Prevod
Bila sta dva petelina, eden na gnojišču in drugi na strehi, oba ošabna; toda kateri je dosegel več? Povejte nam svoje mnenje — mi bomo tako ali tako obdržali svoje.
Kokošje dvorišče je bilo z leseno ograjo ločeno od drugega dvorišča, na katerem je bilo gnojišče, tam pa je rasla velika kumara, ki se je dobro zavedala, da je rastlina iz tople grede:
»Za to se moraš roditi!« si je govorila. »Ne morejo se vsi roditi kot kumare, tudi druga živa bitja morajo obstajati! Kokoši, race in vsa druščina s sosednjega dvorišča so prav tako božja bitja. Zdajle gledam dvoriščnega petelina tam zgoraj na ograji; ta je res čisto drugače pomemben od petelina vetrokaza, ki so ga postavili tako visoko, pa ne zna niti zaškripati, kaj šele zapeti! Nima ne kokoši ne piščancev, misli samo nase in iz njega kar mezi zeleni volk! Ne, dvoriščni petelin, to je petelin! Poglejte, kako stopa, to je ples! Poslušajte, kako poje, to je glasba! Kjer koli se pojavi, šele slišiš, kaj je pravi trobentač! Ko bi prišel sem, ko bi me pojedel z listi in steblom vred, ko bi prešla v njegovo telo, bi bila to blažena smrt!« je rekla kumara.
Ponoči se je razbesnelo strašno neurje; kokoši, piščanci in tudi petelin so si poiskali zavetje; veter je podrl ograjo med dvoriščema, da je silovito zaropotalo; strešniki so popadali s strehe, toda petelin vetrokaz se je trdno držal, še obrnil se ni, saj se ni mogel, čeprav je bil mlad, šele pred kratkim ulit, vendar preudaren in dostojanstven; že rodil se je star in ni bil podoben prhutajočim pticam pod nebom, vrabcem in lastovkam, ki jih je preziral: »Čivkajoča perjad, drobna in navadna!« Golobi so bili veliki, gladki in bleščeči kakor biserovina, videti so bili kot nekakšni petelini vetrokazi, toda bili so debeli in neumni, mislili so samo na to, kako bi si kaj stlačili v golšo, je govoril petelin vetrokaz, in bili so dolgočasna družba. Tudi ptice selivke so ga obiskovale, pripovedovale o tujih deželah, o zračnih karavanah in strašnih roparskih zgodbah z ujedami; to je bilo novo in zanimivo, prvič, pozneje pa je petelin vetrokaz že vedel, da se ponavljajo, da je vedno vse isto, to pa je dolgočasno! Dolgočasne so bile in vse je bilo dolgočasno, nihče ni bil primeren za družbo, prav vsak je bil pust in medel.
»Svet ni za nobeno rabo!« je rekel. »Vse skupaj je prazno blebetanje!« Petelin vetrokaz je bil, kakor temu pravijo, naveličan vsega, in zaradi tega bi se kumari gotovo zdel zanimiv, ko bi bila to vedela, toda ona je občudovala le dvoriščnega petelina, in zdaj je bil pri njej na dvorišču.
Veter je podrl ograjo, toda bliskanja in grmenja je bilo konec. »Kaj pravite na to petelinje petje?« je vprašal dvoriščni petelin kokoši in piščance. »Precej grobo je bilo, manjkal mu je čar!«
Kokoši in piščanci so stopili na gnojišče, petelin pa je prišel s konjeniškim korakom. »Vrtna rastlina!« je rekel kumari, in v tej eni besedi je začutila vso njegovo široko razgledanost ter pozabila, da jo kljuva in jé.
»Blažena smrt!« In prišle so kokoši in prišli so piščanci, in kadar steče eden, steče za njim še drugi; kokodakali so in čivkali ter gledali petelina, bili so ponosni nanj, saj je bil eden izmed njih.
»Kikiriki!« je zapel. »Piščanci pri priči postanejo velike kokoši, kadar jaz tako rečem v kokošnjaku sveta!« In kokoši in piščanci so za njim kokodakali in čivkali!
In petelin je oznanil veliko novico. »Petelin lahko znese jajce! In veste, kaj je v takem jajcu? Bazilisk je v njem! Nihče ne prenese pogleda nanj! Ljudje to vedo, zdaj pa veste tudi vi, veste, kaj prebiva v meni! Veste, kakšen junak vseh kokošnjakov sem!«
Nato je dvoriščni petelin zaplahutal s perutmi, dvignil greben in spet zapel; vse kokoši in vsi mali piščanci so zadrhteli, vendar so bili neznansko ponosni, da je eden izmed njih takšen junak vseh kokošnjakov; kokodakali so in čivkali, tako da jih je petelin vetrokaz moral slišati, in res jih je slišal, toda zaradi tega se ni niti premaknil.
»Vse skupaj je prazno blebetanje!« si je govoril petelin vetrokaz. »Dvoriščni petelin nikoli ne znese jajca, meni pa se ne ljubi! Če bi hotel, bi prav gotovo lahko znesel jajce brez lupine! Toda svet ni vreden niti jajca brez lupine! Vse skupaj je prazno blebetanje! — Zdaj se mi ne ljubi niti več sedeti!«
In tedaj se je petelin vetrokaz odlomil, vendar dvoriščnega petelina ni ubil, »čeprav je meril prav nanj!« so rekle kokoši; in kaj pravi nauk? »Vendar je bolje peti kakor biti naveličan vsega in se odlomiti!
