Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Vendar Egej — tako zelo je vsako veselje pomešano z grenkobo in se v srečo vselej prikrade kaj zaskrbljujočega — ob sinovi vrnitvi ni užival brezskrbne radosti. Minos pripravlja vojno. Čeprav je mogočen z vojsko, čeprav je mogočen z ladjevjem, mu največ moči daje očetovska jeza; z upravičeno vojno maščuje Androgejevo smrt.

Najprej pa si za vojno pridobi zavezniške sile in z urnim ladjevjem prepluje morja, kjer slovi po svoji moči. Tako si pridruži Anafo in kraljestvo Astipaleje, Anafo z obljubami, kraljestvo Astipaleje z vojno; nato nizki Mikonos in krednata polja Kimola, Kitnos, cvetoč od timijana, in mali Serifos ter marmorni Paros in otok, ki ga je brezbožno izdala Arna, Sitonova hči; ko je prejela zlato, ki ga je lakomno zahtevala, se je spremenila v ptico, ki še danes ljubi zlato: v kavko s črnimi nogami, odeto v črno perje.

Toda Oliaros, Didime, Tenos in Andros, Giaros in Peparetos, bogat z bleščečimi olivami, niso podprli knosoških ladij. Od tam se Minos obrne na levo in se napoti v Ojnopijo, Ajakovo kraljestvo: stari so jo imenovali Ojnopija, toda sam Ajak ji je po svoji materi dal ime Ajgina. Množica prihiti, željna spoznati moža, čigar sloves je tolikšen. Naproti mu pridejo Telamon, Pelej, mlajši od Telamona, in tretji sin Fokos.

Tudi sam Ajak stopi ven, počasen pod težo starosti, in povpraša, kaj ga je pripeljalo. Ob spominu na očetovsko žalost zavzdihne vladar stoterih ljudstev in mu takole odgovori: »Prosim te, podpri orožje, ki sem ga dvignil za sina, in pridruži se pravičnemu pohodu; njegovemu grobu iščem tolažbe.« Asopov vnuk mu reče: »Zaman prosiš za nekaj, česar moje mesto ne sme storiti: nobena dežela ni tesneje povezana s Kekropovimi potomci kakor ta; takšna je naša zaveza.« Žalosten odide in reče: »Drago te bo stala tvoja zaveza!« Meni pa, da je bolje z vojno groziti, kakor jo začeti in si že tam izčrpati moči.

Z ojnopijskega obzidja je bilo še videti liktoško ladjevje, ko je s polnimi jadri priplula atiška ladja in zaplula v prijateljsko pristanišče; prinašala je Kefala in z njim naročila njegove domovine. Mladi Ajakidi so Kefala, čeprav ga že dolgo niso videli, vendarle prepoznali, mu podali desnice in ga odvedli v očetovo hišo. Junak veličastne postave, ki je še vedno ohranjal sledove nekdanje lepote, vstopi z oljčno vejico svoje dežele v roki; na desni in levi ga, starejšega, spremljata mlajša moža, Klit in Butes, Palantova sinova.

Ko so si izmenjali prve pozdravne besede, Kefal izpolni naročila Kekropovih potomcev in zaprosi za pomoč; spomni na zavezo in dogovore prednikov ter doda, da je ogrožena oblast nad vso Ahajo. Ko tako z zgovornostjo podpre zaupano mu prošnjo, Ajak, z levico oprt na ročaj žezla, reče: »Atene, ne prosite za pomoč, temveč jo vzemite; brez pomisleka imejte vse sile tega otoka za svoje; vsega ima dovolj — takšno je stanje mojega kraljestva.

Moči ne manjka, vojakov imam več, kot jih potrebujem jaz ali sovražnik: hvala bogovom, živimo v srečnih časih, ko ni izgovora, da vam ne bi pomagali.« »Naj bo res tako,« reče Kefal, »želim si, da bi tvoje mesto raslo s številom prebivalcev! Že ob prihodu sem se razveselil, ko mi je naproti prišla tako lepa mladina, vsa skoraj enake starosti. Vendar med njimi pogrešam mnoge, ki sem jih videl nekoč, ko me je vaše mesto prvič sprejelo.« Ajak zastoka in z žalostnim glasom spregovori: »Žalostnemu začetku je sledila srečnejša usoda.

Ko bi vam le lahko pripovedoval o njej brez tistega! Zdaj bom povedal po vrsti. Da vas ne zadržujem z dolgim ovinkarjenjem: tisti, ki jih iščeš v spominu, ležijo kot kosti in pepel. In kako majhen del mojih izgub so bili! Strašna kuga je zaradi jeze neusmiljene Junone udarila ljudstvo; sovražila je deželo, poimenovano po svoji tekmici. Dokler se je zdelo, da je nesreča navadna bolezen, in je ostajal skrit pogubni vzrok tolikšnega razdejanja, smo se borili z zdravniško veščino: smrt je premagovala pomoč, ki je nemočna obležala.

Najprej je nebo s težko meglo pritisnilo na zemljo in zaprlo zadušljivo vročino v oblake; in medtem ko je luna štirikrat sklenila svoja krajca v polni krog in štirikrat spet razpletla polni krog v tanek srp, so vroči južni vetrovi pihali s smrtonosno sapo. Znano je tudi, da je strup zašel v izvire in jezera, da je mnogo tisoč kač tavalo po neobdelanih poljih in s svojim strupom okužilo reke.

Po poginu psov, ptic, ovac in goveda ter divjih živali se je najprej pokazala moč nenadne bolezni. Nesrečni orač osuplo gleda, kako mu močni biki med delom padajo in se zgrinjajo sredi brazde; čredam ovac, ki bolestno blejajo, volna sama odpada in telesa hirajo. Nekoč iskri konj, ki je zaslovel v prahu dirkališča, izgubi moč, pozabi na zmagovalne palme in nekdanje časti ter ječi ob jaslih, obsojen na bedno smrt.

Merjasec se ne spomni več svoje srditosti, košuta ne zaupa svojemu teku in medvedi ne napadajo več krepkih čred. Vse je zajela onemoglost; po gozdovih, poljih in poteh ležijo gnusna trupla, njihov smrad zastruplja zrak. Čudno stvar bom povedal: niti psi niti požrešne ptice niti sivi volkovi se jih niso dotaknili; razpadajo in se utekočinjajo, s svojim puhom škodujejo in daleč širijo okužbo.

Zdaj kuga s še hujšim razdejanjem doseže nesrečne kmete in zavlada tudi znotraj obzidja velikega mesta. Najprej žge drobovje; rdečica in težko, globoko sopihanje razkrivata skriti ogenj. Hrapavi jezik oteče, izsušena usta zevajo v topli sapi in hlastajo po težkem zraku. Ne prenesejo postelje niti kakršnega koli pokrivala, temveč polagajo prsi na trdo zemljo; vendar se telo od tal ne ohladi, ampak se tla razgrejejo od telesa.

Nikogar ni, ki bi znal ukrotiti bolezen; divja nesreča se loteva samih zdravnikov in njihova veščina jim škoduje: čim bliže je kdo bolniku in čim zvesteje mu streže, tem prej postane deležen njegove smrti. Ko izgine upanje na rešitev in vidijo konec bolezni le še v smrti, se prepustijo svojim željam in ne skrbijo več, kaj jim koristi: nič namreč ne koristi. Vsepovsod, brez vsakega sramu, se gnetejo ob izvirih, rekah in globokih vodnjakih; ob pitju ne ugasne žeja prej kakor življenje.

Mnogi, onemogli, ne morejo več vstati in umrejo kar v vodi; pa jo kdo vendarle še pije. Nesrečnežem je osovražena postelja tako neznosna, da skočijo iz nje, ali pa, če jim moč ne dopušča stati, zvalijo telo na tla; vsak beži od svojih domačih bogov, vsakomur se lastna hiša zdi pogubna, in ker je vzrok skrit, krivijo njen utesnjeni prostor. Videl bi napol mrtve ljudi tavati po cestah, dokler so še mogli stati, druge jokati in ležati na tleh ter še zadnjič obračati utrujene oči; roke stegujejo proti zvezdam visoko na nebu in izdihujejo tu in tam, kjer jih je zasačila smrt.

Kaj sem tedaj čutil? Mar ne tega, kar sem moral: da sem sovražil življenje in si želel deliti usodo svojih ljudi? Kamor koli sem obrnil pogled, so ljudje ležali po tleh kakor gnilo sadje, ki pada s stresenih vej, ali želod s pretresene črnike. Tam nasproti vidiš svetišče, visoko nad dolgim stopniščem: Jupitrovo je. Kdo na njegovih oltarjih ni zaman daroval kadila? Kolikokrat je mož za ženo, oče za sina izgovarjal proseče besede in izdihnil pred neizprošenim oltarjem, v roki pa so mu našli še neizgoreli kos kadila!

Kolikokrat so biki, privedeni pred svetišče, medtem ko je duhovnik izgovarjal molitve in jim med rogove izlival čisto vino, padli, še preden jih je zadela rana! Ko sem sam Jupitru daroval zase, za domovino in za svoje tri sinove, je žrtvena žival strašno zamukala, nenadoma padla, ne da bi jo kdo udaril, in z malo krvi obarvala nože, nastavljene pod njo. Tudi bolno drobovje ni več kazalo zanesljivih znamenj in božjih svaril: pogubna bolezen je prodrla do notranjih organov.

Videl sem trupla, odvržena pred svete vhode, pred same oltarje, da je bila smrt še bolj osovražena. Nekateri si z zanko vzamejo življenje in strah pred smrtjo preganjajo s smrtjo ter sami prikličejo bližajočo se usodo. Umrlih ne odnašajo več v običajnih pogrebnih sprevodih: mestna vrata jih ne bi mogla sprejeti. Ali nepokopani ležijo na zemlji ali jih brez darov položijo na visoke grmade. Nobenega spoštovanja ni več: za grmade se bojujejo in mrtvi gorijo na tujem ognju.

Ni več nikogar, ki bi jokal; neobjokane tavajo duše mater in mladih žena, mladeničev in starcev: ni prostora za grobove in ni dovolj drevja za grmade. Pretresen od tolikšnega vrtinca nesreč sem rekel: »O Jupiter! Če zgodbe ne lažejo, da si objel Ajgino, Asopovo hčer, in če te, veliki oče, ni sram, da si moj roditelj, mi bodisi vrni moje ljudi bodisi tudi mene položi v grob.« Dal mi je znamenje z bliskom in ugodnim gromom.

»Sprejemam ga,« sem rekel, »in prosim, naj bo to srečno znamenje tvoje volje. Tvoje znamenje jemljem za poroštvo.« Po naključju je v bližini stal hrast z redkimi, široko razprostrtimi vejami, posvečen Jupitru, zrasel iz dodonskega semena: tam sem zagledal dolg sprevod mravelj, nabiralk zrnja, ki so v drobnih ustih nosile velik tovor in se po nagubanem lubju držale svoje poti.

Ko sem občudoval njihovo število, sem rekel: »Predobri oče, daj mi prav toliko državljanov in napolni prazno mesto.« Visoki hrast je vztrepetal in zašumel z vejami, ki so se premikale brez vetra. Od strahu so mi udje zadrhteli in lasje so se mi naježili. Vendar sem poljubil zemljo in hrast; nisem si priznal, da upam, a vendar sem upal in v srcu gojil svoje želje. Prišla je noč in spanec je objel telo, izmučeno od skrbi: zdelo se mi je, da pred očmi stoji isti hrast, da ima prav toliko vej in na vejah prav toliko živalic, da ves trepeta in po poljih pod seboj raztresa sprevod nosilk zrnja;

te so nenadoma rasle, postajale vse večje, se dvigale od tal in se postavljale z zravnanim trupom, izgubljale vitkost, številne noge in črno barvo ter dobivale človeško podobo. Spanec mine: buden zavračam svoje sanje in tožim, da od bogov ni nobene pomoči. Toda po hiši se je razlegal glasen vrvež in zdelo se mi je, da slišim človeške glasove, ki sem se jih že odvadil. Medtem ko sumim, da so tudi ti le sanje, prihiti Telamon, odpre vrata in reče: »Oče, videl boš nekaj, kar presega upanje in vero: pridi ven!« Stopim ven in drugega za drugim vidim in prepoznam prav takšne može,

kakršne sem videl v sanjah. Pristopijo in me pozdravijo kot kralja. Izpolnim zaobljubo Jupitru in novemu ljudstvu razdelim mesto in polja, izpraznjena nekdanjih obdelovalcev; imenujem jih Mirmidonci, da jim ime ne prikriva izvora. Njihova telesa si videl; značaj, ki so ga imeli nekoč, imajo tudi zdaj: varčni so in vzdržljivi pri delu, trdno se oklepajo pridobljenega in skrbno hranijo, kar so si pridobili.

Ti ti bodo sledili v vojno, enaki po letih in pogumu, brž ko se vzhodnik, ki te je srečno prinesel sem« — res ga je namreč prinesel vzhodnik —, »obrne v južni veter.«