Zgodba o mačku in miši

Besedilo

Zgodba o mačku in miši

Razlagalec je dejal: »Naj Bog kralju podaljša življenje! Maček se je neke noči odpravil na polje, da bi si ujel kaj za pod zob. Ničesar ni našel, mraz in dež, ki sta tisto noč pritiskala nanj, pa sta ga povsem izčrpala. Začel je iskati pot iz stiske. Medtem ko je tako taval naokrog, je ob vznožju drevesa zagledal brlog. Približal se mu je, vohljal in tiho mrmral, dokler ni zaznal, da je v njem miš. Skušal se je prebiti do nje in se že nameraval splaziti noter, da bi jo zgrabil. Ko pa ga je miš začutila, mu je obrnila hrbet ter se po vseh štirih pomaknila proti vhodu, da bi mu zaprla pot v brlog. Tedaj je maček s slabotnim glasom spregovoril: ‘Zakaj to počneš, moj brat? K tebi sem se zatekel, da bi se me usmilil in mi dovolil to noč prebiti v tvojem brlogu. Star sem, moči so mi pošle in komaj se še premikam. Nocoj sem zašel globoko na to polje in tolikokrat sem si zaželel smrti, da bi si vendarle odpočil. Zdaj ležim pred tvojimi vrati, premražen in premočen, ter te pri Bogu prosim miloščine: pomagaj mi, vzemi me k sebi in mi daj zavetje v veži svojega brloga. Tujec sem in siromak, in rečeno je: Kdor v svojem domu sprejme ubogega tujca, bo na sodni dan našel zavetje v raju. Zato se, moj brat, spodobi, da si zaslužiš nagrado za dobroto do mene in mi dovoliš prenočiti pri sebi do jutra; potem bom šel svojo pot.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 901. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je maček rekel miši: ‘Dovoli mi nocoj prenočiti pri tebi, potem pa bom šel svojo pot.’ Ko je miš slišala mačkove besede, mu je odvrnila: ‘Kako naj te spustim v svoj brlog, ko pa si moj sovražnik po naravi in se hraniš z mojim mesom? Bojim se, da me boš izdal, saj je izdajstvo v tvoji naravi in ne držiš dane besede. Rečeno je: Prešuštniku ne gre zaupati lepe ženske, obubožanemu siromaku ne denarja in ognju ne drv. Ni mi treba zaupati svojega življenja tebi. Prav tako je rečeno: Sovraštvo, ki izvira iz narave, je tem močnejše, čim šibkejši je njegov nosilec.’ Maček je s še bolj zamolklim glasom in v še bednejšem stanju odgovoril: ‘Modri nauki, ki si jih navedel, so resnični in jim ne oporekam. Vendar te prosim, odpusti mi nekdanje sovraštvo, ki ga je narava položila med naju. Rečeno je namreč: Kdor odpusti bitju, kakršno je sam, bo tudi njegov Stvarnik odpustil njemu. Prej sem bil tvoj sovražnik, danes pa iščem tvoje prijateljstvo. In rečeno je: Če želiš, da tvoj sovražnik postane tvoj prijatelj, mu stori kaj dobrega. Moj brat, pred Bogom ti dajem besedo in prisego, da ti nikoli ne bom škodoval. Povrh tega za kaj takega niti nimam moči. Zaupaj torej v Boga, stori dobro delo ter sprejmi mojo besedo in prisego.’ Miš je dejala: ‘Kako naj sprejmem besedo nekoga, s katerim sva zaprisežena sovražnika in ki me je vajen izdajati? Če bi bilo med nama sovraštvo zaradi česa drugega kakor krvi, bi mi bilo to laže storiti. Toda najino sovraštvo je prirojeno, gre nama za življenje. Rečeno je: Kdor svoje življenje zaupa sovražniku, je kakor človek, ki seže z roko v kačji gobec.’ Maček je, ves poln besa, dejal: ‘Srce mi stiska in moči mi pešajo. Že umiram in kmalu bom izdihnil pred tvojimi vrati. Krivda za mojo smrt bo padla nate, saj me lahko rešiš iz te stiske. To so moje zadnje besede tebi.’ Tedaj je miš obšel strah pred vzvišenim Bogom in v njeno srce se je naselilo usmiljenje. Rekla si je: ‘Kdor želi, da mu vzvišeni Bog pomaga zoper sovražnika, naj bo do njega usmiljen in dober. V tej zadevi se bom zanesel na Boga in rešil tega mačka pogube, da si prislužim nagrado za dobro delo.’

Tedaj je miš prišla iz brloga do mačka in ga zvlekla noter. Ostal je pri njej, dokler si ni opomogel, se odpočil in nekoliko okreval. Potem je začel tožiti nad svojo oslabelostjo, izgubljeno močjo in tem, kako malo prijateljev ima. Miš je bila z njim prijazna, ga tolažila, se mu približevala in mu stregla. Maček pa se je splazil k vhodu v brlog in zasedel izhod, da miš ne bi mogla uiti. Ko je hotela ven, se mu je kakor po navadi približala. Brž ko je bila dovolj blizu, jo je zgrabil in stisnil med kremplje. Grizel jo je, stresal in jemal v gobec, jo dvigal od tal in metal proč, tekel za njo, jo trgal z zobmi in mučil. Tedaj je miš začela klicati na pomoč in prositi Boga za rešitev, mačku pa je očitala: ‘Kje je beseda, ki si mi jo dal? Kje so tvoje prisege? Je to tvoje plačilo za to, da sem te sprejel v svoj brlog in ti zaupal svoje življenje? Resnico je govoril tisti, ki je rekel: Kdor se zanese na sovražnikovo obljubo, naj ne pričakuje rešitve. In tudi tisti, ki je rekel: Kdor se prepusti svojemu sovražniku, si zasluži pogubo. Toda zanesel sem se na svojega Stvarnika in on me bo rešil pred teboj.’

Medtem ko se je miš tako borila z mačkom in se je ta pripravljal, da jo napade in požre, je mimo prišel lovec z lovskimi psi, izurjenimi za lov. Eden od psov je šel mimo vhoda v brlog in v njem zaslišal silovit boj. Pomislil je, da je v brlogu lisica, ki trga plen, in planil vanj, da bi jo ujel. Naletel je na mačka in ga potegnil k sebi. Ko se je maček znašel v pasjih šapah, se je moral ukvarjati s svojo kožo in izpustil je miš, ki je ostala živa in brez rane. Njega pa je lovski pes odvlekel ven, mu pretrgal kite in ga mrtvega odvrgel. Za oba so se izkazale za resnične besede: Kdor je usmiljen, bo prej ali slej deležen usmiljenja, kdor pa dela krivico, bo kmalu sam občutil krivico.

To se jima je zgodilo, o kralj. Zato nihče ne sme prelomiti besede, dane tistemu, ki mu je zaupal. Kdor vara in izdaja, ga doleti isto, kar je doletelo mačka, kajti kakor človek ravna z drugimi, tako bodo drugi ravnali z njim. Kdor pa se vrne k dobremu, bo prejel nagrado. Vendar ne žaluj, o kralj, in naj ti to ne bremeni srca. Morda bo tvoj sin po krivicah in nasilju vendarle začel posnemati tvoje lepo ravnanje. Ta učenjak, tvoj vezir Šamas, pred teboj ni hotel ničesar prikriti v tem, kar ti je povedal v prispodobi. S tem je pokazal svojo razsodnost, saj je rečeno: Najbolj se bojijo tisti, katerih znanje je najširše in katerih delež dobrega je najobilnejši.«

Tedaj je kralj prikimal in ukazal, naj jih bogato obdarijo. Nato jih je odpustil, vstal in odšel v svoje sobane, kjer je začel premišljevati o tem, kako se bo razpletla njegova usoda. Ko je prišla noč, je šel k eni izmed svojih žena, tisti, ki jo je najbolj cenil in ljubil, ter legel z njo. Ko so minili približno štirje meseci, je v trebuhu začutila gibanje otroka. Silno se je razveselila in to sporočila kralju. Dejal je: »Moje sanje so se uresničile; Bog naj nam pomaga!« Namestil jo je v najlepše sobane, ji izkazoval največje časti, jo bogato obdaril in ji naklonil obilo imetja. Nato je poklical enega izmed služabnikov in ga poslal po Šamasa. Ko je ta prišel, mu je kralj veselo povedal, da je njegova žena noseča, in dejal: »Moje sanje so se uresničile in moje upanje dobiva podobo. Morda bo otrok deček in bo podedoval moje kraljestvo. Kaj praviš na to, Šamas?« Šamas je molčal in ni odgovoril. Kralj ga je vprašal: »Zakaj vidim, da se ne veseliš mojega veselja in mi nič ne odgovoriš? Ti mar to ni po volji, Šamas?« Tedaj je Šamas padel na obraz pred kraljem in dejal: »O kralj, naj ti Bog podaljša življenje! Kaj koristi človeku zavetje drevesa, če iz njega šviga ogenj? Kakšen užitek ima tisti, ki pije čisto vino, če se mu zaleti? Kaj koristi žejnemu sveža, hladna voda, če v njej utone? Jaz sem le služabnik Boga in tebe, o kralj. Toda rečeno je, da razumen človek ne sme govoriti o treh stvareh, dokler se ne iztečejo: o popotniku, dokler se ne vrne s potovanja, o bojevniku, dokler ne premaga sovražnika, in o nosečnici, dokler ne rodi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.