Prevod

Verska, državljanska in vojaška zgodovina so pri starodavnih indijskih ljudstvih tako tesno prepletene, da jih niti kritična presoja ne skuša ločevati; zgodovinska besedila najdemo v svetih knjigah; celo epi imajo teološki značaj in so delo brahmanov ali svečenikov. V enem najobsežnejših epov sem našla pripoved o nadnaravnem dogodku, ki ga boste zdaj prebrali, če ga boste, in o njem premišljevali, če vam bo po volji. Zase lahko rečem, da me je za lep čas zatopil v misli.

Mesto Kapala in njegove dežele, ki so cvetele pod kralji iz rodbine Dapatamali, so polagoma izgubljale nekdanji sijaj in v razmeroma kratkem času so jih napadli in si jih podvrgli njihovi večni sovražniki iz Kamurtija. Težke dajatve, neznosna trpinčenja, nenehna ponižanja, zakoni in ustanove, trgovina in poljedelstvo Kapale pod nadzorom in v oblasti pohlepnega sovražnika — vse to so morali Kapalci trpeti in potrpežljivo prenašati, saj se je ošabnemu zmagovalcu zdelo več kot dovolj že to, da jim je pustil življenje. Res pa je bila Kapala, ko jo je zadela ta nesreča, že hudo oslabela in razdejana zaradi slabega upravljanja, grabežljivosti in samovolje davčnih izterjevalcev ter neštetih razvad, ki so se počasi ukoreninile v njenem ustroju in ga razjedale, dokler niso povzročile tolikšne otopelosti, da je Kapalcem postalo vseeno za lastno propadanje in sramoto.

Kakor da bi v Kapali hkrati usahnile vse pojavne oblike duha, je tudi vera utonila v pozabo in čudoviti tempelj boginje Durge, postavljen ob vznožju gore Sindoro, javanskega Olimpa in najljubšega bivališča nesmrtnikov, je ostal zapuščen. In Kapala je morala res globoko pasti, da je sveta gora samevala: gora, porasla s cvetočim grmičevjem, prepojena z rekami in studenci opojne svežine, v katerih tolmunih so modri, beli in rožnati lotosi odpirali svoje okrogle, geometrijsko pravilne cvetne vence; gora, naseljena z ljubkimi apsarami (nimfami indijske mitologije) in pticami sladkega petja, ob katerih žgolenju neopazno minevajo ure, leta in celo stoletja. — Na pobočju gore se je dvigalo mogočno poslopje Durginega templja, katerega veličastne razvaline še danes zbujajo začudenje arheologov in popotnikov. Ko prestopiš vhod, najprej zagledaš velikanski kip boginje častitljivega obličja. Z očmi, povešenimi kakor v skrivnostni zamaknjenosti, z glavo pod visoko mitro, sredi katere se blešči ogromen smaragd, in s stopali na hrbtu bika Nandija razprostira Durga svojih osem rok in v vsaki drži znamenje svojih naukov. Prva stiska bivolji rep, prispodobo poljedelstva; druga meč, ki pomeni junaštvo; tretja sveto posodo, simbol vere; četrta kij, podobo krepkosti in moči; peta luno, podobo modrosti; šesta ščit, ki svetuje preudarnost in pogum za obrambo; sedma prapor, ki je zakon; osma pa krepko in silovito grabi za lase figurico Maikasurja, poosebljenje pregrehe, s čimer boginja zapoveduje, naj krivci ne ostanejo brez kazni, tako potrebne za zgled in svarilo v dobro urejenih republikah. V notranjosti ni manjkalo drugih Durginih podob, častili pa so tudi kipa Sive in Ganese. — Žalostno je bilo gledati veličastni tempelj brez svečenikov in pomočnikov, prazen in nem, preraščen z zajedavskimi rastlinami, ki se oprijemajo kamna in dovršujejo njegovo uničenje.

Razen ptic in plazilcev v Durginem svetišču ni ostalo nobeno živo bitje razen samotnega starca. Res pa je odtehtal sto brahmanov: neverjetna strogost trpinčenja, s katerim si je izsušil telo in se izčrpal ter izžel do samih kosti, ga je spremenila v mumijo, a obenem tako tesno povezala z višjo sfero Brame, da je suha palica, kadar koli jo je zasadil v tla, pognala veje in cvetove in da se je spokornik včasih, ne da bi se tega zavedal, dvignil sedem komolcev nad zemljo; poleg tega je delal še druge čudeže, o katerih ep obširno pripoveduje. Sloves presvetega Majamíja, kakor mu je bilo ime, se je začel širiti, in ko je prišel na ušesa trem Kapalcem, ki se niso mogli sprijazniti z žalostnim stanjem svoje domovine, so sklenili poromati v Durgino svetišče ter prositi Majamíja za nasvet, boginjo pa za učinkovito pomoč.

Ti trije zadnji kapalski domoljubi so pripadali kasti kšatrijev ali bojevnikov, ki za brahmani oziroma svečeniki sestavlja najvišje indijsko plemstvo. Na dobrih konjih in z darovi za božanstvo so se ob svitu odpravili proti Sindoru; ko so prečkali dišeči gozd in prelepa jezera, so kmalu zagledali arkadne hodnike in neštete kupolice prostranega templja. Prevzeti od svetega strahu so stopili pod velikanska vhodna vrata, ob katerih sta na obeh straneh stražila kolosa, vsak s svojim kijem; na dvorišču ob vznožju boginjinega kipa pa so zagledali svetega Majamíja. Sedel je s prekrižanimi nogami in zrl tja, kjer bi moral imeti trebuh — v drži, v kakršni navadno upodabljajo Bude — ter se žgal pod ognjenim soncem, podoben kosu kresilne gobe ali deblu, ki ga je ožgala poletna pripeka. Bil je tako negiben, da mu je na lobanji sedela ptica in odletela šele, ko je zagledala tri kšatrije.

— Veliki in častitljivi asket, — je rekel tisti, ki je govoril v imenu vseh, — prišli smo zmotit tvoj mir in prekinit mistične meditacije, ki te povezujejo z božanskimi sferami, da te poprosimo, naj se spomniš gorja, nesreče in propada naših pokrajin in kraljestva Kapala ter uporabiš strahovito moč, ki ti jo daje tvoja svetost, da bi pri boginji Durgi, nekoč tako naklonjeni Kapalcem, izprosil naš preporod. Samo Durga lahko stori čudež, ki nas bo rešil iz brezna. Zberi svojo voljo in izprosi pri boginji milost, za katero prosimo.

Majamí je ostal negiben, kakor bi bil izklesan iz kamna. Kšatriji so spoštovali njegovo negibnost, se vrgli na tla in počastili Durgo, občudujoč znamenja v njenih osmih rokah in smaragd, ki je na njeni mitri sijal kakor sladko upanje. Tedaj so se z mogočno počasnostjo bele oči samotarja zasukale v jamicah; njegova ožgana, počrnela usta so se slovesno odprla; prsni koš, na katerem je bilo mogoče prešteti rebra, komaj še povezana s kožo, se je sunkovito dvignil, da bi spet ujel ritem pozabljenega dihanja; in naposled je z raskavim, votlim glasom, podobnim škripanju vrat na zarjavelih tečajih, resnobno zamrmral:

— O kšatriji, ozrite se na znamenja boginje! Ta vam bodo povedala, kako se delajo čudeži! Odgovor jih ni zadovoljil in vztrajali so. Veliki Majamí bi lahko Durgo prosil za čudežno posredovanje: saj je bila moč boginje tako brezmejna! Tedaj je spokornik s težavo vstal in, šepajoč ter se opotekajoč na koščenih nogah, pobrskal pod podstavkom kipa in izvlekel mrtvo ribo ali, bolje rečeno, že posušeno ribo kovinskih odtenkov, mumificirano kakor sam Majamí — ribo, ki se je zdela iz kositra in bakra — ter jo ponudil kšatrijem; ti niso mogli doumeti pomena tako nenavadnega darila, vendar so ga brez ugovora sprejeli.

— Durga vam veleva, da se nasitite s to ribo, — je oznanil Majamí. — Ko boste opoldne počivali na gori, jo specite ... in riba vam bo povedala, kako se delajo čudeži.

Trije kapalski domoljubi so se poslovili precej nejevoljni, se pogovarjali o podarjeni ribi in se strinjali, da Durga, bodisi jezna bodisi ravnodušna, noče pomagati Kapali. Vseeno pa so ob prvem postanku pod skupino limonovcev in tamarind ubogljivo zakurili ogenj ter ribo položili k žerjavici. In ko je padla na razbeljeno oglje, se je začela napihovati in nabrekati; njene kovinske luske so postale prožne; čez nekaj trenutkov so se ji razprle plavuti, odprta usta so pordela, škrge so vztrepetale in — o Durgin čudež! — riba je z enim skokom švignila iz plamenov na travo, sveža, živa in opletajoča z repom.

— Durga nam veleva, naj posnemamo to ribo, — je vzkliknil prvi kšatrij. — Razumel sem, bratje moji. Vstanimo od mrtvih!