Prevod

Pred davnimi časi je bila dežela, kjer je bila noč vselej temna in se je nebo razprostiralo nad njo kakor črno platno, saj tam nikoli ni vzšla luna in v temi ni utripnila nobena zvezda. Ob stvarjenju sveta je namreč zmanjkalo nočne svetlobe. Iz te dežele so se nekoč štirje fantje odpravili po svetu in prišli v drugo kraljestvo, kjer je zvečer, ko je sonce izginilo za gorami, na hrastu svetila žareča krogla in daleč naokrog razlivala blago svetlobo. Pri njej je bilo mogoče vse lepo videti in razločiti, čeprav ni sijala tako bleščeče kakor sonce. Popotniki so se ustavili in vprašali kmeta, ki se je prav tedaj z vozom peljal mimo, kakšna svetloba je to. »To je luna,« je odgovoril, »naš župan jo je kupil za tri tolarje in jo pritrdil na hrast. Vsak dan mora dolivati olje in jo čistiti, da ves čas svetlo gori. Za to od nas vsak teden dobi po en tolar.«

Ko se je kmet odpeljal, je eden izmed njih rekel: »Takšna svetilka bi nam prišla prav. Doma imamo prav tako velik hrast in nanj bi jo lahko obesili. Kako lepo bi bilo, če nam ponoči ne bi bilo treba tavati v temi!« »Veste kaj?« je dejal drugi. »Pripeljimo voz in konje ter odpeljimo luno. Tukaj si lahko kupijo drugo.« »Jaz znam dobro plezati,« je rekel tretji, »jo bom že spravil dol!« Četrti je pripeljal voz s konji, tretji pa je splezal na drevo, izvrtal luknjo v luno, skoznjo potegnil vrv in jo spustil na tla. Ko je svetleča krogla ležala na vozu, so jo prekrili s platnom, da ne bi nihče opazil plena. Srečno so jo pripeljali v svojo deželo in jo namestili na visok hrast. Stari in mladi so se veselili, ko je nova svetilka razlivala svetlobo po vseh poljih ter z njo napolnjevala izbe in kamrice. Palčki so prišli iz skalnih votlin in drobni škratki so v svojih rdečih suknjičih na travnikih plesali v krogu.

Četverica je luni dolivala olje, čistila stenj in vsak teden prejemala svoj tolar. Toda fantje so se postarali v sive starce, in ko je eden izmed njih zbolel ter začutil, da se mu bliža smrt, je naročil, naj mu četrtino lune, ki je bila njegova last, položijo v grob. Ko je umrl, je župan splezal na drevo in s škarjami za živo mejo odrezal četrtino, ki so jo položili v krsto. Lunina svetloba je nekoliko oslabela, vendar še ne opazno. Ko je umrl drugi, so mu dali s seboj drugo četrtino in svetloba je postala šibkejša. Še bolj je oslabela po smrti tretjega, ki je prav tako odnesel svoj delež, in ko je v grob legel še četrti, se je vrnila nekdanja tema. Kadar so ljudje zvečer šli ven brez svetilke, so se zaletavali z glavami drug v drugega.

Ko pa so se deli lune v podzemlju spet združili, so tam, kjer je dotlej vedno vladala tema, mrtvi postali nemirni in se prebudili iz spanja. Začudili so se, ko so spet lahko videli: mesečina jim je zadoščala, saj so jim oči tako oslabele, da ne bi prenesle sončnega sijaja. Vstali so, se razvedrili in znova zaživeli po starem. Nekateri so se odpravili igrat in plesat, drugi so stekli v gostilne, kjer so zahtevali vino, se opijali, razgrajali in prepirali, nazadnje pa pograbili gorjače in se začeli pretepati. Hrup je postajal vse hujši in je naposled segel vse do nebes.

Sveti Peter, ki straži nebeška vrata, je pomislil, da je v podzemlju izbruhnil upor, in zbral nebeške vojske, da bi pregnale hudega sovražnika, če bi hotel s svojimi pajdaši napasti bivališče blaženih. Ker pa ni bilo nikogar od njih, je zajahal konja in skozi nebeška vrata odjezdil navzdol v podzemlje. Tam je pomiril mrtve, jim ukazal, naj spet ležejo v svoje grobove, in odnesel luno, ki jo je obesil visoko na nebo.