Prevod

Zdaj pa poslušaj! Na deželi, tik ob cesti, je stala podeželska hiša. Gotovo si jo kdaj videl tudi sam! Pred njo je vrtiček s cvetlicami in pobarvano leseno ograjo. Čisto blizu, ob jarku, sredi najlepše zelene trave, je rasla drobna marjetica. Sonce je sijalo nanjo prav tako toplo in lepo kakor na velike, razkošne cvetlice na vrtu, zato je rasla iz ure v uro. Nekega jutra se je povsem razcvetela; njeni drobni, bleščeče beli lističi so se kakor žarki razprostirali okoli malega rumenega sonca v sredini. Niti pomislila ni, da je tam v travi nihče ne opazi in da je le uboga, zaničevana cvetlica. Ne, bila je tako zadovoljna! Obrnila se je naravnost proti toplemu soncu, gledala vanj in poslušala škrjančka, ki je pel v zraku.

Drobna marjetica je bila tako srečna, kakor da bi bil velik praznik, pa je bil vendar ponedeljek. Vsi otroci so bili v šoli. Medtem ko so sedeli v klopeh in se učili, je ona sedela na svojem zelenem stebelcu in se od toplega sonca in vsega okoli sebe prav tako učila, kako dober je Bog. Zdelo se ji je, da mali škrjanček tako jasno in lepo poje o vsem, kar je sama tiho čutila. Z nekakšnim spoštovanjem je gledala k srečni ptici, ki je znala peti in leteti, a ni bila prav nič žalostna, ker sama tega ni zmogla. »Saj vidim in slišim!« si je mislila. »Sonce sije name in veter me poljublja! Oh, koliko mi je bilo dano!«

Za ograjo je raslo toliko togih, imenitnih cvetlic; manj ko so dišale, bolj so se vzvišeno vzpenjale. Potonike so se napihovale, da bi bile večje od vrtnice, a velikost vendar ni vse! Tulipani so bili najlepših barv in tega so se dobro zavedali, zato so se držali tako pokonci, da bi jih še bolje videli. Drobne marjetice zunaj sploh niso opazili, ona pa jih je toliko bolj občudovala in si mislila: »Kako so razkošni in lepi! K njim bo gotovo priletela tista čudovita ptica in jih obiskala! Hvala Bogu, da rastem tako blizu, da bom lahko videla vso to imenitnost!« In prav ko je to pomislila, se je zaslišalo: »Čiv čiv!« Priletel je škrjanček, vendar ne k potonikam in tulipanom, temveč v travo k ubogi marjetici. Ta se je od samega veselja tako prestrašila, da sploh ni več vedela, kaj naj si misli.

Ptiček je poplesaval okoli nje in pel: »Oh, kako mehka je trava! In glej, kako ljubka drobna cvetlica, z zlatom v srcu in srebrom na obleki!« Rumena sredica marjetice je bila res videti kakor zlato, drobni lističi okoli nje pa so bili bleščeče srebrno beli.

Kako srečna je bila drobna marjetica, tega si nihče ne more predstavljati! Ptiček jo je poljubil s kljunčkom, ji zapel in nato spet odletel v modro nebo. Gotovo je minila cela četrt ure, preden si je cvetlica opomogla. Nekoliko sramežljivo, a iz srca zadovoljna je pogledala k cvetlicam na vrtu. Saj so videle, kakšna čast in sreča sta jo doleteli, gotovo so razumele, kako se veseli. Toda tulipani so stali še enkrat bolj togo kakor prej, njihovi obrazi pa so bili tako zašiljeni in rdeči, ker jih je grizla jeza. Potonike so imele čisto nabuhle glave. Uf, še dobro, da niso znale govoriti, sicer bi marjetico pošteno oštele! Uboga drobna cvetlica je jasno videla, da niso dobre volje, in to jo je iz srca žalostilo. Prav tedaj je na vrt prišlo dekle z velikim nožem, ostrim in bleščečim. Stopilo je naravnost med tulipane in jih rezalo drugega za drugim. »Uh!« je vzdihnila drobna marjetica. »Kako strašno, zdaj je po njih!« Dekle je nato odšlo s tulipani. Marjetica je bila vesela, da raste zunaj v travi in je le drobna, uboga cvetlica. Čutila je globoko hvaležnost, in ko je sonce zašlo, je zložila svoje lističe, zaspala in vso noč sanjala o soncu in malem ptičku.

Naslednje jutro, ko je cvetlica spet srečno iztegnila vse bele lističe kakor drobne ročice proti zraku in svetlobi, je prepoznala ptičkov glas, toda njegova pesem je bila žalostna. Ubogi škrjanček je imel za to dober razlog: ujeli so ga in zdaj je sedel v kletki tik ob odprtem oknu. Pel je o tem, kako je svobodno in srečno letal naokrog, pel je o mladem zelenem žitu na polju in o čudovitem potovanju, na katero bi ga lahko ponesle peruti visoko v zrak. Ubogi ptiček ni bil dobre volje; ujet je sedel tam v kletki.

Drobna marjetica mu je tako rada hotela pomagati, a kako naj bi to storila? Tega si ni bilo lahko domisliti. Povsem je pozabila, kako lepo je vse okoli nje, kako toplo sije sonce in kako čudovito beli so njeni lističi. Ah, mislila je le na ujetega ptička, za katerega ni mogla prav nič storiti.

Prav tedaj sta z vrta prišla dva dečka. Eden je v roki držal nož, velik in oster kakor tisti, s katerim je dekle rezalo tulipane. Napotila sta se naravnost k drobni marjetici, ki nikakor ni mogla razumeti, kaj nameravata.

»Tukaj lahko izreževa lep kos travne ruše za škrjančka!« je rekel eden od dečkov in začel okoli marjetice zarezovati globoko v zemljo v obliki kvadrata, tako da je ostala sredi ruše.

»Odtrgaj tisto cvetlico!« je rekel drugi deček in marjetica je vsa vztrepetala od strahu, kajti če bi jo odtrgali, bi izgubila življenje. Zdaj pa si je tako želela živeti, ko naj bi s travno rušo prišla v kletko k ujetemu škrjančku.

»Ne, pusti jo!« je rekel prvi deček. »Tako lepo jo krasi!« In tako je ostala na svojem mestu in prišla v kletko k škrjančku. Toda ubogi ptiček je glasno tožil za izgubljeno svobodo in s perutmi udarjal ob žice kletke. Drobna marjetica ni mogla govoriti, ni mu mogla izreči niti ene tolažilne besede, čeprav si je to še tako želela. Tako je minilo vse dopoldne.

»Tu ni vode!« je rekel ujeti škrjanček. »Vsi so odšli in pozabili, da potrebujem kapljico za pitje! Grlo imam suho in me peče! V meni sta ogenj in led, zrak pa je tako težak! Ah, umreti moram, se posloviti od toplega sonca, od svežega zelenja, od vse lepote, ki jo je ustvaril Bog!« Nato je zaril kljunček v hladno travno rušo, da bi se vsaj malo osvežil. Tedaj je zagledal marjetico, ji pokimal, jo poljubil s kljunčkom in rekel: »Tudi ti moraš oveneti tukaj notri, uboga drobna cvetlica! Tebe in to zaplatko zelene trave so mi dali namesto vsega sveta, ki sem ga imel zunaj! Vsaka drobna travna bilka naj mi bo zeleno drevo, vsak tvoj beli listič dišeča cvetlica! Ah, vi me le spominjate, koliko sem izgubil!«

»Ko bi ga le mogla potolažiti!« si je mislila marjetica, toda niti lističa ni mogla premakniti. Vendar je bil vonj, ki se je širil iz njenih nežnih lističev, veliko močnejši, kot je sicer pri tej cvetlici. To je opazil tudi ptiček, in čeprav je hiral od žeje in v svoji muki trgal zelene travne bilke, se cvetlice ni niti dotaknil.

Zvečerilo se je, pa še vedno ni nihče prišel in ubogemu ptičku prinesel kapljice vode. Tedaj je razprostrl svoje lepe peruti, jih krčevito stresel in njegova pesem je bila le še žalosten »pi pi«. Drobna glavica se je nagnila k cvetlici in ptičku je počilo srce od domotožja in hrepenenja. Cvetlica tedaj ni mogla zložiti svojih lističev in zaspati kakor prejšnji večer; bolna in žalostna je povešala glavo k tlom.

Šele naslednje jutro sta prišla dečka, in ko sta videla mrtvega ptička, sta zajokala, pretočila mnogo solz in mu izkopala lep grob, ki sta ga okrasila s cvetnimi lističi. Ptičkovo truplo sta položila v lepo rdečo škatlico; kraljevsko naj bi pokopala ubogega ptička! Ko je živel in pel, sta pozabila nanj, ga pustila sedeti v kletki in trpeti pomanjkanje, zdaj pa je bil deležen razkošja in mnogih solz.

Travno rušo z marjetico pa sta vrgla v prah ob cesti. Nihče se ni spomnil nanjo, ki je vendar najbolj sočustvovala z malim ptičkom in si ga tako želela potolažiti!