Prevod

V svežih novembrskih dneh sta mladi Kedar in njegov zvesti suženj Lauto lovila ob reki Calawassee v upanju, da bosta prišla na strel jelenu — jelenu z enim samim rogom, ki se jima je, kadar koli sta ga srečala v močvirju, izmuznil z lahkotnim korakom, ki ju je spravljal v obup. Kedarja je to jezilo. Naredil je globok požirek in si odločno zapel suknjič. »Pri moji duši,« je dejal, »danes bom dobil tega jelena ali pa sam umrl!« Nato se je zasmejal staremu sužnju, ki ga je prosil, naj prekliče prisego, saj je bilo s to živaljo nekaj nenavadnega — med tekom ni puščala sledi in je šla skozi najgostejši gozd, ne da bi jo ustavila drevesa ali podrast. »Pah!« je odvrnil lovec. »Pripelji pse. Četudi je ta jelen sam zlodej, ga bom dobil, še preden mine dan!« Moža sta bila brž v sedlih in nista bila dolgo v gozdu, ko sta pred seboj zagledala enorogega jelena, ki je lahkotno stopical, a se vendar premikal z osupljivo hitrostjo.

Kedar, ki je jezdil spredaj, je z bičem pognal konja in sledil jelenu v nasad cipres blizu reke Chechesee. Ko se je žival ustavila ob mlaki, je ustrelil. Strel je v gostem gozdu zamolklo odjeknil, jelen pa se je mirno obrnil, opazoval zasledovalca, dokler se mu ni ta povsem približal, nato pa spet odstopical. Kedar ga je zasledoval ves dan. Pasjega laježa ni bilo slišati od nikoder in drvel je skozi gozd, kričal in preklinjal kakor sam hudič ter tako tepel in ostrožil konja, da so bili ubogi živali glava in boki rdeči od krvi. Prav ob sončnem zahodu se je Kedar spet znašel na bregu reke Calawassee, nedaleč od kraja, od koder je zjutraj krenil, in znova zaslišal lajež svojih psov. Njegov plen je bil naposled videti izčrpan; preplaval je reko, stekel v goščavo na nasprotnem bregu in obstal. »Zdaj ga imam!« je zavpil lovec. »Hej, Lauto! Moj je!« Stari črnec je zaslišal klic in pohitel naprej. Slišal je, kako se gospodarjev konj otepa v močvirju ob reki — nato so se zaslišali pljusk in kletev, in ko je suženj prispel do brega, je po počasnem toku priplavalo le še nekaj mehurčkov. Jelen je stal v goščavi in strmel z očmi, ki so žarele skozi spuščajočo se temo, stari Lauto pa je s krikom strahu in žalosti zbežal od tam.