Prevod

Naselbino, ki jo je lord Cardross ustanovil blizu Beauforta v Južni Karolini, so napadli Španci in Indijanci, jo požgali do tal in pobili vse prebivalce razen ene deklice. Ta trinajstletni otrok je v mladem poglavarju plemena Accabee, ki je šel mimo skozi dim, videl svojega očeta in se mu vrgel v objem. Divjak je dvignil sekiro, da bi udaril, toda ko je ujel pogled njenih modrih oči, uprtih vanj bolj z žalostjo in začudenjem kakor s strahom, mu je grozeča roka omahnila ob telo. Deklico si je lahkotno posadil na ramo in odkorakal v gozd. Miljo za miljo jo je nosil, in kadar je zaspala, jo je stisnil k prsim, kakor oče drži dojenčka. Ko se je prebudila, je bila v njegovem bivališču ob reki Ashley in on se ji je smehljal v obraz. Poglavar je postal njen zaščitnik; toda tisti, ki so sčasoma opazili, kako se je njegova divjost umirila, so vedeli, da mu pomeni več kot hči. Leta so minevala, deklica je odrasla v žensko in njen ugrabitelj ji je izpovedal ljubezen. Zdelo se je, da ji to ni bilo neljubo, saj je privolila, da postane njegova žena. Po zaroki se je poglavar pridružil lovski odpravi in ga nekaj časa ni bilo. Ko se je vrnil, je dekle izginilo. Trgovec, ki je menjal blago za krzno, jo je zagledal, se zanjo razvnel in si z uglajenim vedenjem ter belo poltjo v enem dnevu pridobil večjo naklonjenost, kot si jo je Indijanec lahko obetal po letih ljubeče skrbi.

Ko je poglavar to odkril, se je brez besede odpravil po njuni sledi. Po zlomljenih vejicah, poležani travi in stopinjah ob potoku jima je sledil, dokler ju ni našel počivati pod drevesom. Ko se je divjak z nožem in tomahavkom za pasom prikazal pred njima, je dekle s prestrašenim krikom skočilo iz objema novega ljubimca in mu hotelo objeti kolena, a jo je s kretnjo odgnal. Nato jima je ukazal, naj nadaljujeta pot, in hodil za njima, dokler niso prišli do rodovitnega kraja ob reki Ashley, blizu današnjega Charlestona, kjer se je ustavil. »Čeprav si kriva, ne boš umrla,« je rekel ženski; nato pa svojemu tekmecu: »Poročil se boš z njo in bel duhovnik bo sklenil vajini roki. Tu bo vajin prihodnji dom. Dajem ti mnogo akrov svoje zemlje, toda glej, da boš skrbel zanjo. Kakor sem bil jaz usmiljen do tebe, bodi ti dober do nje. Če boš z njo grdo ravnal, ne bom daleč.«

Poročila sta se in se naselila na zemlji, ki jima je bila tako velikodušno odstopljena. Nekaj časa je šlo vse dobro, a kmalu se je začela razkrivati moževa prava narava, čemerna in sebična. Prišlo je do nesoglasij, nato do prepirov; nazadnje je mož ženo udaril, pograbil listino o zemlji plemena Accabee in papir, ki jo ga je prisilil podpisati, ne da bi vedela, kaj piše v njem, ter se odpravil proti naselbinam, da bi posest prodal in odplul v Anglijo. Na robu vasi mu je beg preprečila visoka postava, ki mu je stopila na pot — Indijanec. »Vse sem ti dal,« je rekel poglavar, »žensko, ki bi morala postati moja žena, potem pa še svojo zemljo. Tako se mi zahvaljuješ. Ne boš šel naprej.«

S hitrim udarcem sekire je razklal lobanjo trepetajočega bednika, mu odrezal skalp in stekel do koče, kjer je zapuščena žena sedela pred žerjavico svojega ognjišča in jokala. Zdramil jo je, ko je na ogenj naložil sveže kurivo, toda ko je videla, kdo je prišel k njej, se je v žalosti in sramu umaknila. »Ne boj se,« je rekel. »Mož, ki te je udaril, je hotel tvoj dom prodati tujcem,« in položil je prodajno listino prednjo, »toda nikoli več te ne bo izdal ali dvignil roke nadte. Poglej!« Na papir je vrgel skalp, s katerega je kapljala kri. »Zdaj te zapuščam za vedno. Ne morem te odpeljati nazaj med svoje ljudstvo, ki ne pozna takšne prevare, kakršna je tvoja, niti te ne bi mogel nikoli več ljubiti kakor nekoč.« Obrnil se je in brez nadaljnjega slovesa odšel skozi vrata. Ko so to podarjeno zemljo plemena Accabee prodali — ženska namreč ni več prenesla življenja na njej in je odšla v neko severno mesto — je novi lastnik zgradil lepo hišo ter posesti dodal lovski rezervat in sprehajalne vrtove, vendar je na njej »strašila žalost«. Nakupu sta sledili bolezen in nesreča, hiša pa je propadla.