Ahil in reka

Besedilo

Ahil in reka

Ko pa so prispeli do broda lepo tekoče reke, vrtinčastega Ksanta, ki ga je spočel nesmrtni Zevs, je Ahil razcepil njihove vrste in ene pognal po ravnini proti mestu, po isti poti, po kateri so Ahajci v strahu bežali prejšnjega dne, ko je divjal sijajni Hektor. Tja so se zdaj v grozi usipali Trojanci, Hera pa je prednje razgrnila gosto meglo, da bi jih zadržala. Druga polovica se je stisnila v globoko reko s srebrnimi vrtinci in se z velikim pljuskom zgrnila vanjo; siloviti tokovi so zabučali, bregova sta glasno odmevala naokrog, oni pa so z vpitjem plavali sem in tja ter se vrteli med vrtinci.

Kakor kobilice, ki jih ognjeni sunek požene, da bežijo proti reki, ko neutrudni ogenj nenadoma vzplamti in jih žge, one pa se stiskajo v vodi, tako je pred Ahilom glasno šumeči tok globoko vrtinčastega Ksanta napolnila pomešana množica konj in mož.

Zevsov potomec pa je sulico pustil tam na bregu, naslonjeno na tamariske, in skočil v vodo kakor bog, oborožen le z mečem, v srcu pa je snoval pogubna dejanja. Udarjal je na vse strani; strašno stokanje se je dvigalo od tistih, ki jih je sekal z mečem, in voda je rdečela od krvi.

Kakor se druge ribe pred velikanskim delfinom v begu zgrinjajo v skrite kote varnega pristanišča, trepetajoč od strahu, saj požre vsako, ki jo ujame, tako so se Trojanci v strahotnih rečnih tokovih skrivali pod strmimi bregovi. Ko pa so se mu roke utrudile od pobijanja, je iz reke izbral dvanajst živih mladeničev kot povračilo za smrt Patrokla, Menojtijevega sina. Izpeljal jih je na kopno, omamljene od groze kakor srnice, in jim roke zvezal za hrbtom z lepo odrezanimi jermeni, ki so jih sami nosili čez nagubane hitone, nato pa jih izročil tovarišem, da jih odvedejo k votlim ladjam.

Sam je znova planil naprej, željan pobijanja. Tedaj je naletel na sina Priama, Dardanovega potomca, na Likaona, ki je bežal iz reke in ga je nekoč že sam proti njegovi volji odvedel z očetovega sadovnjaka, ko je ponoči prišel tja. Likaon je z ostrim bronom rezal mlade figove poganjke za obode bojnega voza, tedaj pa mu je kot nepričakovana nesreča prišel naproti božanski Ahil.

Takrat ga je odpeljal z ladjo na lepo pozidani Lemnos in ga prodal; kupnino je zanj plačal Jazonov sin. Od tam ga je za bogato odkupnino rešil gostinski prijatelj, Eetion z Imbrosa, in ga poslal v božansko Arizbo. Od tam je skrivaj pobegnil in se vrnil v očetov dom.

Enajst dni se je med svojimi dragimi veselil v srcu, potem ko se je vrnil z Lemnosa; dvanajsti dan pa ga je bog spet izročil Ahilovim rokam, in Ahil naj bi ga poslal v Had, čeprav si tja ni želel.

Ko ga je zagledal hitronogi božanski Ahil, golega, brez čelade in ščita, tudi sulice ni imel, saj je vse odvrgel na tla — znoj ga je mučil, ko je bežal iz reke, in utrujenost mu je lomila kolena —, je nejevoljen spregovoril svojemu pogumnemu srcu: »Gorje, kako veliko čudo vidijo moje oči! Mar bodo res pogumni Trojanci, ki sem jih pobil, znova vstali iz meglene teme, kakor se je vrnil tudi tale, ki je ušel neusmiljenemu dnevu, čeprav je bil prodan na sveti Lemnos? Niti širjava sivega morja ga ni zadržala, čeprav mnoge drži proti njihovi volji.

Pa naj zdaj okusi še ost moje sulice, da bom v srcu videl in spoznal, ali se bo tudi od tam vrnil ali pa ga bo zadržala zemlja, ki daje življenje in zadrži tudi najmočnejšega.«

Tako je premišljal in čakal; Likaon pa mu je ves prestrašen pristopil, željan objeti njegova kolena, in si v srcu nadvse želel uiti bridki smrti in črni pogubi.

Božanski Ahil je dvignil dolgo sulico, da bi ga prebodel, on pa se je pognal podenj in mu objel kolena, sklonjen k tlom; sulica se je nad njegovim hrbtom zasadila v zemljo, čeprav je hlepela po človeškem mesu.

Z eno roko ga je držal za kolena in ga rotil, z drugo pa prijel ostro sulico in je ni izpustil. Nagovoril ga je s krilatimi besedami: »Pri tvojih kolenih te prosim, Ahil: spoštuj mojo prošnjo in se me usmili! Glej name kot na svetega priprošnjika, ti, ki te je vzredil Zevs. Saj sem pri tebi najprej okusil Demetrin kruh tistega dne, ko si me ujel v lepo urejenem sadovnjaku in me odpeljal daleč od očeta in dragih ter me prodal na sveti Lemnos; zame si iztržil vrednost stotih volov.

Zdaj pa sem bil odkupljen za trikrat toliko. To je dvanajsta zarja, odkar sem se po mnogih mukah vrnil v Ilion, in zdaj me je spet v tvoje roke položila pogubna usoda. Gotovo sem zasovražen očetu Zevsu, ki me je znova izročil tebi. Za kratko življenje me je rodila mati, Laotoa, hči starega Alta, Alta, ki vlada bojevitim Lelegom in ima v oblasti strmi Pedasos ob Satnioentu.

Njegovo hčer je imel Priam za ženo, ob njej pa še mnogo drugih. Dva sva se rodila iz nje, ti pa boš obema prerezal vrat. Enega si že pokončal med bojevniki v prvih vrstah, bogovom podobnega Polidora, ko si ga zadel z ostro sulico. Zdaj tu čaka nesreča mene, saj ne verjamem, da bom ušel tvojim rokam, ko me je bog privedel predte.

Še nekaj ti povem, ti pa si vtisni v srce: ne ubij me, saj nisem iz istega materinega telesa kakor Hektor, ki ti je ubil blagega in silnega tovariša.«

Tako ga je nagovarjal sijajni Priamov sin, ga prosil in rotil, a zaslišal neusmiljen odgovor: »Nespametnež, ne omenjaj mi odkupnine in ne govori o njej! Preden je Patrokla doletel usojeni dan, mi je bilo v srcu ljubše prizanašati Trojancem in mnoge sem žive ujel in prodal. Zdaj pa smrti ne uide nihče, ki mi ga bog pred Ilionom izroči v roke, nihče od vseh Trojancev, še zlasti pa nobeden od Priamovih sinov.

Zato umri tudi ti, prijatelj! Zakaj tako tožiš? Tudi Patrokel je umrl, ki je bil mnogo boljši od tebe. Mar ne vidiš, kako lep in velik sem tudi jaz?

Plemenitega očeta sin sem in rodila me je boginja, moja mati; pa vendar tudi nad menoj visita smrt in neizprosna usoda. Prišlo bo jutro ali večer ali poldan, ko mi bo kdo v boju vzel življenje, bodisi z udarcem sulice bodisi s puščico z loka.«

Tako je dejal, Likaonu pa so se zrahljala kolena in srce. Izpustil je sulico in sedel ter razprostrl obe roki. Ahil pa je izvlekel ostri meč in ga udaril ob ključnici pri vratu; ves dvorezni meč je prodrl vanj. Likaon je padel na zemljo in obležal iztegnjen na trebuhu; črna kri je tekla iz njega in močila tla.

Ahil ga je prijel za nogo in vrgel v reko, da ga odnese, ter se mu zmagoslavno posmehnil s krilatimi besedami: »Zdaj leži tam med ribami, ki ti bodo brez skrbi lizale kri iz rane. Mati te ne bo položila na mrtvaški oder in objokovala, ampak te bo vrtinčasti Skamander odnesel v široko naročje morja. Kakšna riba bo skočila med valovi in švignila pod črno nagubano gladino, da požre belo Likaonovo tolščo.

Poginjajte, dokler ne dosežemo mesta svetega Iliona, vi v begu, jaz pa za vami, pobijajoč vas! Ne bo vam pomagala niti lepo tekoča reka s srebrnimi vrtinci, ki ji že dolgo žrtvujete mnogo bikov in v njene vrtince spuščate žive enokopitne konje.

Kljub temu boste umrli bridke smrti, dokler ne boste vsi plačali za Patroklov umor in pogubo Ahajcev, ki ste jih ob hitrih ladjah pobili, ko me ni bilo zraven.«

Tako je dejal, reka pa se je v srcu še bolj razjezila in premišljala, kako naj odvrne od boja božanskega Ahila in od Trojancev odvrne pogubo.

Medtem je Pelejev sin z dolgo senčečo sulico planil nad Asteropaja, željan ubiti Pelegonovega sina. Pelegona sta rodila široko tekoči Aksij in Periboja, najstarejša med Akesamenovimi hčerami, kajti z njo se je združila globoko vrtinčasta reka.

Nadenj je planil Ahil, Asteropaj pa mu je stopil nasproti iz reke, z dvema sulicama v rokah. Pogum mu je v srce vlil Ksant, razjarjen zaradi pobitih mladih mož, ki jih je Ahil brez usmiljenja klal po njegovem toku.

Ko sta se približala drug drugemu, je prvi spregovoril hitronogi božanski Ahil: »Kdo si med ljudmi in od kod, da si se mi drznil stopiti nasproti?

Nesrečni so starši tistih, ki se spoprimejo z mojo silo.« Odgovoril mu je sijajni Pelegonov sin: »Pogumni Pelejev sin, zakaj sprašuješ po mojem rodu?

Prihajam iz daljne Pajonije z rodovitno prstjo in vodim pajonske može z dolgimi sulicami. Zdaj je enajsta zarja, odkar sem prišel v Ilion. Moj rod pa izvira iz široko tekočega Aksija, Aksija, ki po zemlji razliva najlepšo vodo. Ta je spočel Pelegona, slavnega sulicarja, in pravijo, da je Pelegon moj oče. Zdaj pa se bojujva, sijajni Ahil!«

Tako mu je zagrozil, božanski Ahil pa je dvignil pelijsko jesenovo sulico. Junak Asteropaj je hkrati vrgel obe sulici, saj je bil enako spreten z obema rokama.

Z eno je zadel ščit, vendar ga ni prebil: zlato ga je zadržalo, božji dar. Z drugo pa je Ahilu oplazil podlaket desne roke in brizgnila je temna kri; sulica je švignila čezenj in se zasadila v zemljo, željna nasititi se mesa.

Nato je Ahil vrgel svojo naravnost letečo jesenovo sulico proti Asteropaju, željan ga ubiti. Zgrešil ga je, zadel pa visoki breg in vanj do polovice zaril jesenovo ostje.

Pelejev sin je ob stegnu izvlekel ostri meč in srdito skočil nadenj. Asteropaj pa Ahilove jesenove sulice s svojo močno roko ni mogel izruvati iz brega.

Trikrat jo je stresel, da bi jo izpulil, trikrat je moral odnehati; četrtič pa je v srcu sklenil upogniti in zlomiti jesenovo sulico Ajákovega potomca. Toda prej mu je Ahil od blizu z mečem vzel življenje.

Udaril ga je v trebuh ob popku in vse drobovje se je izlilo na tla; tema mu je prekrila oči, ko je lovil sapo. Ahil mu je stopil na prsi, mu snel orožje in zmagoslavno spregovoril: »Tako leži! Težko se je kosati s potomci silnega Kronovega sina, četudi izviraš iz reke.

Pravil si, da si potomec široko tekoče reke, jaz pa se ponašam, da moj rod izvira iz velikega Zevsa. Spočel me je mož, ki vlada mnogim Mirmidoncem, Pelej, Ajákov sin; Aják pa se je rodil Zevsu.

Kakor je Zevs močnejši od rek, ki se izlivajo v morje, tako je tudi Zevsov rod močnejši od rečnega rodu. Saj je tudi ob tebi velika reka, če ti more kaj pomagati; toda z Zevsom, Kronovim sinom, se ni mogoče bojevati. Njemu se ne more meriti niti mogočni Aheloj, niti silna moč globoko tekočega Okeana, iz katerega tečejo vse reke in vse morje, vsi studenci in globoki vodnjaki. Celo on se boji strele velikega Zevsa in strašnega groma, kadar zabuči z neba.«

Tako je dejal in iz brega izvlekel bronasto sulico; njemu pa je vzel življenje in ga pustil tam, ležečega v pesku, kjer ga je močila temna voda.

Okoli njega so se zgrinjale jegulje in ribe ter mu glodale in trgale tolščo ob ledvicah. Ahil pa se je pognal za Pajonci, bojevniki na konjih, ki so še vedno v strahu bežali ob vrtinčasti reki, ko so videli, da je njihov najboljši junak v silnem boju padel pod roko in mečem Pelejevega sina.

Tam je ubil Tersiloha, Midona in Astipila, Mnesa, Trasija, Ajnija in Ofelesta. In hitri Ahil bi pobil še več Pajoncev, če ga ne bi v jezi nagovorila globoko vrtinčasta reka; privzela je človeško podobo in spregovorila iz globokega vrtinca: »Ahil, vse može prekašaš po moči, pa tudi po brezpravnih dejanjih; saj ti zmeraj stojijo ob strani sami bogovi.

Če ti je Kronov sin dovolil pokončati vse Trojance, jih preženi iz mene in svoja grozotna dejanja opravljaj na ravnini! Moji lepi tokovi so že polni trupel in nikakor ne morem izlivati vode v božansko morje, ker me mašijo mrtvi, ti pa neusmiljeno pobijaš.

Daj, nehaj vendar! Groza me navdaja, voditelj ljudstev.« Hitronogi Ahil mu je odgovoril: »Zgodilo se bo, od Zevsa rejeni Skamander, kakor ukazuješ.

Toda ne bom nehal pobijati ošabnih Trojancev, dokler jih ne stisnem v mesto in se ne pomerim s Hektorjem iz oči v oči: ali on premaga mene ali jaz njega.«

Tako je dejal in kakor bog planil nad Trojance. Tedaj je globoko vrtinčasta reka nagovorila Apolona: »Gorje, srebrnoloki Zevsov sin, nisi se držal sklepa Kronovega sina, ki ti je tolikokrat naročal, naj stojiš Trojancem ob strani in jih braniš, dokler ne pride pozni večer in s senco prekrije rodovitno zemljo.«

Tako je dejala. Ahil, slavni sulicar, pa je skočil v sredo toka, ko se je pognal z brega. Reka se je z besnečim valom zagnala vanj, razburkala vse svoje tokove in pognala številna trupla, ki so ležala v njej, može, ki jih je pobil Ahil; rjoveč kakor bik jih je metala ven na kopno, žive pa je reševala v svojih lepih vodah in jih skrivala v velikih globokih vrtincih.

Okoli Ahila se je dvigal strahoten, razburkan val, tok se je zaganjal v njegov ščit in ga potiskal; z nogami ni mogel najti opore. Z rokami je zgrabil velik, lepo raščen brest; ta se je izruval s koreninami vred, podrl ves breg in z gostimi vejami zajezil lepe tokove ter premostil reko, ko se je ves zgrnil vanjo. Ahil je skočil iz vrtinca in s hitrimi nogami planil v beg po ravnini, prestrašen. Veliki bog pa ni odnehal, temveč se je zagnal za njim, s temno vzvalovanim grebenom, da bi božanskega Ahila odvrnil od boja in od Trojancev odvrnil pogubo.

Pelejev sin je odskočil za lučaj sulice, v naletu črnega orla lovca, ki je najmočnejši in najhitrejši med pticami. Kakor on se je pognal, bron na prsih mu je strašno rožljal; izmikal se je reki in bežal, ona pa je z mogočnim hrumenjem tekla za njim.

Kakor mož, ki speljuje vodo iz temnega studenca med nasade in vrtove, z motiko v rokah odstranjuje ovire iz jarka: pod vodo, ki priteka, se premika vse kamenje, tok pa hitro žubori navzdol po nagnjenih tleh in prehiti celo tistega, ki ga vodi, tako je rečni val vedno dohiteval Ahila, čeprav je bil hiter; bogovi so pač močnejši od ljudi.

Vsakokrat, ko je hitronogi božanski Ahil poskušal obstati in se upreti, da bi spoznal, ali ga vsi nesmrtni bogovi, ki prebivajo na širokem nebu, ženejo v beg, ga je veliki val od Zevsa hranjene reke udaril čez ramena. Skakal je kvišku z bolečino v srcu, reka pa mu je spodnašala kolena, ko je silovito tekla pod njim in mu izpod nog odnašala prst.

Pelejev sin je pogledal v široko nebo in zastokal: »Oče Zevs, ko bi se me le kateri od bogov usmilil in me rešil iz reke! Potem naj me doleti karkoli.

Nobeden od nebeščanov ni toliko kriv kakor moja draga mati, ki me je zavajala z lažmi. Govorila mi je, da bom pod obzidjem oklepljenih Trojancev padel od Apolonovih hitrih puščic.

Ko bi me bil ubil Hektor, najboljši med možmi, vzrejenimi tukaj! Junak bi me ubil in junaka bi slekel orožja. Zdaj pa mi je usojeno, da me vzame bedna smrt, ujetega v veliki reki kakor dečka, ki pase svinje in ga odnese hudournik, ko ga med neurjem prečka.«

Tako je dejal, Pozejdon in Atena pa sta hitro pristopila in obstala ob njem, po postavi podobna možema; prijela sta ga za roko in ga opogumila z besedami.

Prvi je spregovoril Pozejdon, ki pretresa zemljo: »Pelejev sin, ne trepetaj preveč in se ne boj! Takšna božanska pomočnika stojita ob tebi, z Zevsovim privoljenjem jaz in Palada Atena. Ni ti namreč usojeno, da bi te premagala reka; kmalu bo odnehala in sam boš to videl. Dala pa ti bova moder nasvet, če naju hočeš poslušati: ne odnehaj v boju, ki vse enako pogublja, dokler ne poženeš pod slavno ilionsko obzidje vseh Trojancev, ki uidejo. Ko Hektorju vzameš življenje, pa se vrni k ladjam; midva ti dajeva, da si priboriš slavo.«

Ko sta tako spregovorila, sta odšla med nesmrtnike. Ahil pa se je podal naprej, saj ga je božja zapoved silno spodbujala, na ravnino, vso preplavljeno z razlito vodo. Mnogo lepega orožja v boju ubitih mladih mož je plavalo po njej, pa tudi trupla. Visoko je dvigal kolena, ko je drvel naravnost proti toku, in široko tekoča reka ga ni mogla ustaviti, saj mu je Atena vlila veliko moč.

Tudi Skamander ni opustil svojega besa, temveč se je še bolj jezil na Pelejevega sina, dvigal rečni val visoko navzgor in glasno zaklical Simoentu: »Dragi brat, združiva moči in ukrotiva silo tega moža, saj bo kmalu razdejal veliko mesto kralja Priama, Trojanci pa mu v boju ne bodo kljubovali.

Brž mi pridi na pomoč in napolni svoje tokove z vodo iz izvirov, poženi vse hudournike, dvigni velik val in zaneti silno hrumenje hlodov in skal, da ustaviva tega divjega moža, ki zdaj gospoduje in se v srcu meri z bogovi.

Pravim ti, da mu ne bodo pomagali ne moč ne lepota ne lepo orožje, ki bo prav gotovo globoko na dnu ležalo prekrito z blatom. Njega samega bom zavil v pesek in ga zasul z neizmerno množico proda, tako da Ahajci ne bodo znali zbrati niti njegovih kosti; tolikšen nanos bom nasul nadenj.

Tam bo že imel svojo gomilo in Ahajcem ne bo treba nasipati groba, ko ga bodo pokopavali.« Tako je dejal in se razburkan pognal nad Ahila, silovito kipeč, bučeč od pene, krvi in trupel.

Temni val od Zevsa hranjene reke se je dvigal visoko in že zajemal Pelejevega sina. Hera je glasno zakričala, v hudem strahu za Ahila, da ga velika, globoko vrtinčasta reka ne odnese, in takoj nagovorila svojega dragega sina Hefajsta: »Vstani, moj krivonogi otrok! Menila sva namreč, da bo vrtinčasti Ksant v boju tvoj nasprotnik. Brž pridi na pomoč in zaneti silen plamen!

Jaz pa bom z morja priklicala strašen vihar Zefirja in silovitega Nota, ki bo Trojancem sežigal glave in orožje ter nosil pogubni ogenj. Ti pa ob Ksantovih bregovih sežigaj drevesa in še njega samega zajemi z ognjem. Nikar naj te ne odvrne ne s priliznjenimi besedami ne z grožnjo! Ne popusti v svojem besu, dokler ti jaz glasno ne zakličem; šele tedaj ustavi neutrudni ogenj.«

Tako je dejala, Hefajst pa je pripravil božansko silovit ogenj. Najprej je plamen zagorel na ravnini in sežigal številna trupla, ki so ležala po njej, može, ki jih je ubil Ahil. Vsa ravnina se je osušila in bleščeča voda je obstala.

Kakor jesenski Borej hitro osuši sveže namočen sadovnjak in se tega veseli tisti, ki ga obdeluje, tako se je osušila vsa ravnina in ogenj je sežgal mrtve. Nato je Hefajst obrnil svetleči plamen proti reki.

Goreli so bresti, vrbe in tamariske, goreli so lotos, ločje in ostrica, ki so bujno rasli ob lepih rečnih tokovih. Mučile so se jegulje in ribe v vrtincih; po lepih vodah so se premetavale sem in tja, trpeč pod žgočim dihom premetenega Hefajsta.

Gorela je sama moč reke in reka je spregovorila ter ga poklicala: »Hefajst, nobeden od bogov se ti ne more upreti in tudi jaz se ne bom tako bojeval s tvojim plamenečim ognjem.

Nehaj se bojevati! Naj božanski Ahil kar takoj prežene Trojance iz mesta; kaj je meni do spora in pomoči?« Tako je govorila, žgana od ognja, njeni lepi tokovi pa so vreli.

Kakor kotel v notranjosti vre pod silnim ognjem in tali mast nežno pitanega prašiča, ki povsod brbota, spodaj pa ležijo suha drva, tako je ogenj žgal njene lepe tokove in voda je vrela. Ni več hotela teči naprej, temveč je obstala; mučil jo je vroči dih pod silno roko preudarnega Hefajsta. Tedaj je Hero vztrajno prosila s krilatimi besedami: »Hera, zakaj se je tvoj sin izmed vseh spravil prav na moj tok, da me muči? Saj nisem toliko kriv kakor vsi drugi, ki pomagajo Trojancem.

Sam bom nehal, če mi ukazuješ, toda naj neha tudi on! Poleg tega ti prisegam, da ne bom nikoli več odvračal od Trojancev pogubnega dne, niti ko bo vsa Troja gorela v silovitem ognju in jo bodo sežigali bojeviti ahajski sinovi.«

Ko je to zaslišala beloroka boginja Hera, je takoj nagovorila svojega dragega sina Hefajsta: »Hefajst, nehaj, preslavni otrok! Ne spodobi se tako mučiti nesmrtnega boga zaradi smrtnikov.«

Tako je dejala in Hefajst je pogasil božansko silovit ogenj; val se je spet pognal po lepih rečnih tokovih. Ko je bil Ksantov bes ukročen, sta oba odnehala, saj ju je Hera zadržala, čeprav je bila še jezna. Med drugimi bogovi pa je izbruhnil silen, srdit spor in srca so jim bila razdeljena na dve strani. Z velikim truščem so se spopadli, širna zemlja je zadonela in veliko nebo je naokrog zatrobilo. Zevs je to slišal, sedeč na Olimpu, in srce se mu je smejalo od veselja, ko je gledal bogove, ki so se spopadali.

Nič več niso dolgo stali narazen; začel je namreč Ares, ki prebada ščite, in prvi planil nad Ateno z bronasto sulico v roki ter jo žaljivo nagovoril: »Zakaj spet, pasja muha, pehaš bogove v spor, v svoji predrzni drznosti, kamor te žene prevzetno srce?

Se ne spominjaš, kako si spodbudila Tidejevega sina Diomeda, da me je ranil, sama pa prijela njegovo bleščečo sulico, jo potisnila naravnost vame in mi raztrgala lepo kožo? Zdaj boš, mislim, plačala za vse, kar si storila.«

Tako je dejal in zabodel v strašno resasto egido, ki je ne premaga niti Zevsova strela. Vanjo jo je z dolgo sulico zadel krvoločni Ares. Atena pa se je umaknila in z močno roko pobrala kamen, ki je ležal na ravnini, črn, hrapav in velik, in so ga možje v davnini postavili za mejnik njive. Z njim je silovitega Aresa zadela v vrat in mu zrahljala ude.

Ko je padel, je prekril sedem pletrov zemlje; lase si je umazal s prahom in orožje mu je zarožljalo. Palada Atena se je zasmejala in ga zmagoslavno nagovorila s krilatimi besedami: »Nespametnež, še zdaj nisi spoznal, koliko močnejša sem od tebe, da svojo silo meriš z mojo?

Tako boš plačal za prekletstvo svoje matere, ki je jezna nate in ti snuje gorje, ker si Ahajce zapustil, pomagaš pa ošabnim Trojancem.«

Tako je spregovorila in obrnila proč svoje svetle oči. Zevsova hči Afrodita pa je Aresa prijela za roko in ga vodila stran, ko je neprestano ječal in komaj zbiral življenjsko moč.

Ko jo je zagledala beloroka boginja Hera, je takoj nagovorila Ateno s krilatimi besedami: »Glej vendar, neutrudna hči Zevsa, ki nosi egido! Spet tista pasja muha vodi Aresa, pogubo smrtnikov, iz pogubnega boja skozi bojni metež. Pohiti za njo!«

Tako je dejala, Atena pa je vesela v srcu planila za njo, jo dohitela in z močno roko udarila v prsi. Afroditi so se pri priči zrahljala kolena in srce.

Oba sta obležala na zemlji, ki hrani množice, Atena pa je zmagoslavno izrekla krilate besede: »Ko bi bili vsi, ki pomagajo Trojancem, takšni, kadar se bojujejo z oklepljenimi Argivci, tako pogumni in vztrajni, kakor je Afrodita prišla Aresu na pomoč in se uprla moji sili! Tedaj bi že zdavnaj končali vojno, ko bi razdejali lepo pozidano mesto Ilion.«

Tako je dejala in beloroka boginja Hera se je nasmehnila. Mogočni pretresovalec zemlje pa je nagovoril Apolona: »Fojbos, zakaj midva stojiva narazen? Ne spodobi se, ko so drugi že začeli; še večja sramota bi bila, če bi brez boja odšla na Olimp, v Zevsovo palačo z bronastim pragom.

Začni! Po rojstvu si mlajši; meni se to ne spodobi, saj sem se rodil prej in vem več. Nespametnež, kako nespametno srce imaš! Mar se niti tega ne spominjaš, koliko gorja sva pretrpela ob Ilionu, sama med bogovi, ko sva k ošabnemu Laomedontu prišla od Zevsa in mu leto dni služila za dogovorjeno plačilo? On pa nama je gospodoval in ukazoval.

Jaz sem Trojancem okoli mesta sezidal obzidje, široko in prelepo, da bi bilo mesto nezavzetno; ti, Fojbos, pa si pasel govedo z ukrivljenimi rogovi in počasnim korakom po pobočjih mnogogube, gozdnate Ide.

Ko pa so radostni letni časi prinesli rok za plačilo, nama je siloviti Laomedont s silo odrekel ves zaslužek in naju z grožnjami odgnal. Grozil je, da ti bo zvezal noge in zgoraj roke ter te prodal na daljne otoke; bahal se je tudi, da bo obema z bronom odrezal ušesa.

Midva pa sva se vrnila s srdom v srcu, jezna zaradi plačila, ki nama ga je obljubil, pa ga ni dal. Njegovemu ljudstvu se zdaj prilizuješ in se ne trudiš z nami, da bi ošabni Trojanci nesrečno poginili do zadnjega z otroki in spoštovanimi ženami vred?« Odgovoril mu je vladar Apolon, ki zadeva od daleč: »Pretresovalec zemlje, ne bi me imel za razsodnega, če bi se s teboj bojeval zaradi bednih smrtnikov, ki so podobni listju: zdaj bujno cvetijo in uživajo sad zemlje, potem pa brez življenja ovenijo. Zato čim prej nehajva z bojem; oni pa naj se sami prepirajo.«

Tako je dejal in se obrnil nazaj; sram ga je bilo spoprijeti se z očetovim bratom. Sestra pa ga je ostro oštela, gospodarica zveri, Artemida, boginja lova, in mu izrekla očitajoče besede: »Torej bežiš, daljnometni, in Pozejdonu prepuščaš vso zmago, njemu pa podarjaš prazno slavo! Nespametnež, čemu nosiš lok, če ti nič ne koristi?

Naj te nikdar več v očetovih dvoranah ne slišim, kako se kakor nekdaj med nesmrtnimi bogovi bahaš, da se boš s Pozejdonom pomeril iz oči v oči!«

Tako je dejala, daljnometni Apolon pa ji ni odgovoril. Toda častita Zevsova žena se je razsrdila in boginjo, ki siplje puščice, oštela z žaljivimi besedami: »Kako si drzneš, predrzna psica, stopiti nasproti meni? Težko se boš z mojo močjo kosala, četudi nosiš lok, saj te je Zevs med ženskami napravil za levinjo in ti dovolil ubiti, katero hočeš.

Bolje ti je po gorah pobijati zveri in divje košute kakor se v boju meriti z močnejšimi. Če pa želiš okusiti boj, le pridi, da boš dobro spoznala, koliko sem močnejša, ko se drzneš kljubovati moji sili!«

Tako je rekla in ji z levico zgrabila obe roki za zapestji, z desnico pa ji z ramen snela lok ter jo z njim smeje se tepla po ušesih, ko se je ta zvijala sem in tja; hitre puščice so se usipale na tla.

Boginja je v solzah zbežala, kakor golobica, ki pred sokolom zleti v votlo skalno razpoko, saj ji ni bilo usojeno, da bi jo ujel; tako je v solzah zbežala in tam pustila lok.

Leto pa je nagovoril božji glasnik, Argov ubijalec: »Leto, jaz se s teboj ne bom bojeval; nevarno se je pretepati z ženami Zevsa, zbiralca oblakov. Kar brez skrbi se med nesmrtnimi bogovi hvali, da si me premagala s svojo silno močjo.«

Tako je dejal, Leto pa je pobrala ukrivljeni lok in puščice, ki so ležale raztresene v vrtincu prahu. Z lokom v rokah se je odpravila za svojo hčerjo; ta pa je že prispela na Olimp v Zevsov dom z bronastim pragom. Jokajoč je dekle sedlo očetu na kolena, njeno nesmrtno oblačilo pa je drhtelo okoli nje. Oče Kronid jo je pritegnil k sebi in jo z blagim smehom vprašal: »Kdo izmed nebeščanov je tako grdo ravnal s teboj, ljubi otrok, kar brez vzroka, kakor da bi te zalotil pri zlem dejanju?«

Glasna boginja z lepim vencem mu je odgovorila: »Tvoja žena me je pretepla, oče, beloroka Hera, ki je med nesmrtnike zanesla prepir in razdor.«

Tako sta govorila drug z drugim, Fojb Apolon pa je stopil v sveti Ilion; skrbelo ga je za obzidje lepo zgrajenega mesta, da ga Danajci tistega dne ne bi razdejali proti volji usode.

Drugi večno živeči bogovi so se odpravili na Olimp, eni jezni, drugi pa polni zmagoslavja, in sedli k očetu, ki zbira temne oblake. Ahil pa je pobijal Trojance in njihove enokopitne konje.

Kakor se dim dviga do širnega neba iz gorečega mesta, ki ga je zanetil srd bogov, vsem prinaša trpljenje, mnogim pa žalost, tako je Ahil Trojancem prinašal trpljenje in žalost.

Stari Priam je stal na svetem stolpu in zagledal velikanskega Ahila; pred njim so Trojanci v hipu planili v beg, prestrašeni, in nihče se ni več upiral. Zastokal je in se s stolpa spustil na tla ter ob obzidju priganjal slavne vratarje: »Držite vrata na stežaj odprta, dokler se možje v begu ne zatečejo v mesto; kajti Ahil je že blizu in jih preganja. Zdaj se nam, slutim, obeta poguba.

Ko pa se zberejo za obzidjem in si oddahnejo, spet zaprite trdno zbita vratna krila; bojim se, da bi ta pogubni mož planil v mesto.«

Tako je dejal; oni pa so odpahnili vrata in odrinili zapahe. Na stežaj odprta vrata so jim prinesla žarek rešitve, Apolon pa je pohitel Trojancem naproti, da bi od njih odvrnil pogubo.

Naravnost proti mestu in visokemu obzidju so z bojišča bežali, izsušeni od žeje in prekriti s prahom; Ahil pa jih je divje zasledoval s sulico, srce mu je ves čas obvladoval silen bes in hlepel je po slavi.

Tedaj bi ahajski sinovi zavzeli Trojo z visokimi vrati, ko ne bi Fojb Apolon spodbudil plemenitega Agenorja, Antenorjevega sina, brezgrajnega in silnega junaka.

V srce mu je vlil pogum, sam pa mu je stopil ob stran, da bi od njega odvrnil težke roke smrti, naslonjen na hrast in zastrt z gosto meglo.

Ko je Agenor zagledal Ahila, rušilca mest, je obstal; med čakanjem mu je srce burno razmišljalo. Zaskrbljen je spregovoril svoji junaški duši: »Gorje mi! Če pred silnim Ahilom zbežim tja, kamor se v strahu zgrinjajo drugi, me bo tudi tako ujel in mi kot strahopetcu prerezal vrat.

Kaj pa, če pustim te može, da jih preganja Ahil, Pelejev sin, sam pa stečem proč od obzidja v drugo smer, proti Ilijski ravnini, dokler ne dosežem vznožja Ide in se skrijem v goščavo? Zvečer bi se nato okopal v reki, si ohladil preznojeno telo in se vrnil v Ilion. A zakaj mi srce sploh govori o tem?

Lahko bi me opazil, ko bi se od mesta umikal na ravnino, planil za menoj in me ujel s svojimi hitrimi nogami. Tedaj ne bi več mogel ubežati smrti in pogubi, saj njegova moč daleč presega moč vseh ljudi.

Kaj pa, če mu pred mestom stopim naravnost nasproti? Tudi njegovo kožo lahko rani ostro bronasto rezilo, tudi v njem je le ena duša in ljudje pravijo, da je smrten; le Zevs Kronid mu podeljuje slavo.«

Tako je dejal in zbran čakal Ahila; v prsih se mu je pogumno srce vnelo za spopad in boj. Kakor leopard stopi iz globoke goščave lovcu naproti, ne da bi se v srcu ustrašil ali zbežal, ko zasliši lajež; četudi ga lovec prej zabode ali zadene, se tudi preboden s sulico ne odpove boju, dokler ne plane nanj ali podleže: tako plemeniti Agenor, sin slavnega Antenorja, ni hotel zbežati, preden bi se pomeril z Ahilom.

Predse je podržal povsem okrogli ščit, s sulico meril vanj in glasno zaklical: »Slavni Ahil, gotovo v srcu močno upaš, da boš še danes razdejal mesto ponosnih Trojancev, nespametnež! Zaradi njega te čaka še veliko gorja.

V njem nas je namreč mnogo pogumnih mož, ki bomo pred svojimi ljubimi starši, ženami in sinovi branili Ilion; ti pa boš tukaj srečal svojo usodo, naj si še tako strašen in drzen bojevnik!«

Tako je dejal in iz močne roke zagnal ostro sulico; zadel ga je v golen pod kolenom in ni zgrešil. Golenica iz sveže obdelanega kositra je strašno zazvenela; bronasta ost pa se je od udarca odbila in je ni predrla, saj jo je zadržal božji dar.

Nato je Pelejev sin planil proti bogovom podobnemu Agenorju, a Apolon mu ni dovolil, da bi si pridobil slavo: Agenorja je iztrgal iz nevarnosti, ga zagrnil z gosto meglo in mu omogočil, da se je mirno umaknil iz boja.

Pelejevega sina pa je z zvijačo odvrnil od množice. Daljnometni bog je namreč, v vsem podoben Agenorju, stopil predenj, Ahil pa se je pognal za njim. Ko ga je zasledoval čez žitorodno ravnino, ga je bog speljal ob globoko vrtinčasto reko Skamander in tekel le malo pred njim; Apolon ga je zvijačno slepil, da je ves čas upal, kako ga bo s svojimi nogami dohitel. Medtem so drugi Trojanci, ki so v strahu bežali, v trumah veselo prispeli v mesto in ga napolnili s pribežniki.

Zunaj mesta in obzidja si niso več upali čakati drug drugega in poizvedovati, kdo je ubežal in kdo je padel v boju; temveč so se naglo zgrinjali v mesto, vsakdo, kogar so rešile noge in kolena.