alto precio ó su rareza. «Dentro de poco--solía decir en regular castellano al sacar la cartera atestada de billetes--tendremos allá lo mejor de la vieja Europa.» Compraba lo mismo que quien roba, y sin mirar sus adquisiciones segunda vez, las encajonaba y expedía. Lo único que despertaba en él una emoción parecida al respeto, eran los cachivaches de carácter nobiliario--que suelen hacernos sonreir á los españoles.--Un carcomido escudo de armas, una amarillenta ejecutoria con miniaturas, le atraían y borraban la contracción irónica de sus labios. Llamábase Ricardo Stoddard, y sospecho que poseía fábricas de harinas y pastas; pero jamás lo confesó, y pidióme por favor que le llamase siempre don Ricardo, en lo cual á poca costa le dí gusto.
Una mañana, mientras rebuscábamos tesoros de arte, apareció ese San Benito de Palermo, cubierto de polvo y destrozadillo. Don Ricardo miró la efigie y pronunció con calma: «Estúpida, una religión que pone en altares á los negros.» No sé si porque me soliviantó la grosería de la frase ó por espíritu de contradicción, en el acto compré la escultura y mandé que la llevasen á casa del restaurador directamente. Quería desagraviar al Santo de la obscura tez, y dar de paso una lección al ciudadano demócrata.
Por casualidad, estábamos de acuerdo en visitar aquella misma noche un cafetucho de no muy buena fama, cerca de los barrios bajos. Si bien me desagradaban tales excursiones, no me creí dispensado de acudir á la cita, y nos instalamos ante una mesa, pidiendo cerveza y café. Habría transcurrido un cuarto de hora, cuando ví que en la mesa próxima acababa de ocupar una silla un corpulento negrazo. Es tan poco frecuente ver negros en Madrid, que le miré con profunda sorpresa, admirando su atlética complexión, su arrogante estatura, su vigor, sus ojos brillantes y la corrección de su traje; vestía de gris, con chaleco blanco, y calzaba guantes de gamuza barquillo. Sin poder contenerme, toqué en el brazo á don Ricardo y le dije sonriendo:
--Buen tipo, ¿eh? ¡Qué ejemplar!
Volvióse el yanqui y posó en el negro sus pupilas descoloridas y aceradas. No recuerdo mirada así: el desprecio condensado hasta producir la frigidez del hielo, y la altivez que encuentra su fórmula definitiva y triunfante, se revelaron de la ojeada que siguió á mi observación. Y con voz incisiva, estridente, que azotaba, pronunció en alto:
--¡Oh! Sí. ¡Vale mil dollars!
No puedo describir el efecto que me causó aquel precio de mercado, aquella tasa de caballo ó de res vacuna, arrojada á la faz de un racional, de un sér humano; pero describiré el que causó en el negro, que había oído perfectamente. Palideció poniéndose verdoso--es como palidecen ellos;--la blancura de sus ojos giró, y levantándose de un brinco de tigre, quitóse un guante y lo proyectó contra la mejilla del norteamericano. Éste esquivó el choque ladeando la cabeza; sin perder su flema, asió las tenacillas del azúcar y con ellas cogió el guante, sobre la mesa caído; llamó al mozo, y ordenó chapurreando más que de costumbre:
--¡Se lleve usted pronto esto porquería!
El negro permanecía de pie, lívido, cruzado de brazos, desafiando. Por un instante temí que iba á precipitarse hacia nosotros. Su corpachón gigantesco retemblaba de coraje; sus dientes castañeteaban de ira. Sin embargo, se contuvo, abrió los brazos, volvióse de espaldas, y yo, advirtiendo que en el café la gente, alborotada, se arremolinaba ya esperando alguna bronca, pagué el consumo y logré sacar al yanqui afuera. Al verse en la calle, dijo seca y acerbamente:
--¡Qué cosas pasan aquí! ¡Me echar el guante un esclavo!
Respondíle enojado que ya no hay esclavos, y creo que saqué á relucir en mi perorata el San Benito negro y las ideas de fraternidad. Debí de predicar en desierto, porque al dejar á don Ricardo á la puerta de su fonda, todavía repitió, pegándome familiarmente en el hombro (me había cobrado afecto á su manera):
--¡Un esclavo! ¡By God!
Cuando me alejaba de allí, iba asaz preocupado. Juraría que alguien nos había seguido á distancia, paso á paso, desde la Plaza Mayor hasta la calle del Caballero de Gracia, á tales horas poco concurrida. Miré en derredor, escruté las bocacalles, pero á nadie ví. Rumiando el incidente, me retiré, y los siguientes días rehuí acompañar á don Ricardo. La curiosidad me movió á averiguar quién era el gigantesco negro, y supe que procedía de las Antillas, que ejercía las altas funciones de jefe en las cocheras del duque de S..., y que por su habilidad y maestría se ganaba un pingüe sueldo.
Y ya llegamos al desenlace de esta aventura, más dramático de lo que usted supone... Una semana después del episodio del cafetucho, leía yo en la peluquería un periódico, y á poco me degüella el barbero; tal respingo dí al tropezar con la noticia de que en una callejuela sospechosa de los barrios bajos, no lejos del consabido cafetucho, había sido encontrado el cadáver de un extranjero, cuyas iniciales, R. S., no me permitieron dudar de quién se trataba. El periódico traía más detalles: la muerte había sido causada por dos cuchilladas tremendas, y en los bolsillos del muerto estaban la cartera repleta y el soberbio reloj, signo evidente de que el crimen obedecía á una venganza...
Hacer luz... era bastante difícil, como yo no cantase... Y no canté. ¡No me atreví á echar el peso de mis palabras en la balanza terrible! ¿Hice mal? ¡Mi instinto me dictaba que guardase silencio!... Y siempre que pienso en esta página de mi vida moral, para tranquilizarme, para recobrar la paz, miro esa efigie del Santo de la cara obscura...