Prevod

(Tistim, ki se okoriščajo s spoznanji drugih, pa so tako nehvaležni, da jih ne omenijo.) Otovorjen s kunci in od vročine ves izmučen se je nekega popoldneva Lovec od daleč vračal domov. Na poti je srečal, 5 prav blizu vasi, prijatelja in soseda ter mu začel pripovedovati o svoji sreči. "Ves dan sem se trudil," mu je dejal, "a kaj zato! 10 Tako dobrega ulova še nisem imel in ga tudi nikoli več ne bom. Že od jutra sem resda trpel pod žgočim soncem; 15 a poglej, koliko mladih kuncev prinašam. Povem ti in še enkrat ponovim, pa ne iz nečimrnosti: v vsem tem okolišu ni spretnejšega lovca od mene." 20 Z napetimi ušesi je Dihur poslušal to govorjenje iz plutovinastega tulca, v katerem je prebival. Nato je svoj koničasti smrček 25 pomolil skozi mrežo in rekel gospodarju: "Oprostite, prosim, rad bi povedal le besedico ali dve. No, kdo od naju je največ delal? 30 Kdo vam je nalovil te mlade kunce in vse druge, če ne jaz? Gospodar! Ali sem res tako malo vreden, da tako ravnate z menoj? Zdi se mi, da bi vendarle 35 lahko vsaj z besedico omenili tudi mene." Vsakdo bi pomislil, da bo ta nravni opomin gotovo močno ganil Lovca; pa ni bilo tako. 40 Ostal je prav tako miren kakor nehvaležen pisec, ki se okorišča s tujo pomočjo, svojega dobrotnika pa ne navede.