Prevod

(Nekateri avtorji radi razglašajo za nezmotljiva načela umetnosti prav tisto, kar sami počnejo.) Na dvorišču je stal kokošnjak; v tem kokošnjaku je živel Petelin; za dvoriščem pa je v svinjaku ležal silno debel Prašič. Poleg tega so tam redili še Jagnje, 5 in vsi so živeli v dobri družbi; le kdo ne ve, da te živali navadno skupaj bivajo na dvoriščih? Pa je (oprostite izrazu) Prasec nekega dne rekel Jagnjetu: »Kako prijetna, 10 kako srečna, kako mirna usoda je, če lahko spiš! In kako zdrava! Zagotavljam ti, pri svoji prašičji časti, da v tem bednem življenju ni večjega užitka kakor brezskrbno se zlekniti, 15 krepko smrčati in pustiti svetu, naj gre svojo pot.« Petelin pa je istemu Jagnjetu ob neki drugi priložnosti dejal: »Poslušaj, nedolžna dušica, če hočeš biti zdrav in lahkih nog, moraš spati zelo malo. 20 Vstajati zgodaj, naj bo julija ali februarja, še pod zvezdami, je modra navada, saj spanec otopi čute, telo pa pusti mlahavo in utrujeno.« Zmedeno primerja obe sodbi 25 preprosto Jagnje in ne ugane, da mu vsak svetuje zgolj tisto, k čemur se sam nagiba. Med nami avtorji je že zelo stara zvijača, da razglašamo za nauk 30 in veliko pravilo, ki naj nas vse zavezuje, prav tisto, kar počnemo v svojih spisih.