Prevod

Lisjak je nekoč prišel na travnik, kjer je sedela jata lepih, rejenih gosi. Zasmejal se je in rekel: »Prihajam kakor naročen! Tako lepo sedite skupaj, da vas lahko požrem drugo za drugo.« Gosi so od strahu zagagale, poskočile, začele tožiti in milo prositi za življenje. Lisjak pa ni hotel ničesar slišati in je rekel: »Nobene milosti ne bo, umreti morate.« Naposled se je ena opogumila in rekla: »Če moramo me uboge gosi že izgubiti svoje mlado, sveže življenje, nam izkaži vsaj to milost in nam dovoli še molitev, da ne umremo v svojih grehih. Potem se bomo postavile v vrsto, da si boš lahko vselej izbral najdebelejšo.« »Prav,« je rekel lisjak, »to je poštena in pobožna prošnja. Molite, jaz pa bom medtem počakal.« Prva je torej začela prav dolgo molitev, kar naprej »ga! ga!«, in ker nikakor ni hotela nehati, druga ni čakala, da pride na vrsto, temveč je tudi sama začela: »Ga! ga!« Tretja in četrta sta se ji pridružili in kmalu so gagale vse hkrati.

(In ko bodo odmolile, se bo pravljica nadaljevala, toda za zdaj še vedno molijo.)