O besedilu
Kozji obraz
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 12 min branja
- Obseg
- 10 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata Primma VIII LA FACCE DE CRAPA
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Kozji obraz
_Kmetova hči po zaslugi vile postane kraljeva žena; ker pa se izkaže za nehvaležno do tiste, ki ji je storila toliko dobrega, ji vila spremeni obraz v kozjega. Mož jo zato prezira in z njo grdo ravna, toda po nasvetu dobrega starčka se poniža, spet dobi svoj nekdanji obraz in si znova pridobi moževo naklonjenost._ _Komaj je Ciulla končala svojo zgodbo, sladko kakor sladkor, je Paola, ki je bila zdaj na vrsti, da stopi v ta ples, začela pripovedovati._ Vse hudobije, ki jih zagreši človek, imajo kakšen izgovor: bodisi jezo, ki ga podžge, bodisi stisko, ki ga priganja, bodisi ljubezen, ki ga zaslepi, bodisi bes, ki mu zmeša glavo. Nehvaležnost pa je tista, ki se ne more opreti na noben razlog, ne lažen ne resničen; zato je tako ostudna pregreha, da izsuši studenec usmiljenja, pogasi ogenj ljubezni, zapre pot dobroti in v tistem, ki mu vračajo z nehvaležnostjo, vzbudi odpor in obžalovanje, kakor boste videli v zgodbi, ki vam jo bom povedala.
Neki kmet je imel dvanajst hčera, ki so si sledile tako tesno, da bi druga drugo skoraj lahko nosile na hrbtu; njihova mati, dobra gospodinja Ceccuzza, mu je namreč vsako leto povila novo dekletce. Da bi pošteno preživljal družino, je revež vsako jutro hodil kopat za dnino in ne bi mogel reči, ali je več potu prelil na zemljo ali več sline porabil za močenje dlani. Dovolj, da je s tistim pičlim zaslužkom hranil vso to drobižasto otročad, da ni pomrla od lakote. Nekega dne je kopal ob vznožju gore, ki je kakor vohunka drugih gora dvigala glavo nad oblake, da bi videla, kaj se godi v zraku. Tam je bila votlina, tako globoka in temna, da si še sonce ni upalo vanjo. Iz nje je prilezel zelen kuščar, velik kakor krokodil. Ubogi kmet je tako otrpnil, da ni mogel niti zbežati, in pričakoval je, da bo že en sam razprt gobec te strašne živali pomenil konec njegovih dni. Toda veliki kuščar se mu je približal in rekel: »Nič se ne boj, moj dobri človek, nisem tukaj, da bi ti storila kaj hudega, temveč prihajam samo v tvoje dobro.«
Ko je Masaniello, kakor je bilo ime temu delavcu, to slišal, je pokleknil prednjo in dejal: »Gospa, kakorkoli vam je že ime, v vaši oblasti sem; ravnajte plemenito in se usmilite tega ubogega človečka, ki mora preživljati dvanajst lačnih ust.« »Prav zato,« je odgovorila kuščarica, »sem se odločila, da ti pomagam. Jutri zjutraj mi torej pripelji svojo najmlajšo hčer; vzgajala jo bom kakor lastnega otroka in jo ljubila kakor svoje življenje.« Ko je ubogi oče to slišal, je bil bolj zbegan kakor tat, ki mu pri preiskavi najdejo ukradeno blago. Ker je kuščarica zahtevala njegovo hčer, in to najnežnejšo, je sklepal, da ima ta reč gotovo kakšno skrito zanko in da hoče deklico samo za grižljaj, s katerim bi potešila lakoto. Pri sebi si je rekel: »Če ji dam to hčer, ji dam svojo dušo; če ji jo odrečem, mi vzame telo. Če ji ustrežem, ostanem brez punčice svojih oči; če ji ugovarjam, mi izpije kri. Če privolim, mi vzame del mene samega; če zavrnem, me vzame celega. Kaj naj sklenem?
Katero pot naj uberem? Česa naj se oprimem? O, kakšen nesrečen dan sem dočakal! Kakšna nesreča mi je padla z neba!« Medtem ko je tako govoril, je kuščarica dejala: »Brž se odloči in stori, kar sem ti rekla, sicer boš pustil tukaj svojo kožo. Tako hočem in tako naj se zgodi!«
Ko je Masaniello slišal to razsodbo in ni imel nikogar, na kogar bi se lahko pritožil, se je ves potrt vrnil domov, tako rumen v obraz, kakor da bi imel zlatenico. Ceccuzza ga je videla tako bledega, upadlega, s cmokom v grlu in vsega mrkega, pa ga je vprašala: »Kaj se ti je zgodilo, moj mož?
Si se s kom sprl? Je kdo poslal sodnega izvršitelja nadte? Ali nam je poginil osel?« »Nič od tega,« je odgovoril Masaniello, »toda neka rogate kuščarica me je spravila v strašno stisko. Zagrozila mi je, da se bo slabo končalo, če ji ne pripeljem najine najmlajše hčere. Glava se mi vrti kakor vreteno in ne vem, kaj naj storim. Na eni strani me vleče ljubezen, na drugi teža družine. Svojo Renzollo imam neizmerno rad, neizmerno rad pa imam tudi svoje življenje. Če ji ne dam tega koščka svojega mesa, bo požrla vsega mene, nesrečnika. Zato mi svetuj, moja Ceccuzza, sicer je po meni.« Ko je žena to slišala, mu je rekla:
»Kdo ve, moj mož, ali ni ta kuščarica z dvema repoma srečno znamenje za našo hišo? Kdo ve, ali ne pomeni zanesljivega konca naše bede? Saj si najpogosteje kar sami zasekamo sekiro v nogo; in kadar bi morali z orlovskim pogledom prepoznati dobro, ki nam prihaja naproti, imamo mreno na očeh in krč v rokah, da ga ne moremo zgrabiti. Zato pojdi in ji odpelji deklico, kajti srce mi pravi, da bo iz tega prišla sreča za ubogo otročico.« Te besede so Masaniella prepričale in naslednje jutro, brž ko je sonce z metlico svojih žarkov pobelilo nebo, ki so ga bile očrnile nočne sence, je prijel deklico za roko in jo odpeljal k votlini. Velika kuščarica je že prežala na kmetov prihod; takoj ko ga je zagledala, je prilezla iz svojega skrivališča, vzela deklico in očetu dala mošnjiček velikih srebrnikov ter rekla: »Pojdi, s tem denarjem omoži druge hčere in bodi vesel, kajti Renzolla je našla mater in očeta. Blagor ji, da jo je doletela takšna sreča!«
Masaniello se je ves radosten zahvalil kuščarici in se vrnil k ženi, ji povedal, kaj se je zgodilo, ter ji pokazal novce. Z njimi sta omožila vse druge hčere, pa še nekaj jima je ostalo, da sta laže požirala grenke grižljaje življenja. Kuščarica pa je, potem ko je dobila Renzollo, pričarala prelepo palačo, jo nastanila v njej in jo vzgajala v takšnem razkošju in sijaju, da ji niti kraljica ne bi mogla ničesar očitati. Lahko si mislite, da ji ni manjkalo niti mravljinčjega mleka. Jedla je kakor grofica, oblačila se je kakor kneginja in sto skrbnih deklet ji je streglo:
ob tako dobri oskrbi je v hipu zrasla kakor hrast. Naneslo je, da je kralj lovil po tistih gozdovih in ga je tam zatekla noč. Ker ni vedel, kam bi se obrnil, je opazil svečo, ki je svetila v palači, in tja poslal služabnika, naj gospodarja prosi za prenočišče. Ko je služabnik prišel, mu je stopila naproti kuščarica v podobi prelepe mladenke. Slišala je njegovo prošnjo in rekla, da je kralj tisočkrat dobrodošel, saj pri njih ne bo manjkalo ne kruha ne nožev. Ko je kralj slišal odgovor, je prišel in sprejeli so ga z vsemi častmi. Sto pažev mu je stopilo naproti s prižganimi baklami, da je bilo videti kakor veličasten pogreb bogataša; drugih sto pažev je nosilo pijačo na mizo kakor prav toliko bolnišničnih strežnikov, ki bi bolnikom prinašali skodelice:
spet sto drugih je na glasbila, ki bi jim prej rekli glavo-mešala, igralo godbo. Predvsem pa je Renzolla kralju stregla pijačo s tolikšno milino, da je popil več ljubezni kakor vina. Ko je bilo gostije konec in so pospravili mize, je kralj legel spat, Renzolla pa mu je sama sezula nogavice z nog in mu hkrati iz prsnega koša izvlekla srce. To je storila tako ljubko, da je kralj začutil, kako mu iz gležnjev, ki se jih je dotaknila njena lepa roka, vstaja ljubezenski strup in mu zastruplja dušo. Da bi se rešil smrti, si je hotel zagotoviti protistrup njene lepote, kakor čudežno zdravilo iz Orvieta, zato je poklical vilo, ki jo je varovala, in jo zaprosil za dekličino roko. Vila, ki si ni želela ničesar drugega kakor Renzollino srečo, mu je dekle rade volje dala in jo povrhu obdarila z doto sedmih milijonov zlatnikov. Kralj je ves vesel te sreče odšel z Renzollo, ona pa, nesramna in nehvaležna za vse, kar ji je vila storila, jo je popihala z možem, ne da bi ji namenila eno samo besedico v slovo. Ko je vila videla tolikšno nehvaležnost, jo je preklela, naj njen obraz postane podoben kozjemu. Komaj je izrekla te besede, že se je Renzolli iztegnil gobec z dlan dolgo brado, lica so se ji zožila, koža otrdela, obraz se ji je porasel z dlako in njene spletene kite so se spremenile v koničaste rogove. Ko je ubogi kralj to videl, se je skoraj skrčil od groze in ni vedel, kaj ga je doletelo: lepotica, ki je sijala kakor dve sonci, se je tako strašno spremenila! Vzdihoval je, jokal in kar naprej govoril: »Kje so lasje, ki so me vezali v vozle? Kje oči, ki so me prebadale? Kje usta, ki so bila past za mojo dušo, lovilna skrinjica za mojega duha in mišnica za moje srce? Kaj zdaj? Naj bom mož koze in si prislužim naziv kozla? Naj me tako ponižajo, da me bodo poslali na pašo v Foggio? Ne, ne, naj mi srce poči zaradi tega kozjega obraza, te koze, ki mi bo napovedovala vojno in za seboj spuščala oljke!«
Tako je govoril in, ko je prispel v svojo palačo, zaprl Renzollo s služabnico v kuhinjo ter vsaki dal deset funtov lanu, da ga sprede; za dokončanje dela jima je odmeril en teden. Služabnica je ubogala kralja in začela česati lan, delati predivo, ga polagati na preslico, sukati vreteno in navijati štrene. Delala je kakor črna živina, tako da je imela do sobote zvečer vse končano. Renzolla pa se ni bila pogledala v ogledalo in je mislila, da je še vedno takšna kakor nekoč v vilini hiši; zato je vrgla lan skozi okno in rekla: »Kralj očitno nima drugega dela, da mi nalaga takšne sitnosti! Če hoče srajce, naj si jih kupi, in naj nikar ne misli, da me je pobral v obcestnem jarku. Spomni naj se, da sem mu v hišo prinesla sedem milijonov zlatnikov in da sem njegova žena, ne pa dekla. Po mojem mora biti osel, da tako ravna z menoj!«
Vendar se je v soboto zjutraj, ko je videla, da je služabnica že spredla ves svoj lan, hudo ustrašila, da ji bodo pošteno izčesali volno. Zato se je odpravila v vilino palačo in ji povedala za svojo nesrečo. Vila jo je z veliko ljubeznijo objela in ji dala vrečo, polno preje, da jo odnese kralju in se izkaže za dobro gospodinjo in marljivo ženo. Renzolla pa je pograbila vrečo in se vrnila v kraljevo palačo, ne da bi za pomoč izrekla eno samo zahvalo. Vila je bila zaradi grdega vedenja te predrznice tako jezna, da bi najraje metala kamenje. Ko je kralj dobil prejo, je dal njima dva psa, enega Renzolli in enega služabnici, ter jima naročil, naj ju redita in vzgajata. Služabnica je svojega hranila z drobtinicami in ravnala z njim kakor z otrokom. Renzolla pa je rekla: »To skrb mi je menda zapustil ded v oporoki! Ali so že Turki v deželi? Naj zdaj še češem pse in jih vodim ven, da bodo srali?
In s temi besedami je psa zalučala skozi okno; to je bil precej drugačen skok kakor skok skozi obroč. Čez nekaj mesecev pa je kralj zahteval, naj mu pokažeta psa, in Renzolla, ki ji je zdaj trda predla, je spet stekla k vili. Pri vratih je našla starčka, vratarja, ki jo je vprašal: »Kdo si in koga iščeš?« Ko je Renzolla slišala, da jo tako nenadoma sprašuje, mu je rekla: »Ali me ne poznaš, kozja brada?« »Meni kažeš zobe?« je odgovoril starček. »Tat straši biriča! ‘Umakni se, da te ne umažem,’ je rekel kotlar. Siliš naprej, da te ne bi potisnili nazaj. Jaz da imam kozjo brado?
Ti imaš kozjo brado in še pol zraven, kajti zaradi svoje prevzetnosti si zaslužiš to in še kaj hujšega! Le malo počakaj, nesramna ošabnica, zdaj ti bom odprl oči in boš videla, kam sta te pripeljali napihnjenost in domišljavost.« S temi besedami je stekel v kamrico, vzel ogledalo in ga postavil pred Renzollo. Ko je zagledala tisto grdo kosmato spako, bi jo od groze skoraj pobralo. Niti Rinaldo ni občutil tolikšne stiske, ko se je pogledal v začarani ščit in se videl spremenjenega, kakor jo je prevzela bolečina ob pogledu na svoj iznakaženi obraz, v katerem ni več prepoznala same sebe. Starček ji je rekel: »Spomniti se moraš, Renzolla, da si kmetova hči in da te je vila povzdignila tako visoko, da si postala kraljica. Ti pa, neumna, nevljudna in nehvaležna, si ji za tolikšno dobroto izkazala kaj malo hvaležnosti; odrinila si jo v pozabo, ne da bi ji naklonila en sam znak ljubezni.
Zato vzemi, kar si dobila, in uživaj; poberi to, pa pridi še po ostalo! Lep dobiček si imela od svojega kljubovanja! Poglej, kakšen obraz zdaj nosiš; poglej, kam te je pripeljala nehvaležnost, saj ti je vilino prekletstvo spremenilo ne le obraz, temveč tudi položaj. Če pa hočeš poslušati to belo brado, pojdi k vili, vrzi se ji pred noge, ruvaj si lase, praskaj si obraz, tolci se po prsih in jo prosi odpuščanja za grdo vedenje, ki si ji ga izkazovala. Ker je mehkega srca, se bo usmilila tvoje nesreče.« Renzolla je začutila, da se je starček dotaknil pravih strun in zadel žebljico na glavico, zato je storila po njegovem nasvetu. Vila jo je objela in poljubila ter ji vrnila nekdanjo podobo. Oblekla jo je v obleko, bogato okrašeno z zlatom, jo posadila v čudovito kočijo in jo v spremstvu množice služabnikov odpeljala h kralju. Ko jo je kralj videl tako lepo in veličastno, jo je vzljubil kakor lastno življenje ter se tolkel po prsih zaradi vsega gorja, ki ji ga je povzročil. Opravičeval se je, da jo je zaradi tistega prekletega kozjega obraza obravnaval le kot del svojega imetja.
Tako je Renzolla živela zadovoljna, ljubila svojega moža, častila vilo in izkazovala hvaležnost starčku, saj je na lastni koži spoznala, _Da prijaznost vselej se obrestuje._
Izvirnik
Jornata Primma VIII LA FACCE DE CRAPA
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Na figlia de no Villano pe beneficio de na Fata, deventa mogliere de Rrè; ma mostrannose sgrata a chi l’aveva fatto tanto bene, le fa deventare la facce de Crapa. Pe la quale cosa sprezzata da lo marito, receve mille male trattamiente, ma pe d’opera de no buono viecchio omeliatase recupera la primma facce, e ttorna ’ngrazia de lo marito._ _Scomputo Ciulla de contare lo cunto sujo, che fu de zuccaro, Paola, a cchi toccava de trasire a sto ballo, accommenzaje a ddicere._ Tutte li male, che commette ll’ommo, hanno quarche ccolore o de sdigno, che provoca, o de necessetate che spegne, o d’ammore, che cceca, o de furia, che scapizza. Ma la sgratetudene è cchella, che non ave
ragione, o fauza, o vera, dove se pozza attaccare; e pperzò è tanto pessemo vizio, che secca la fontana de la meserecordia, stuta lo ffuoco de l’ammore, chiude la strata a li beneficie, e fa sguigliare nne la perzona male recanosciuta ’nzavuorio, e ppentemiento, comme vederrite nne lo cunto, che ve farraggio sentire. Aveva no Villano dudece figlie, che l’una non poteva ’ncuollo ll’autra: pocca ogn’anno la bona massara de Ceccuzza la mamma le faceva na squacquara; tanto che lo poverommo pe ccampare nnoratamente la casa, jeva ogne matina a zappare a ghiornata, che non sapive dicere, s’era cchiù lo sodore, che ghiettava ’nterra, o le spotazze, che metteva a la mano, vasta ca co lo ppoco de le ffatiche soje manteneva tanta cracace, e ppeccenache, che non moressero de la famme. Ora trovannose
chisto no juorno a zappare a lo pede de na montagna, spione de l’autre munte, che mmetteva la capo sopra le nnuvole pe bedere che se faceva ne l’ajero, dove era na grotta accossì ffuta, e broca, che se metteva paura de trasirece lo Sole, scette da chella no Lacertone verde quanto no Coccotrillo, che lo povero villano restaje così sorriesseto, che non appe forza de appalorciare, e da n’aperta de vocca de chillo brutto anemale aspettava lo chiudemiento de li juorne suoje: ma ’nzeccatose lo Lacertone, le disse: non avere paura, ommo da bene mio, che non songo ccà pe ffarete despiacere nesciuno, ma vengo sulo pe lo bene tujo: chesto sentenno Masaniello, (che cossì aveva nomme lo fatecatore) se le ’ngenocchiaje da nante, decennole; segnora, comme te chiamme, io sto
’mpotere tujo; fallo da perzona da bene, ed agge compassejone de sto povero fusto, ch’ave dudece regnole da campare: Pe cchesto, respose la Lacerta, io mme sò mossa ad ajutarete: perzò portame craje mmatino la cchiù ppeccerella de le ffiglie toje, ca mme la voglio crescere comme figlia, e ttenerela cara quanto la vita. Lo nigro Patre, che ssentette chesto, restaje cchiù cconfuso de no mariuolo, quanno l’è ttrovato lo furto ’ncuollo; pocca sentennose cercare na figlia da lo Lacertone, e la cchiù ttennerella, facette consequenzeja ca non era senza pile lo manto, e la voleva pe no pinolo aggregativo de vacovare la famme, e ddecette fra se stisso: s’io le dò sta figlia, le dò l’arma mia: si nce la nego se pigliarrà sto cuorpo: si nce la concedo, so spogliato de le
bisciole: si la contradico, se zuca sto sango: si consento, mme leva na parte de me mmedesemo: si recuso, se piglia lo ttutto. Che mme resorvo? che partito piglio? a che spediente m’attacco; o che mala jornata aggio fatta? Che ddesgrazia m’è chioppeta da lo Cielo? accossì decenno; lo Lacertone disse, resuorvete priesto, e fa chello, che t’aggio ditto, si no ’nce lasse le stracce, ca io cossì boglio, e cossì sia fatto; Masaniello sentuto sto decreto, ne avenno a chi appellarese, jette a la casa tutto malenconico, cossì gialliato de facce, che ppareva ’nsolarcato, e Ceccuzza vedennolo cossì appagliaruto, ascelluto, annozzato, e ’ngottonato, le decette; che t’è socciesso, marito mio?
aje fatto a costiune co quarcuno? t’è stato speduto quarche secotorio contra? o nce mmuorto l’Aseno? Niente de chesto respose Masaniello; ma na Lacerta cornuta m’ha puosto ’nmoina, pocca m’ave ammenacciato, ca si non le porto la fegliola nostra cchiù ppeccerella, sarrà cosa de chelle che ffeteno; che la capo mme vota comme argatella: non saccio, che ppesce pigliare: da una parte mme costregne Ammore, e da l’autra lo pesone de la casa. Ammo scorporatamente Renzolla mia, ammo scorporatamente la vita mia: si no le dò sta jonta de li rine mieje, se piglia tutto lo ruotolo de sta mara perzona mia; perzò consegliame, Ceccuzza mia, si no so ffuso. Sentenno chesto la mogliere le disse: chi sà, marito mio, si sta Lacerta sarà a ddoje code pe la casa
nostra? Chi sà se sta Lacerta è la certa fine de le mmiserie nostre? vi ca lo cchiù de le bote nce dammo nuje stisse l’accetta a lo pede, e quanno deverriamo avere la vista d’Aquela a ccanoscere lo bene che nce corre, avimmo l’appannatora all’uocchie, e lo granco a le mmano pe l’aggranfare, perzò và portancella, ca lo core mme parla, ca sarrà quarche bona sciorta pe sta povera peccerella? Quatraro ste pparole a Masaniello, e la matina subbeto, che lo Sole co lo scupolo de li ragge janchejaje lo Cielo, ch’era annegruto pe l’ombre de la notte, pigliaje la peccerella pe la mano, e la portaje dov’era la grotta. Lo Lacertone, che steva a la veletta, quanno venesse lo villano, subeto, che lo scoperze, scette fora da lo recuoncolo, e ppigliatose la figliola deze
a lo patre no sacchetto de pataccune, decennole: và mmarita l’autre figlie co sti fellusse, e sta allegramente, ca Renzolla ha trovato la mamma, e lo patre; o viata essa, ch’è ’mmattuta a sta bona fortuna. Masaniello tutto prejato, rengraziaje la Lacerta, e se nne jette a la mogliere, contannole lo fatto, e mmostrannole li frisole, co li quale maritattero tutte l’autre figlie, restannole puro agresta pe gliottere co gusto li travaglie de la vita. Ma la lacerta avuta ch’appe Renzolla, facenno apparere no bellissemo palazzo, nce la mese dinto, crescennola co ttanta sfuorgie, e rriale, all’uocchie de na Regina: fa cunto ca no le mancava lo llatte de la formica. Lo magnare era de Conte, lo bestire de Prencepe, avea ciento zetelle sollecete, che la servevano:
co li quale buone trattamiente ’nquattro pizzeche se fece quanto na cercola. Accorze che ghienno a caccia lo Rrè pe chille vuosche; se le fece notte pe le ’mmano: nè sapenno, dove dare de capo, vedde lucere na cannela dinto a sto palazzo; pe la quale cosa mannaje a chella vota no servetore, azzò pregasse lo patrone a darele recietto. Juto lo servetore, se le fece ’nante la Lacerta ’nforma de na bellissima giovane, che sentuta la ’mmasciata disse, che fosse mille vote lo buono venuto, ca no ’nce sarria mancato pane, e ccortielle. Sentuto lo Rrè la resposta venne, e fu rrecevuto da Cavaliero, scennole ciento pagge nnante co ntorce allommate, che ppareva na granne assequia de n’ommo ricco; ciento autre pagge portaro le bevanne a ttavola che pparevano
tante guarzune de spetale, che portassero li sauzarielle a li malate: ciento autre co stromiente, o stordemiente mosechejavano: ma sopra tutte Renzolla servette a dare a bevere a lo Rrè, co tanta grazia, che bevette cchiù ammore, che bino. Ma scomputo lo mazzecatorio, e llevate le ttavole, se jette lo Rrè a ccorcare, e Renzolla medesema le tiraje le ccauzette da li piede, e lo core da lo pietto co tanto buono termene, che lo Rrè sentìe dall’ossa pezzelle, toccato da chella bella mano, saglire lo venino ammoruso a ’nfettarele l’arma: tanto, che pe remmediare a la morte soja, procuraje d’avere l’Orvietano de chelle bellizze, e chiammanno la Fata, che n’aveva protezzione, nce la cercaje pe mmogliere. La quale non cercanno autro che lo bene de
Renzolla, non sulo nce la dette liberamente, ma l’addotaje ancora de sette cunte d’oro. Lo Rrè giubelante de sta ventura, se partette co Rrenzolla, la quale spruceta, e scanoscente a quanto le aveva fatto la Fata, se l’allicciaje co lo marito senza direle na parola ’mardetta de compremiento. E la Fata vedenno tanta sgratetudene, la ’mardisse, che le tornasse la facce a ssemeletudene de na crapa; e dditto a ppena ste pparole, se le stese lo muso co no parmo de varva, se le strensero le mmasche, se le ’nduraje la pelle, se le ’mpelaje la facce, e le trezze a canestrelle tornaro corna appontute, la quale cosa visto lo nigro Rrè deventaje no pizzeco, nè sapeva, che l’era socciesso, pocca na bellezza a doje sole, s’era fatta accossì straformata, e
sospiranno, e chiagnenno, a tutto pasto deceva: Dove so li capille, che m’annodecavano? dove l’uocchie, che mme sficcagliavano? dove la vocca, che fu tagliola de st’arma, mastrillo pe sti spirete, e caravattolo de sto core? Ma che? aggio da essere marito de na Crapa, ed acquistarene titolo de caperrone? aggio da esser arredutto de sta foggia a ffidareme a Ffoggia? nò nò, voglio, che sto core crepa pe na facce de crapa, na crapa che mme portarrà guerra cacanno aulive.
Cossì decenno, arrivato che fu a lo palazzo sujo mese Renzolla co na cammarera dinto na cocina danno a l’una ed a l’autra na decina de lino, azzò la filassero; mettennole termene de na semmana a ffornire lo staglio. La Cammarera obedenno lo Rrè, commenzaje a pettenare lo llino, a ffare le corinole, a metterele a la conocchia, a torcere lo fuso, a formare le matasse, e a ffatecare, comme a ccana, tanto che lo Sapato a ssera se trovaje scomputo sto staglio; ma Renzolla credennose d’essere la medesema, ch’era a la casa de la Fata, perchè non s’era mmerata a lo schiecco jettaje lo llino pe la fenestra, decenno: ha buon tiempo lo Rrè a dareme sti ’mpacce: si vò cammise, che se n’accatte, e non se creda avereme asciata a la lava; Ma s’allecorde, ca l’aggio
portato sette cunte d’oro a la casa, e ca le so mmogliere, e non bajassa, e mme pare, ch’aggia de ll’aseno a trattareme de sta manera: Co tutto chesto comme fu lo sapato mmatino, vedenno ca la Cammarera aveva filato tutta la parte soia de lo llino, appe gran paura de quarche ccardata de lana, e pperzò abbiatase a lo palazzo de la Fata, le contaje la desgrazia soja; la quale abbracciannola co grann’ammore, le dette no sacco chino de filato; azzò lo desse a lo Rrè, mostranno d’essere stata bona massara, e ffemmena de casa. Ma Renzolla pigliatose lo sacco, senza dire a grammerzè de lo servizio, se ne jette a lo Palazzo Riale; tanto che la Fata tirava prete de lo male termene de sta nzamorata. Ma avuto lo Rrè lo ffilato deze duje cane uno ad essa,
e uno a la cammarera, decennole, che l’allevassero, e ccrescessero. La cammarera crescette lo sujo a mmollechelle, e lo trattava comm’a no figlio. Ma Renzolla decenno sto penziero me lassaje vavomo: lloco so ddate li Turche? aggio da pettenare cane, e pportare cane a ccacare? e cossì decenno, sbalanzaje lo cane pe la fenestra, che fu autro, che ssautare pe ddinto lo chirchio. Ma dopo cierte mise lo Rrè cercato li cane, e Rrenzolla filanno male, corze de nuovo a la Fata, e trovato a la porta no vecchiariello, ch’era porriero, le disse; chi si tu, e chi addommanne? e Rrenzolla sentutose fare sta proposta de sbauzo, le disse: No mme canusce varva de crapa; a mme co lo cortiello? respose lo viecchio; lo mariuolo secura lo sbirro; allargate, ca mme tigne, disse
le caudararo; jettate nnante pe non cadere arreto. Io varva de crapa: tu si barva de crapa, e mmeza; ca pe la presonzione toja te mmierete chesso, e peo; ed aspetta no poco, sfacciata presentosa, ca mo te chiaresco, e bedarraje dove t’ave arredutto lo fummo, e la pretennenzia toja. Cossì ddecenno corze dinto a no cammariello, e ppigliato no sciecco, lo mese nnante a Rrenzolla, la quale visto chella brutta caira pelosa, appe a ccrepantare de spasemo, che non tanto sentette abbasca Ranaudo mirannose dinto a lo scuto ’ncantato, straformato da chillo ch’era, quant’essa pigliaje dolore, vedennose accossì stravvisata, che non conosceva se stessa, a la quale decette lo viecchio, te dive allecordare, o Renzolla, ca si ffiglia de no villano, e che la Fata
t’aveva arredutto a termene, ch’jere fatta Regina: ma tu ’nzipeta descortese, e sgrata, avennole poco grazia de tanta piacire, l’aje tenuta a la cammara de miezo senza mostrare no signo schitto d’ammore. Perzò piglia, e spienne; scippane chesso, e ttorna pe lo riesto: tu nne cauze buono de le ccostiune: vide, che ffaccie nne puorte: vide a che ttermene si arredotta pe la sgratetudene toja, che pe la mmardezzione de la Fata aje non sulo mutato facce, ma stato perzì. Ma si vuoje fare a mmuodo de sta varva janca, trase a trovare la Fata, jettate a li piede suoje, sciccate sse zervole, rascagnate ssa faccie; pesate sso pietto, e ccercale perdonanza de lo male termene, che l’aje mostrato, ca essa, ch’è de prommone tenneriello, se movarrà a ccompassione de
le mmale sciagure toje. Renzolla, che se sentette toccare li taste, e darele a lo chiuovo, facette a bierzo de lo Viecchio, e la Fata abbracciannola, e basannola, la fece tornare a la forma de primma; e puostole no vestito carreco d’oro, na carrozza spantosa, accompagnata da na morra de serveture, la portaje a lo Rrè, lo quale vedennola cossì bella sforgiosa la pigliaje a ccaro quanto la vita, dannose de le ppunia ’n pietto de quanto strazio l’aveva fatto a ppatere: scusannose, ca pe chella mmardetta facce de crapa, l’aveva tenuta justo a li bene.
Cossì Rrenzolla stette contenta, ammanno lo marito, annoranno la Fata, e mmostrannose grata a lo viecchio, avenno canosciuto a proprie spese, _Ca jova sempre l’essere cortese._
Nadaljuj z branjem
