Prevod

Po deželni cesti je prikorakal vojak: ena, dve! ena, dve! Na hrbtu je nosil nahrbtnik, ob boku pa sabljo, saj je bil v vojni in zdaj se je vračal domov. Na cesti je srečal staro čarovnico; bila je tako grda, da ji je spodnja ustnica visela prav do prsi. Rekla je: »Dober večer, vojak! Kako lepo sabljo imaš in kako velik nahrbtnik, pravi vojak si! Zdaj boš dobil toliko denarja, kolikor si ga poželiš!«

»Hvala ti, stara čarovnica!« je rekel vojak. »Vidiš tisto veliko drevo?« je vprašala čarovnica in pokazala na drevo, ki je stalo poleg njiju. »Znotraj je povsem votlo! Splezati moraš na vrh, tam pa boš zagledal luknjo, skozi katero lahko zdrsneš globoko v drevo! Okrog pasu ti bom privezala vrv, da te bom lahko spet potegnila gor, ko me pokličeš!«

»Kaj pa naj počnem tam spodaj v drevesu?« je vprašal vojak. »Denar nabereš!« je rekla čarovnica. »Veš, ko prideš na dno drevesa, se znajdeš v velikem hodniku, kjer je čisto svetlo, saj tam gori več kot sto svetilk. Zagledal boš troje vrat; lahko jih odpreš, ključ je že v ključavnici. Če stopiš v prvo sobo, boš sredi tal zagledal veliko skrinjo, na njej pa sedi pes; oči ima velike kakor čajni skodelici, vendar naj te to nič ne skrbi! Dala ti bom svoj modro karirasti predpasnik, ki ga lahko razgrneš po tleh; potem kar pogumno stopi do psa, ga primi, posadi na moj predpasnik, odpri skrinjo in vzemi toliko šilingov, kolikor hočeš. Vsi so bakreni, če pa bi raje srebro, moraš v naslednjo sobo. Tam sedi pes z očmi, velikimi kakor mlinsko kolo, vendar naj te to nič ne skrbi; posadi ga na moj predpasnik in si vzemi denarja! Če pa hočeš zlato, lahko dobiš tudi to, in sicer toliko, kolikor ga lahko odneseš, če stopiš v tretjo sobo. Toda pes, ki tam sedi na skrinji z denarjem, ima oči, od katerih je vsako veliko kakor stolp Rundetårn. To je šele pes, verjemi mi! Vendar naj te to prav nič ne skrbi! Samo posadi ga na moj predpasnik, pa ti ne bo nič storil, in vzemi iz skrinje toliko zlata, kolikor hočeš!«

»To pa ni slabo,« je rekel vojak. »Kaj pa naj dam tebi, stara čarovnica? Najbrž tudi ti kaj hočeš zase, si mislim!« »Ne,« je rekla čarovnica, »niti enega šilinga nočem! Samo staro kresilo mi prinesi, ki ga je moja babica pozabila tam spodaj, ko je bila zadnjič tam!«

»No, pa mi priveži vrv okrog pasu!« je rekel vojak. »Tukaj jo imaš!« je rekla čarovnica, »in tukaj je moj modro karirasti predpasnik.« Vojak je splezal na drevo, se spustil v luknjo in že je stal, kakor je rekla čarovnica, spodaj v velikem hodniku, kjer je gorelo na stotine svetilk.

Zdaj je odprl prva vrata. Uh! Tam je sedel pes z očmi, velikimi kakor čajni skodelici, in strmel vanj. »Ti si pa čeden fant!« je rekel vojak, ga posadil na čarovničin predpasnik in vzel toliko bakrenih šilingov, kolikor jih je spravil v žep, potem pa zaprl skrinjo, posadil psa nazaj nanjo in stopil v drugo sobo. Oho! Tam je sedel pes z očmi, velikimi kakor mlinsko kolo.

»Nikar me tako ne glej!« je rekel vojak. »Še oči te bodo bolele!« Nato je posadil psa na čarovničin predpasnik, ko pa je zagledal množico srebrnikov v skrinji, je odvrgel vse bakrene novce, ki jih je imel, in si napolnil žep in nahrbtnik s samim srebrom. Zdaj je stopil v tretjo sobo! Ojoj, to je bilo šele grozno! Pes v njej je imel resnično oči, velike kakor stolp Rundetårn! In vrtele so se mu v glavi kakor kolesa!

»Dober večer!« je rekel vojak in se dotaknil kape, saj takega psa še nikoli ni videl; ko pa si ga je nekaj časa ogledoval, si je mislil, da je zdaj tega že dovolj, ga dvignil in posadil na tla ter odprl skrinjo. Bog pomagaj! Koliko zlata je bilo v njej! Z njim bi lahko kupil ves København in vse sladkorne prašičke pri prodajalkah peciva, vse kositrne vojake, biče in gugalne konjičke na svetu! Da, to je bilo res veliko denarja! Zdaj je vojak odvrgel vse srebrne šilinge, s katerimi si je napolnil žepe in nahrbtnik, in namesto njih nabral zlato; vsi žepi, nahrbtnik, kapa in škornji so bili polni, tako da je komaj hodil! Zdaj je imel denar! Psa je posadil nazaj na skrinjo, zaloputnil vrata in zaklical navzgor skozi drevo: »Zdaj me pa potegni gor, stara čarovnica!«

»Imaš kresilo s seboj?« je vprašala čarovnica. »Saj res!« je rekel vojak. »Čisto sem pozabil nanj!« In šel ga je iskat. Čarovnica ga je potegnila gor in spet je stal na deželni cesti, z žepi, škornji, nahrbtnikom in kapo, polnimi denarja.

»Kaj pa nameravaš s tem kresilom?« je vprašal vojak. »To se te nič ne tiče!« je rekla čarovnica. »Saj si dobil denar! Samo kresilo mi daj!«

»Čenče!« je rekel vojak. »Takoj mi povej, kaj nameravaš z njim, sicer izvlečem sabljo in ti odsekam glavo!« »Ne,« je rekla čarovnica.

Pa ji je vojak odsekal glavo. Tam je obležala! Ves svoj denar je zavezal v njen predpasnik, si culo oprtal na hrbet, vtaknil kresilo v žep in odšel naravnost v mesto.

Mesto je bilo prelepo in nastanil se je v najlepšem gostišču, zahteval najboljše sobe in jedi, ki jih je imel rad, saj je bil zdaj bogat, ko je imel toliko denarja.

Služabniku, ki naj bi mu očistil škornje, se je sicer zdelo čudno, da ima tako bogat gospod tako nenavadne stare škornje, toda vojak si novih še ni kupil; naslednji dan pa je že imel nove škornje in lepa oblačila! Zdaj je vojak postal imeniten gospod in pripovedovali so mu o vseh znamenitostih svojega mesta, o svojem kralju in o tem, kako ljubka princesa je njegova hči.

»Kje pa bi jo lahko videl?« je vprašal vojak. »Nihče je ne more videti!« so rekli vsi po vrsti. »Živi v velikem bakrenem gradu, obdanem s številnimi zidovi in stolpi! Nihče razen kralja ne sme k njej, ker je bilo prerokovano, da se bo poročila s čisto navadnim vojakom, kralju pa to ni všeč!«

»Njo bi pa res rad videl!« si je mislil vojak, toda tega mu seveda niso mogli dovoliti! Zdaj je živel prav veselo, hodil v gledališče, se vozil po Kraljevem vrtu in dajal revnim veliko denarja; to je bilo lepo od njega! Iz prejšnjih časov je dobro vedel, kako hudo je, če nimaš niti šilinga! Zdaj je bil bogat, imel je lepa oblačila in dobil je veliko prijateljev, ki so vsi govorili, da je prijeten človek, pravi kavalir, in vojaku je bilo to zelo všeč! Ker pa je vsak dan zapravljal denar, dobival pa ni ničesar, sta mu nazadnje ostala le še dva šilinga in moral se je izseliti iz lepih sob, kjer je bival, v majceno sobico tik pod streho, sam čistiti svoje škornje in jih krpati z iglo za krpanje; nihče od prijateljev ga ni več obiskal, saj je bilo treba do njega po toliko stopnicah.

Bil je že čisto temen večer in niti sveče si ni mogel kupiti, potem pa se je spomnil, da je v kresilu, ki ga je vzel v votlem drevesu, kamor mu je pomagala čarovnica, majhen ostanek sveče. Vzel je kresilo in košček sveče, toda ravno ko je ukresal in so iz kremena poletele iskre, so se vrata sunkoma odprla in pred njim je stal pes z očmi, velikimi kakor čajni skodelici, ki ga je videl spodaj pod drevesom, ter rekel: »Kaj ukazuje moj gospodar?«

»Kaj pa je to!« je rekel vojak. »To je pa imenitno kresilo! Ali lahko tako dobim vse, kar si zaželim? Prinesi mi nekaj denarja!« je rekel psu in hipoma ga ni bilo več! Hipoma pa je bil spet tam in v gobcu držal veliko vrečo, polno šilingov.

Zdaj je vojak vedel, kako čudovito kresilo ima! Če je ukresal enkrat, je prišel pes, ki je sedel na skrinji z bakrenim denarjem; če je ukresal dvakrat, je prišel tisti, ki je imel srebrni denar, in če je ukresal trikrat, je prišel tisti, ki je imel zlato. Zdaj se je vojak spet preselil v lepe sobe, se oblekel v imenitna oblačila in vsi prijatelji so ga takoj spet poznali ter ga imeli neznansko radi.

Nekoč pa si je mislil: To je vendar čudno, da človek ne sme videti te princese! Vsi pravijo, da je tako lepa! Toda kaj ji to pomaga, če mora ves čas sedeti v velikem bakrenem gradu s številnimi stolpi? Ali je res nikakor ne morem videti? Kje je moje kresilo! In ukresal je ogenj, pa je hipoma prišel pes z očmi, velikimi kakor čajni skodelici.

»Sicer je sredi noči,« je rekel vojak, »ampak tako zelo rad bi videl princeso, samo za kratek trenutek!« Pes je nemudoma švignil skozi vrata in preden se je vojak dobro zavedel, je bil že nazaj s princeso; sedela je na njegovem hrbtu in spala, bila pa je tako lepa, da je vsakdo lahko videl, da je prava princesa. Vojak si ni mogel pomagati, moral jo je poljubiti, saj je bil pravi vojak.

Pes je nato princeso odnesel nazaj, ko pa se je zdanilo in sta kralj in kraljica nalivala čaj, je princesa povedala, da je ponoči sanjala nenavadne sanje o psu in vojaku. Jezdila je na psu in vojak jo je poljubil.

»To je pa res lepa zgodba!« je rekla kraljica. Zdaj naj bi ena od starih dvornih dam naslednjo noč bedela ob princesini postelji, da bi ugotovila, ali so bile to res sanje ali kaj drugega.

Vojak je neznansko hrepenel po tem, da bi spet videl lepo princeso, in tako je ponoči prišel pes, jo vzel in stekel, kar so ga nesle noge. Toda stara dvorna dama si je obula nepremočljive škornje in prav tako hitro stekla za njim; ko je videla, da sta izginila v veliki hiši, si je mislila: Zdaj vem, kje je! In s kosom krede je na vhodna vrata narisala velik križ. Potem je odšla domov in legla spat, pes pa se je tudi vrnil s princeso; ko je opazil križ na vratih hiše, kjer je stanoval vojak, je še sam vzel kos krede in narisal križe na vsa vhodna vrata v mestu. To je bilo pametno, saj dvorna dama zdaj ni mogla najti pravih vrat, ko pa so bila vsa označena s križem.

Zgodaj zjutraj so prišli kralj in kraljica, stara dvorna dama in vsi častniki, da bi pogledali, kje je bila princesa! »Tukaj je!« je rekel kralj, ko je zagledal prva vrata s križem.

»Ne, tukaj je, moj dragi mož!« je rekla kraljica, ki je zagledala druga vrata s križem. »Ampak tudi tam je eden in tam še eden!« so govorili vsi po vrsti; kamor koli so pogledali, povsod so bili na vratih križi. Tako so uvideli, da z iskanjem ne bodo nič dosegli.

Toda kraljica je bila zelo pametna ženska, ki je znala še kaj drugega kot voziti se v kočiji. Vzela je svoje velike zlate škarje, razrezala velik kos svile in iz nje sešila ljubko vrečico; napolnila jo je z drobno ajdovo kašo in jo princesi privezala na hrbet. Ko je bilo to opravljeno, je v vrečico izrezala majhno luknjo, da se je kaša lahko vsipala vso pot, kamor koli bi princesa šla.

Ponoči je pes spet prišel, si posadil princeso na hrbet in jo odnesel k vojaku, ki jo je imel tako rad in si je tako želel biti princ, da bi jo lahko vzel za ženo.

Pes sploh ni opazil, kako se je kaša vsipala vso pot od gradu do vojakovega okna, do katerega je s princeso pritekel po zidu. Zjutraj sta kralj in kraljica prav dobro videla, kje je bila njuna hči, in vojaka so prijeli ter ga vrgli v ječo.

Tam je sedel. Uh, kako je bilo temno in pusto, povrhu pa so mu rekli: Jutri te bodo obesili. Tega ni bilo prijetno slišati, svoje kresilo pa je pozabil doma v gostišču. Zjutraj je skozi železne palice na majhnem oknu videl ljudi, ki so hiteli iz mesta, da bi gledali, kako ga bodo obesili. Slišal je bobne in videl vojake korakati. Vsi so tekli; med njimi je bil tudi čevljarski vajenec z usnjenim predpasnikom in v copatah, ki je tako drvel, da mu je ena copata odletela z noge naravnost proti zidu, kjer je vojak gledal skozi železne palice.

»Hej, ti, čevljarski vajenec! Nikar se tako ne ženi,« mu je rekel vojak. »Nič se ne bo zgodilo, dokler ne pridem jaz! Bi pa stekel tja, kjer sem stanoval, in mi prinesel moje kresilo? Štiri šilinge dobiš! Le podvizaj se!« Čevljarski vajenec je rad sprejel štiri šilinge, švignil po kresilo in ga dal vojaku; no, zdaj pa poslušajmo, kaj je bilo!

Zunaj mesta so postavili velike zidane vislice, okrog njih pa so stali vojaki in več sto tisoč ljudi. Kralj in kraljica sta sedela na prelepem prestolu nasproti sodniku in vsemu svetu.

Vojak je že stal na lestvi, ko pa so mu hoteli natakniti vrv okrog vratu, je rekel, da obsojencu vendar vedno dovolijo, da se mu pred kaznijo izpolni nedolžna želja. Tako rad bi pokadil pipo tobaka, saj bo to njegova zadnja pipa na tem svetu.

Kralj mu tega ni hotel odreči, in tako je vojak vzel svoje kresilo in ukresal: enkrat, dvakrat, trikrat! In že so tam stali vsi psi: tisti z očmi, velikimi kakor čajni skodelici, tisti z očmi kakor mlinsko kolo in tisti z očmi, velikimi kakor stolp Rundetårn!

»Pomagajte mi, da me ne obesijo!« je rekel vojak in psi so planili med sodnike in ves svet, enega zgrabili za noge, drugega za nos ter jih metali visoko v zrak, da so ob padcu na tla povsem razpadli.

»Tega ne dovolim!« je rekel kralj, toda največji pes je zgrabil njega in kraljico ter ju vrgel za vsemi drugimi; tedaj so se vojaki prestrašili in vsi ljudje so zavpili: »Vojak, ti boš naš kralj in dobil boš lepo princeso!«

Potem so vojaka posadili v kraljevo kočijo, vsi trije psi pa so plesali pred njo in vzklikali: »Hura!« Fantje so žvižgali na prste in vojaki so mu izkazovali čast z orožjem. Princesa je prišla iz bakrenega gradu in postala kraljica, kar ji je bilo prav všeč! Poroka je trajala osem dni, psi pa so sedeli za mizo in debelo gledali.