Prevod

Volkulja je skotila mladiča in povabila lisjaka za botra. »Saj je naš bližnji sorodnik,« je dejala, »pameten je in zelo spreten, zato bo lahko mojega sinka učil in mu pomagal v svet.« Lisjak je prišel ves dostojanstven in rekel: »Draga gospa botra, zahvaljujem se vam za čast, ki mi jo izkazujete, in tudi sam se bom vedel tako, da boste imeli veselje z menoj.« Na gostiji si je dobro privoščil in se prav veselo zabaval, potem pa je dejal: »Draga gospa botra, najina dolžnost je skrbeti za otročička. Dobro se morate hraniti, da se bo tudi on okrepil. Poznam ovčji hlev, iz katerega si zlahka prineseva kaj dobrega pod zob.« Volkulji je bila ta pesmica všeč in z lisjakom se je odpravila proti kmetiji. Od daleč ji je pokazal hlev in rekel: »Tja boste lahko smuknili, ne da bi vas kdo opazil, jaz pa bom medtem pogledal na drugi strani, ali bi morda ujel kakšno kokoško.« Vendar ni šel tja, temveč je legel na robu gozda, pretegnil noge in počival. Volkulja je zlezla v hlev, tam pa je ležal pes in zagnal takšen hrup, da so pritekli kmetje, zalotili gospo botro in ji po kožuhu zlili močan lug iz neprežganega pepela. Nazadnje jim je vendarle ušla in se odvlekla proč. Tam je ležal lisjak, se delal strašno ubogega in govoril: »Oh, draga gospa botra, kako hudo se mi je godilo! Kmetje so me napadli in mi potolkli vse ude. Če nočete, da ostanem tukaj in poginem, me morate odnesti.« Volkulja se je še sama komaj premikala, vendar jo je tako skrbelo za lisjaka, da si ga je naložila na hrbet in povsem zdravega ter nepoškodovanega botra počasi odnesla do svojega doma. Tam ji je zaklical: »Zbogom, draga gospa botra, in naj vam tekne pečenka!« Nato se ji je glasno posmejal in skočil proč.