Prevod

Ko sem občudoval zbirko umetnin svojega prijatelja, grofa de Boltaña, mi je pritegnil pozornost predmet, ki sicer ni izstopal po umetniški vrednosti, a je moji duši govoril z nenavadno zgovornostjo. Bil je kip svetega Benedikta iz Palerma, izrezljan iz lesa, z oblačilom, pozlačenim in okrašenim s poslikanimi vzorci. Svetnikov črni obraz in glava z volnatimi lasmi sta z nenavadno izrazitostjo izstopala nad razkošnim duhovniškim oblačilom. Ko je grof opazil, kako zavzeto si ogledujem kipec, me je opozoril:

— Ta kip sodi med najslabše, kar je tu. — Vendar uteleša neko idejo, — sem nemudoma odvrnil. — Uteleša v svojem bistvu tako demokratično idejo katolištva. Je poveličanje človeške enakosti; obsoja delitev na višje in nižje rase, ki jo je vzpostavilo poganstvo. Zato me ta črni svetniček tako gane; zdaj se gotovo koplje v beli nebeški luči.

— Če bi vam povedal, — je vzkliknil grof, — kdaj in v čigavi družbi sem kupil ta kip in kaj se je zgodilo pozneje, bi morda pomislili, da se ob koncu našega stoletja civilizacija vrača v poganske tirnice in znova vzpostavlja neenakost, utemeljeno na surovi moči … in da pri narodih, ki vodijo svet, pojmovanje prava izgublja veljavo.

Ker sem vztrajal, naj mi nemudoma pove zgodbo o nakupu svetega Benedikta, sva sedla v udobna starinska naslanjača, prevlečena s kordovskim usnjem, in grof je spregovoril takole:

— Vedeti morate, da mi je pred leti bratranec, konzul v Baltimoru, priporočil nekega Severnoameričana, ki je prišel obiskat glavna španska mesta in se je nameraval v Madridu zadržati kak mesec. Z gostoljubno vljudnostjo, na katero smo Španci tako ponosni, sem žrtvoval čas in denar ter se posvetil temu, da sem Jenkija spremljal in gostil; vodil sem ga, kamor si je želel: k starinarjem, pa tudi v kavarne s flamenkom in zanikrna gledališča, z vsem, kar sodi zraven. Da boste razumeli ti na videz protislovni nagnjenji mojega tujca, vam ga moram orisati v nekaj potezah. Imel je lahko od šestindvajset do trideset let; bil je visok, oglat, kakor iztesan s sekiro; nenavadno nasprotje v njegovi postavi pa je bilo to, da je na njegovem velikanskem boksarskem trupu sedel golobrad, gladek obraz z brezbarvnimi, hladnimi očmi in ženskimi usti. Lase je imel zelo kratko ostrižene in na soncu je bila njegova glava podobna krogli iz bledega zlata; skratka, po videzu protestantski pastor, a z mogočnim telesnim ustrojem, ki je postavljal na laž njegovo duhovniško, pobožno zunanjost. Po značaju je bil redkobeseden, a so ga nenadoma obhajale trmaste muhe; zlahka sem opazil, kako je v starinarnicah iz ledene ravnodušnosti prehajal v silovito poželenje, ki ga ni zbujala lepota predmeta, temveč njegova visoka cena ali redkost. »Kmalu,« je rad dejal v dokaj dobri španščini, ko je izvlekel denarnico, nabito z bankovci, »bomo imeli pri nas vse najboljše iz stare Evrope.« Kupoval je, kakor bi ropal, in kupljene reči, ne da bi jih še enkrat pogledal, spravljal v zaboje in odpošiljal. Edino, kar je v njem zbujalo čustvo, podobno spoštovanju, je bila šara plemiškega izvora — prav tista, ki nam Špancem navadno izvabi nasmeh. Črviv grb ali porumenela plemiška listina z miniaturami sta ga pritegnila in z njegovih ustnic izbrisala porogljivi krč. Ime mu je bilo Ricardo Stoddard in sumim, da je imel v lasti mline in tovarne testenin; vendar tega ni nikoli priznal in me je prosil, naj ga vselej kličem don Ricardo, pri čemer sem mu zlahka ustregel.

Nekega dopoldneva, ko sva brskala za umetniškimi zakladi, sva naletela na tega svetega Benedikta iz Palerma, vsega prašnega in precej obtolčenega. Don Ricardo je pogledal kip in mirno izrekel: »Neumna vera, ki postavlja črnce na oltarje.« Ne vem, ali me je razburila surovost teh besed ali pa me je prevzel duh nasprotovanja; pri priči sem kupil kip in naročil, naj ga odnesejo naravnost k restavratorju. Hotel sem zadostiti razžalitvi temnopoltega svetnika in obenem poučiti demokratičnega državljana.

Po naključju sva bila dogovorjena, da še isti večer obiščeva neugledno kavarnico na slabem glasu, nedaleč od revnih mestnih četrti. Čeprav mi taki izleti niso bili po volji, se mi ni zdelo prav, da bi se izognil dogovoru, zato sva sedla za mizo in naročila pivo in kavo. Minilo je kakšne četrt ure, ko sem opazil, da je za sosednjo mizo pravkar sedel orjaški črnec. V Madridu človek tako redko vidi črnce, da sem ga pogledal z globokim začudenjem ter občudoval njegovo atletsko postavo, ponosno držo, moč, bleščeče oči in brezhibno obleko; oblečen je bil v sivo, z belim telovnikom, na rokah pa je imel semiš rokavice barve vaflja. Nisem se mogel zadržati; dotaknil sem se don Ricardove roke in mu smehljaje dejal:

— Postaven mož, kajne? Kakšen korenjak! Jenki se je obrnil in na črnca uprl svoje blede, jeklene oči. Takega pogleda se ne spominjam: prezir, zgoščen do ledene mrzlote, in prevzetnost, ki je našla svoj dokončni, zmagoslavni izraz, sta se razodela v pogledu, ki je sledil moji pripombi. In z rezkim, predirljivim glasom, ki je švigal kakor bič, je glasno izrekel:

— O! Da. Vreden je tisoč dolarjev! Ne morem opisati, kako je name učinkovala ta tržna cena, ta cenitev konja ali goveda, vržena v obraz razumnemu bitju, človeku; lahko pa opišem, kako je učinkovala na črnca, ki jo je prav dobro slišal. Prebledel je, tako da je postal zelenkast — tako bledijo oni; beločnice so mu švignile naokrog in s tigrovskim skokom se je dvignil, snel rokavico in jo zagnal Severnoameričanu v lice. Ta se je udarcu izognil tako, da je nagnil glavo; ne da bi izgubil hladnokrvnost, je vzel prijemalko za sladkor in z njo pobral rokavico, ki je padla na mizo; poklical je natakarja in mu naročil v še bolj polomljeni španščini kakor navadno:

— Vi hitro odnesti ta svinjarija! Črnec je stal, mrliško bled, s prekrižanimi rokami, izzivajoč. Za trenutek sem se zbal, da se bo pognal proti nama. Njegovo velikansko telo se je treslo od besa; zobje so mu šklepetali od jeze. Vendar se je obvladal, razklenil roke in se nama obrnil s hrbtom; jaz pa sem opazil, da se razburjeni ljudje v kavarni že zbirajo v pričakovanju pretepa, zato sem plačal, kar sva popila, in Jenkija spravil ven. Ko se je znašel na ulici, je suho in zlobno dejal:

— Kaj vse se tu dogaja! Suženj meni vreči rokavica! Jezno sem mu odvrnil, da sužnjev ni več, in mislim, da sem v svoji pridigi omenil tudi črnega svetega Benedikta in ideje bratstva. Najbrž sem pridigal v puščavi, saj je don Ricardo, ko sem ga pospremil do vrat njegovega gostišča, še enkrat ponovil in me pri tem domače potrepljal po rami — po svoje se je bil navezal name:

— Suženj! By God! Ko sem odhajal od tam, sem bil precej zaskrbljen. Prisegel bi, da nama je nekdo v razdalji sledil korak za korakom od trga Plaza Mayor do ulice Caballero de Gracia, ki je bila ob tisti uri le malo obljudena. Ozrl sem se naokrog in preiskoval vhode v stranske ulice, vendar nisem videl nikogar. Premlevajoč dogodek sem se vrnil domov, naslednje dni pa sem se izogibal don Ricardovi družbi. Radovednost me je gnala, da sem poizvedel, kdo je tisti orjaški črnec, in izvedel sem, da prihaja z Antilov, da opravlja pomembno službo predstojnika kočijarn pri vojvodi de S… in da s svojo spretnostjo in mojstrstvom zasluži mastno plačo.

In zdaj sva že pri razpletu te dogodivščine, bolj dramatičnem, kakor si mislite … Teden dni po dogodku v kavarnici sem pri brivcu bral časopis in brivec bi mi bil skoraj prerezal vrat, tako silovito sem trznil, ko sem naletel na novico, da so v neki sumljivi uličici revnih četrti, nedaleč od že omenjene kavarnice, našli truplo tujca, čigar začetnici, R. S., mi nista dopuščali dvoma, za koga gre. Časopis je navajal še druge podrobnosti: smrt sta povzročila dva strašna vboda z nožem, v žepih pokojnika pa so ostali polna denarnica in razkošna ura, kar je bilo jasno znamenje, da je bil zločin storjen iz maščevanja …

Razjasniti zadevo … je bilo precej težko, če sam ne bi spregovoril … In nisem spregovoril. Nisem si drznil položiti teže svojih besed na strašno tehtnico! Sem ravnal napak? Nagon mi je veleval, naj molčim! … In vselej, kadar pomislim na to stran svojega moralnega življenja, pogledam ta kip svetnika temnega obraza, da se pomirim, da znova najdem mir …