Waltey

Prevod

Volkulja je skotila mladiča in povabila lisjaka za botra. »Saj je naš bližnji sorodnik,« je dejala, »pameten je in zelo spreten, zato bo lahko mojega sinka učil in mu pomagal v svet.« Lisjak je prišel ves dostojanstven in rekel: »Draga gospa botra, zahvaljujem se vam za čast, ki mi jo izkazujete, in tudi sam se bom vedel tako, da boste imeli veselje z menoj.« Na gostiji si je dobro privoščil in se prav veselo zabaval, potem pa je dejal: »Draga gospa botra, najina dolžnost je skrbeti za otročička. Dobro se morate hraniti, da se bo tudi on okrepil. Poznam ovčji hlev, iz katerega si zlahka prineseva kaj dobrega pod zob.« Volkulji je bila ta pesmica všeč in z lisjakom se je odpravila proti kmetiji. Od daleč ji je pokazal hlev in rekel: »Tja boste lahko smuknili, ne da bi vas kdo opazil, jaz pa bom medtem pogledal na drugi strani, ali bi morda ujel kakšno kokoško.« Vendar ni šel tja, temveč je legel na robu gozda, pretegnil noge in počival. Volkulja je zlezla v hlev, tam pa je ležal pes in zagnal takšen hrup, da so pritekli kmetje, zalotili gospo botro in ji po kožuhu zlili močan lug iz neprežganega pepela. Nazadnje jim je vendarle ušla in se odvlekla proč. Tam je ležal lisjak, se delal strašno ubogega in govoril: »Oh, draga gospa botra, kako hudo se mi je godilo! Kmetje so me napadli in mi potolkli vse ude. Če nočete, da ostanem tukaj in poginem, me morate odnesti.« Volkulja se je še sama komaj premikala, vendar jo je tako skrbelo za lisjaka, da si ga je naložila na hrbet in povsem zdravega ter nepoškodovanega botra počasi odnesla do svojega doma. Tam ji je zaklical: »Zbogom, draga gospa botra, in naj vam tekne pečenka!« Nato se ji je glasno posmejal in skočil proč.

Izvirnik

Ein Märchen der Brüder Grimm

Die Wölfin brachte ein Junges zur Welt und ließ den Fuchs zu Gevatter einladen. "Er ist doch nahe mit uns verwandt," sprach sie, "hat einen guten Verstand und viel Geschicklichkeit, er kann mein Söhnlein unterrichten und ihm in der Welt forthelfen." Der Fuchs erschien auch ganz ehrbar und sprach: "Liebwerte Frau Gevatterin, ich danke Euch für die Ehre, die Ihr mir erzeigt, ich will mich aber auch so halten, daß Ihr Eure Freude daran haben sollt." Bei dem Fest ließ er sichs schmecken und machte sich ganz lustig, hernach sagte er: "Liebe Frau Gevatterin, es ist unsere Pflicht, für das Kindlein zu sorgen, Ihr müßt gute Nahrung haben, damit es auch zu Kräften kommt. Ich weiß einen Schafstall, woraus wir leicht ein gutes Stück holen können." Der Wölfin gefiel das Liedlein, und sie ging mit dem Fuchs hinaus nach dem Bauernhof. Er zeigte ihr den Stall aus der Ferne und sprach: "Dort werdet Ihr ungesehen hineinkriechen können, ich will mich derweil auf der anderen Seite umsehen, ob ich etwa ein Hühnlein erwische." Er ging aber nicht hin, sondern ließ sich am Eingang des Waldes nieder, streckte die Beine und ruhte sich. Die Wölfin kroch in den Stall, da lag ein Hund und machte Lärm, so daß die Bauern gelaufen kamen, die Frau Gevatterin ertappten und eine scharfe Lauge von ungebrannter Asche über ihr Fell gossen. Endlich entkam sie doch und schleppte sich hinaus; da lag der Fuchs, tat ganz kläglich und sprach: "Ach, liebe Frau Gevatterin, wie ist mirs schlimm ergangen! Die Bauern haben mich überfallen und mir alle Glieder zerschlagen, wenn Ihr nicht wollt, daß ich auf dem Platz liegen bleiben und verschmachten soll, so müßt Ihr mich forttragen." Die Wölfin konnte selbst nur langsam fort, doch hatte sie große Sorge für den Fuchs, daß sie ihn auf ihren Rücken nahm, und den ganz gesunden und heilen Gevatter langsam bis zu ihrem Haus trug. Da rief er ihr zu: "Lebt wohl, liebe Frau Gevatterin, und laßt Euch den Braten wohl bekommen," lachte sie gewaltig aus und sprang fort.

Nalagam bralnik