Priam odkupi Hektorjevo truplo

Besedilo

Priam odkupi Hektorjevo truplo

Igre so se končale in ljudje so se razšli, vsak k svojim hitrim ladjam. Tam so si pripravljali večerjo in se veselili sladkega spanca. Ahil pa je jokal ob spominu na ljubega tovariša; spanec, ki premaga vse, ga ni mogel zajeti, temveč se je premetaval sem in tja, hrepeneč po Patroklovi možatosti in plemeniti moči, po vsem, kar je z njim prestal in pretrpel, ko sta se prebijala skozi boje z možmi in nevarne morske valove. Ob teh spominih je točil obilne solze, zdaj ležeč na boku, zdaj spet na hrbtu, zdaj na trebuhu; potem je vstal in ves nemiren blodil ob morskem obrežju. Nobena zarja, ki se je dvignila nad morjem in obalo, ga ni našla nebudnega.

Ko je vpregel hitre konje v voz, je zadaj privezal Hektorja, da bi ga vlekel za seboj. Trikrat ga je potegnil okoli groba umrlega Menojtijevega sina, nato pa se vrnil počivat v šotor; truplo je pustil iztegnjeno v prahu, z obrazom proti tlom. Apolon pa je varoval njegovo telo pred vsako oskrunitvijo, ker se mu je mož smilil, četudi je bil mrtev; vsega ga je prekril z zlato egido, da mu Ahil med vlečenjem ne bi odrl kože.

Tako je Ahil v svojem besu sramotil plemenitega Hektorja. Blaženim bogovom, ki so ga gledali, pa se je smilil in spodbujali so ostrookega Argosovega ubijalca, naj truplo ukrade. Vsem drugim je bil ta načrt po volji, le Heri nikoli, pa tudi Pozejdonu ne in sivooki devici. Še vedno so sovražili sveti Ilion, kakor že od vsega začetka, pa Priama in njegovo ljudstvo zaradi Aleksandrove zaslepljenosti: ko so boginje prišle na njegovo dvorišče, je dve užalil, pohvalil pa tisto, ki mu je podarila pogubno pohoto.

Ko pa je odtlej napočila dvanajsta zarja, je Fojbos Apolon spregovoril nesmrtnim: »Kruti ste, bogovi, in pogubni! Mar vam ni Hektor nikoli sežigal stegenskih kosti bikov in brezhibnih koz?

Zdaj pa se vam ga ni ljubilo rešiti, čeprav je mrtev, da bi ga videli njegova žena, mati in otrok, oče Priam in ljudstvo, ki bi ga nemudoma sežgali na grmadi in mu izkazali pogrebne časti.

Vi, bogovi, pa hočete pomagati pogubnemu Ahilu, ki nima ne pravičnega srca ne misli, ki bi se mu dale omehčati v prsih; pozna le divjost, kakor lev, ki ga velika moč in prevzetna srčnost ženeta nad črede smrtnikov, da si poišče gostijo. Tako je Ahil izgubil usmiljenje in ne pozna več sramu, ki ljudem lahko zelo škodi, lahko pa jim tudi koristi.

Marsikdo izgubi še ljubšega človeka, brata, rojenega iz istega telesa, ali celo sina; toda ko ga objoka in odžaluje, naposled odneha, saj so Mojre ljudem dale srce, ki zna prenašati trpljenje.

On pa je plemenitemu Hektorju vzel življenje, ga privezal za konje in ga okoli groba ljubega tovariša vlači za seboj. To mu ne prinaša ne časti ne koristi.

Naj ne izzove naše jeze, čeprav je junak, saj v svojem besu sramoti le še nemo zemljo.« Tedaj mu je jezna odgovorila beloroka Hera: »Tvoje besede bi lahko obveljale, bog srebrnega loka, če bi Ahilu in Hektorju namenili enako čast.

Toda Hektor je smrtnik in sesal je prsi umrljive žene, Ahil pa je sin boginje, ki sem jo sama vzredila in negovala ter jo dala za ženo možu, Peleju, ki je bil nesmrtnim iz srca ljub.

Vsi bogovi ste prišli na svatbo; tudi ti si med njimi gostoval s formingo v rokah, prijatelj hudobnih, vselej nezvesti!« Odgovoril ji je Zeus, zbiralec oblakov: »Hera, ne huduj se tako zelo na bogove! Seveda njuna čast ne bo enaka; vendar je bil tudi Hektor bogovom najljubši od vseh smrtnikov, ki prebivajo v Ilionu. Meni je bil prav gotovo, saj nikoli ni pozabil na ljube darove.

Na mojem oltarju nikoli ni manjkalo deleža gostije, ne pitne daritve ne vonja po žrtvah; takšna čast nam namreč pripada. A misel, da bi ukradli hrabrega Hektorja, opustimo; tudi mogoče ni, da bi ga odnesli skrivaj pred Ahilom, kajti ob njem je vselej njegova mati, ponoči in podnevi.

Ko bi kdo od bogov poklical Tetido k meni, da ji povem preudarno besedo: tako bo Ahil sprejel Priamove darove in izročil Hektorja.«

Tako je dejal in Iris, hitra kakor vihar, je odšla sporočit vest. Med Samosom in skalnatim Imbrosom je skočila v temno morje in voda je zastokala nad njo.

V globino je šinila kakor svinčena utež, pritrjena na rog goveda s pašnika, ki se spušča proti požrešnim ribam in jim prinaša smrt. V obokani votlini je našla Tetido; okoli nje so sedele zbrane druge morske boginje. Ona pa je med njimi objokovala usodo svojega brezgrajnega sina, ki mu je bilo namenjeno, da umre v rodovitni Troji, daleč od domovine.

Brzonoga Iris je stopila k njej in rekla: »Vstani, Tetida! Kliče te Zeus, ki pozna neminljive sklepe.« Srebrnonoga boginja Tetida ji je odgovorila: »Zakaj me kliče ta veliki bog? Sram me je stopiti med nesmrtne, saj imam v srcu neizmerno žalost.

Vendar pojdem in nobena njegova beseda ne bo zaman.« Tako je rekla plemenita boginja in vzela ogrinjalo, temnomodro; nobeno oblačilo ni bilo temnejše od njega.

Odpravila se je in pred njo je hitra Iris, vetronoga, kazala pot; morski valovi so se jima razmikala. Ko sta stopili na obalo, sta se pognali v nebo in našli daljnovidnega Kronovega sina; okoli njega so vsi drugi blaženi, večno živeči bogovi sedeli zbrani.

Tetida je sedla poleg očeta Zeusa, Atena pa ji je odstopila prostor. Hera ji je položila v roko lepo zlato čašo in jo potolažila z besedami. Tetida je popila in vrnila čašo.

Tedaj je oče ljudi in bogov začel govoriti: »Prišla si na Olimp, boginja Tetida, čeprav te tare skrb in v srcu nosiš neugasljivo žalost; to vem tudi sam. Kljub temu ti bom povedal, zakaj sem te poklical sem.

Že devet dni med nesmrtnimi divja prepir zaradi Hektorjevega trupla in Ahila, rušilca mest. Spodbujajo ostrookega Argosovega ubijalca, naj ga ukrade, jaz pa hočem to čast prepustiti Ahilu, da tudi v prihodnje ohranim spoštovanje in naklonjenost do tebe.

Brž pojdi v tabor in naroči svojemu sinu: povej mu, da se bogovi jezijo nanj, jaz pa sem bolj kakor vsi drugi nesmrtni ogorčen, ker v svojem blaznem srcu zadržuje Hektorja ob ladjah z ukrivljenimi premci in ga noče izročiti. Morda se me bo zbal in Hektorja izpustil.

Jaz pa bom velikodušnemu Priamu poslal Iris, naj gre k ahajskim ladjam odkupit ljubega sina in Ahilu prinese darove, ki mu bodo omehčali srce.« Tako je dejal in srebrnonoga boginja Tetida ga je ubogala. Pognala se je z olimpijskih vrhov in prišla v sinov šotor. Tam ga je našla bridko vzdihovati; njegovi ljubi tovariši so hiteli po opravkih in pripravljali zajtrk. V šotoru so jim zaklali velikega kosmatega ovna.

Častita mati je sedla čisto k njemu, ga pobožala z roko in mu rekla: »Otrok moj, doklej si boš z žalovanjem in bridkostjo razjedal srce, ne da bi pomislil na jed ali na posteljo? Dobro je tudi z žensko uživati ljubezen. Saj ne boš več dolgo živel, smrt in neizprosna usoda že stojita tik ob tebi.

A zdaj me brž poslušaj: prihajam kot Zeusova glasnica. Pravi, da se bogovi jezijo nate, sam pa je bolj kakor vsi drugi nesmrtni ogorčen, ker v svojem blaznem srcu zadržuješ Hektorja ob ladjah z ukrivljenimi premci in ga nisi izročil.

Daj, izpusti ga in sprejmi odkupnino za mrtvega.« Brzonogi Ahil ji je odgovoril: »Naj bo tako. Kdor prinese odkupnino, naj odnese tudi truplo, če sam Olimpijec to zares želi in ukazuje.«

Tako sta si mati in sin sredi zbranih ladij izmenjala mnogo krilatih besed. Kronov sin pa je poslal Iris v sveti Ilion: »Pojdi, hitra Iris, zapusti olimpijsko domovanje in velikodušnemu Priamu v Ilionu sporoči, naj gre k ahajskim ladjam odkupit ljubega sina in Ahilu prinese darove, ki mu bodo omehčali srce. Naj gre sam in noben drug Trojanec naj ga ne spremlja.

Z njim naj gre le starejši glasnik, ki bo vodil mule in voz z dobrimi kolesi, nato pa v mesto pripeljal mrtvega, ki ga je ubil plemeniti Ahil.

Naj ga ne skrbi smrt in naj ga ne bo strah, saj mu bomo za spremljevalca dali Argosovega ubijalca, ki ga bo vodil, dokler ga ne pripelje do Ahila.

Ko pa ga pripelje v Ahilov šotor, ga ta ne bo ubil in bo tudi vsem drugim to preprečil. Saj ni ne brezumen ne nespameten ne brezbožen, temveč bo prosečemu možu iz vsega srca prizanesel.«

Tako je dejal in Iris, hitra kakor vihar, je odšla sporočit vest. Prišla je v Priamovo hišo in našla vpitje in žalovanje. Sinovi so sedeli okoli očeta na notranjem dvorišču in s solzami močili oblačila; starec pa je sredi njih sedel tesno zavit v plašč. Na glavi in vratu je imel veliko umazanije, ki si jo je z lastnimi rokami nasul, ko se je valjal po tleh.

Po hiši so žalovale hčere in snahe ob spominu na številne hrabre može, ki so izgubili življenje pod rokami Argejcev in zdaj ležali mrtvi.

Zeusova glasnica je stopila k Priamu in ga nagovorila s tihim glasom; ude mu je zajel drget: »Pogum v srce, Priam, Dardanov potomec, in nič se ne boj! Nisem prišla, da bi ti napovedovala zlo, temveč z dobrimi mislimi. Zeusova glasnica sem; čeprav je daleč, mu je zelo mar zate in se te usmili.

Olimpijec ti ukazuje, naj odkupiš plemenitega Hektorja in Ahilu prineseš darove, ki mu bodo omehčali srce. Pojdi sam in noben drug Trojanec naj te ne spremlja.

S teboj naj gre le starejši glasnik, ki bo vodil mule in voz z dobrimi kolesi, nato pa v mesto pripeljal mrtvega, ki ga je ubil plemeniti Ahil.

Naj te ne skrbi smrt in naj te ne bo strah, saj bo šel s teboj za spremljevalca Argosov ubijalec, ki te bo vodil, dokler te ne pripelje do Ahila.

Ko pa te pripelje v Ahilov šotor, te ta ne bo ubil in bo tudi vsem drugim to preprečil. Saj ni ne brezumen ne nespameten ne brezbožen, temveč bo prosečemu možu iz vsega srca prizanesel.«

Ko je to povedala, je brzonoga Iris odšla, Priam pa je sinovom naročil, naj pripravijo voz z dobrimi kolesi, ki ga vlečejo mule, in nanj pritrdijo koš.

Sam se je spustil v dišečo zakladnico, obloženo s cedrovino, z visokim stropom in polno dragocenosti. Poklical je svojo ženo Hekabo in ji rekel: »Draga moja, z Olimpa je prišla k meni Zeusova glasnica, naj grem k ahajskim ladjam odkupit ljubega sina in Ahilu prinesem darove, ki mu bodo omehčali srce.

Daj, povej mi, kaj misliš o tem. Mene samega srce in vsa moja duša silno ženeta, da bi šel tja k ladjam, v prostrani tabor Ahajcev.«

Tako je dejal, žena pa je zajokala in mu odgovorila: »Gorje mi! Kam se je izgubil tvoj razum, zaradi katerega si bil nekoč slaven med tujimi ljudmi in med tistimi, ki jim vladaš?

Kako hočeš sam k ahajskim ladjam, pred oči možu, ki ti je toliko hrabrih sinov pobil? Res imaš železno srce!

Če te ujame in zagleda pred seboj, ta krvoločni, nezvesti mož, se te ne bo usmilil niti te ne bo spoštoval. Raje ga objokujva daleč od njega, tu v palači. Njemu je neizprosna Mojra že ob rojstvu, ko sem ga rodila, v nit usode vpredla, da bo daleč od staršev nasitil urnonoge pse ob mogočnem možu. Ko bi se mu lahko zagrizla v jetra in jih požrla! Tedaj bi bila povrnjena njegova dejanja nad mojim sinom, saj ga ni ubil kot strahopetca, temveč ko je stal pred Trojanci in trojanskimi ženami v širokih oblačilih, ne da bi pomislil na strah ali beg.«

Tedaj ji je stari, bogovom podobni Priam odvrnil: »Ne zadržuj me, ko hočem oditi, in ne bodi mi sama ptica zloveščnica v palači! Ne boš me prepričala.

Če bi mi to velel kdo drug od ljudi na zemlji, bodisi vedeževalci, ki razbirajo žrtve, bodisi svečeniki, bi rekli, da je laž, in se od tega le še bolj odvrnili. Zdaj pa sem sam slišal boginjo in jo videl iz oči v oči, zato pojdem in njena beseda ne bo zaman. Če pa mi je usojeno umreti ob ladjah Ahajcev v bronastih oklepih, naj bo! Naj me Ahil kar pri priči ubije, ko bom objel svojega sina in se do sitega najokal.«

Tako je rekel in odprl lepe pokrove skrinj. Iz njih je vzel dvanajst prekrasnih peplosov, dvanajst enojnih plaščev, prav toliko preprog, toliko belih ogrinjal in še toliko hitonov.

Natehtal je tudi deset celih talentov zlata in jih odnesel, pa dva bleščeča trinožnika in štiri kotle ter prekrasno čašo, ki so mu jo Tračani podarili, ko je prišel k njim kot poslanec, dragoceno darilo. Niti nje starec ni obdržal v palači, tako silno si je želel odkupiti ljubega sina. Vse Trojance pa je odganjal iz stebrišča in jih zmerjal z žaljivimi besedami: »Poberite se, sramotni ničvredneži! Mar nimate tudi vi doma razloga za žalovanje, da ste prišli žalostit mene?

Mar ni dovolj, da mi je Kronov sin Zeus zadal bolečino in mi vzel najboljšega sina? Tudi vi boste to še spoznali: zdaj ko je mrtev, vas bodo Ahajci toliko laže pobijali. Jaz pa naj prej odidem v Hadovo hišo, preden bi z lastnimi očmi gledal, kako mesto pustošijo in plenijo!«

Tako je rekel in s palico razgnal može; odšli so ven pred srditim starcem. Nato je nad svojimi sinovi zavpil in ozmerjal Helena, Parisa in plemenitega Agatona, Pamona, Antifona in Polita, silnega v bojnem kriku, Dejfoba, Hipotoa in plemenitega Agava. Vsem devetim je starec glasno ukazal: »Pohitite mi, ničvredni otroci, moja sramota! Ko bi bili vsi namesto Hektorja pobiti ob hitrih ladjah!

Gorje meni, nesrečnežu! Rodili so se mi najboljši sinovi v prostrani Troji, zdaj pa, pravim, ni ostal nobeden od njih: bogovom podobni Mestor in Troil, bojevnik na bojnih vozovih, pa Hektor, ki je bil med možmi kakor bog in ni bil videti kot sin umrljivega človeka, temveč boga.

Te je pokončal Ares, ostala pa je sama sramota: lažnivci in plesalci, najspretnejši v udarjanju plesnega takta, ki lastnemu ljudstvu kradejo jagnjeta in kozličke.

Ali mi ne boste nemudoma pripravili voza in naložili vsega tega, da se odpravimo na pot?« Tako je dejal in oni so se ustrašili očetovega vpitja. Pripeljali so voz z dobrimi kolesi za mule, lep in na novo izdelan, ter nanj pritrdili koš. S klina so sneli jarem za mule, iz pušpanovega lesa, z izbočenim srednjim delom in dobro pritrjenimi obroči, ter skupaj z jarmom prinesli devet komolcev dolg povezovalni jermen.

Jarem so lepo namestili na gladko oje, čisto na njegov konec, in nataknili obroč na zatič. Na vsaki strani so jermen trikrat ovili okoli srednje izbokline, nato ga po vrsti zavezali in konec zavihali pod zavoj.

Iz zakladnice so nosili na gladko izdelani voz in nanj zlagali neizmerno odkupnino za Hektorjevo glavo. Vpregli so mule s trdnimi kopiti, vajene vleči voz, ki so jih nekoč Mizijci podarili Priamu kot sijajno darilo.

Priamu pa so pod jarem pripeljali konje, ki jih je starec sam imel in negoval ob gladko izdelanih jaslih. Tako sta v visoki palači pripravljala vprego glasnik in Priam, oba s preudarnimi mislimi v srcu. Tedaj je prišla k njima Hekaba z užaloščeno dušo; v desnici je nosila vino, sladko kakor med, v zlati čaši, da bi pred odhodom opravila pitno daritev. Stopila je pred konje in rekla: »Vzemi, daruj očetu Zeusu in ga prosi, da se vrneš domov izmed sovražnih mož, saj te srce žene k ladjam, čeprav jaz tega ne želim.

Pomoli k temnooblačnemu Kronovemu sinu, ki kraljuje na Idi in se ozira po vsej Troji. Prosi ga za ptico, hitrega glasnika, ki mu je med pticami najljubši in premore največjo moč; naj se prikaže na desni, da ga boš videl z lastnimi očmi in zaupal vanj, ko pojdeš k ladjam Danajcev s hitrimi konji.

Če pa ti daljnovidni Zeus ne pošlje svojega glasnika, te jaz ne bi spodbujala in ti prigovarjala, naj greš k argejskim ladjam, pa če si še tako želiš.«

Bogovom podobni Priam ji je odgovoril: »Žena, v tem te bom poslušal. Dobro je dvigniti roke k Zeusu, da bi se nas usmilil.«

Tako je rekel in služabnici, ki je skrbela za hišo, naročil, naj mu po rokah zlije čisto vodo. Služabnica je pristopila s posodo za umivanje in vrčem v rokah.

Ko si je umil roke, je od žene sprejel čašo. Nato je stopil na sredo dvorišča, molil in izlival vino, z očmi, uprtimi v nebo, ter takole govoril: »Oče Zeus, ki vladaš z Ide, najslavnejši, največji, daj, da me Ahil sprejme z naklonjenostjo in usmiljenjem! Pošlji mi ptico, hitrega glasnika, ki ti je med pticami najljubši in premore največjo moč; naj se prikaže na desni, da ga bom videl z lastnimi očmi in zaupal vanj, ko pojdem k ladjam Danajcev s hitrimi konji.«

Tako je molil in preudarni Zeus ga je uslišal. Nemudoma je poslal orla, najzanesljivejše znamenje med pticami, temnega lovca, ki mu pravijo tudi črni orel.

Kakor so velika vrata v visoki zakladnici bogatega moža, dobro opremljena z zapahom, tako široke so bile njegove peruti na obeh straneh. Pokazal se jim je na desni, ko je šinil nad mestom; ob pogledu nanj so se razveselili in vsem se je srce razvedrilo.

Starec je naglo stopil na svoj voz in zapeljal skozi preddverje in odmevno stebrišče. Spredaj so mule vlekle štirikolesni voz, vodil pa jih je razumni Idaj. Za njimi so šli konji, ki jih je starec z bičem priganjal hitro skozi mesto; vsi njegovi ljubi so šli z njim in bridko žalovali, kakor da odhaja v smrt.

Ko so se spustili iz mesta in prišli na ravnino, so se sinovi in zeti obrnili ter vrnili v Ilion. Ona dva pa nista ušla daljnovidnemu Zeusu, ko sta se prikazala na ravnini. Ob pogledu na starca se ga je usmilil in nemudoma nagovoril ljubega sina Hermesa: »Hermes, tebi je izmed vseh najljubše biti človeku spremljevalec in poslušaš tistega, ki ga hočeš. Pojdi in Priama odvedi k votlim ahajskim ladjam, tako da ga nihče od drugih Danajcev ne vidi in ne opazi, dokler ne pride do Pelejevega sina.«

Tako je dejal in glasnik, Argosov ubijalec, ga je ubogal. Nemudoma si je na noge privezal lepe sandale, nesmrtne in zlate, ki so ga nosili nad morjem in brezmejno zemljo hitro kakor piš vetra. Vzel je palico, s katero začara oči ljudi, kadar hoče, druge pa prebuja iz spanja. Z njo v rokah je mogočni Argosov ubijalec poletel.

Brž je prispel v Trojo in do Helesponta, nato pa krenil peš, podoben mlademu knežjemu sinu, ki mu brada šele poganja in je njegova mladost najmikavnejša. Ko sta Priam in glasnik prišla mimo velikega Ilovega groba, sta ustavila mule in konje, da bi pili iz reke; mrak je že legel na zemljo.

Glasnik je v bližini zagledal Hermesa in Priamu rekel: »Pazi, Dardanov potomec! Zdaj je potrebna preudarnost.

Vidim moža in bojim se, da naju bo kmalu pokončal. Daj, pobegniva s konji ali pa se oprimiva njegovih kolen in ga prosiva, da se naju usmili.«

Tako je dejal, starcu pa se je zmedel razum in silno se je prestrašil. Dlake so se mu na upognjenih udih postavile pokonci in obstal je ves osupel. Tedaj je dobrohotni bog pristopil, prijel starca za roko in ga vprašal: »Kam, oče, tako ženeš konje in mule skozi božansko noč, ko drugi smrtniki spijo?

Mar se ne bojiš Ahajcev, ki dihajo bojni bes in so blizu tebe, sovražni in neusmiljeni? Če bi te kdo od njih zagledal v tej nagli črni noči s tolikšnim bogastvom, kaj bi storil?

Sam nisi mlad in tudi ta, ki te spremlja, je starec; težko bi se branila pred možem, če bi vaju napadel. Jaz pa ti ne bom storil nič žalega in tudi drugega bi odvrnil od tebe. Podoben si mi ljubemu očetu.«

Tedaj mu je stari, bogovom podobni Priam odgovoril: »Res je tako, ljubi otrok, kakor praviš. Vendar je neki bog tudi nad menoj še razprostrl roko, ko mi je naproti poslal takšnega popotnika v dobro znamenje: občudovanja vreden si po postavi in videzu, razumen v mislih in otrok blaženih staršev.«

Glasnik, Argosov ubijalec, mu je odvrnil: »Da, starec, vse to si prav povedal. A zdaj mi povej in razodeni po resnici: ali pošiljaš to množico dragocenih zakladov k tujim ljudem, da bi ti ostali na varnem, ali pa že vsi zapuščate sveti Ilion v strahu, ker je umrl tako izvrsten mož, tvoj sin? Saj v boju prav nič ni zaostajal za Ahajci.«

Tedaj mu je stari, bogovom podobni Priam odgovoril: »Kdo si, plemeniti mladenič, in kdo so tvoji starši, da mi tako lepo govoriš o usodi mojega nesrečnega sina?«

Glasnik, Argosov ubijalec, mu je odvrnil: »Preizkušaš me, starec, in sprašuješ o plemenitem Hektorju. Zelo pogosto sem ga z lastnimi očmi videl v boju, ki možem prinaša slavo; tudi takrat, ko je Argejce prignal k ladjam in jih z ostrim bronom klal in pobijal. Mi smo stali in ga občudovali, saj nam Ahil ni pustil v boj, ker je bil jezen na Atrejevega sina.

Njegov spremljevalec sem in ista, dobro grajena ladja naju je pripeljala sem. Izmed Mirmidoncev sem, moj oče pa je Poliktor. Bogat je, vendar star kakor ti. Šest drugih sinov ima, jaz pa sem sedmi; ko smo med seboj žrebali, je meni pripadlo, da pridem sem.

Zdaj sem prišel od ladij na ravnino, saj bodo ob zori Ahajci z bistrimi očmi začeli boj okoli mesta. Naveličani so posedanja in ahajski kralji ne morejo več zadrževati njihove želje po boju.«

Tedaj mu je stari, bogovom podobni Priam odgovoril: »Če si res spremljevalec Pelejevega sina Ahila, mi povej vso resnico: ali je moj sin še ob ladjah ali pa ga je Ahil že razsekal na kose in vrgel svojim psom?«

Glasnik, Argosov ubijalec, mu je odvrnil: »Starec, niso ga še požrli ne psi ne ptice, temveč še vedno leži ob Ahilovi ladji, v njegovem šotoru, takšen, kot je bil. Že dvanajsta zarja ga je našla ležati tam, pa mu koža ne trohni in črvi ga ne razjedajo, kakor sicer požirajo može, ubite v boju.

Res ga Ahil okoli groba svojega ljubega tovariša neusmiljeno vlači, ko se prikaže božanska zarja, vendar ga ne iznakazi. Sam bi se čudil, če bi prišel in videl, kako svež leži tam; kri je z njega sprana, nikjer ni umazan in vse rane so se zaprle, kolikor jih je dobil, saj je veliko mož vanj zasadilo bron.

Tako blaženi bogovi skrbijo za tvojega plemenitega sina, čeprav je mrtev, saj jim je iz srca ljub.« Tako je dejal, starec pa se je razveselil in odgovoril: »Otrok, zares je dobro nesmrtnim dajati darove, kakor jim gredo! Kajti moj sin, dokler je bil še živ, ni nikoli v palači pozabil na bogove, ki prebivajo na Olimpu; zato so se ga spomnili tudi v njegovi smrtni usodi.

A daj, sprejmi od mene to lepo čašo, zaščiti me in me z naklonjenostjo bogov spremi, da pridem do šotora Pelejevega sina.«

Glasnik, Argosov ubijalec, mu je odvrnil: »Starec, preizkušaš me, ker sem mlajši, vendar me ne boš prepričal, naj brez Ahilove vednosti sprejmem tvoje darove.

Bojim se ga in ga iz srca spoštujem; ne bi ga hotel prikrajšati, da me pozneje ne doleti kaj hudega. Tebe pa bi kot spremljevalec odvedel celo v slavni Argos, skrbno ob tebi na hitri ladji ali peš. Nihče se ne bi zaničljivo ozrl na tvojega spremljevalca in te napadel.«

Tako je rekel dobrohotni bog in skočil na voz s konjsko vprego, hitro vzel v roke bič in vajeti ter konjem in mulam vdihnil plemenito moč.

Ko sta prišla do stolpov ob ladjah in do jarka, so si stražarji prav tedaj pripravljali večerjo. Glasnik, Argosov ubijalec, je vse uspaval, nemudoma odprl vrata in odmaknil zapahe ter odvedel noter Priama in sijajne darove na vozu.

Ko sta prišla do visokega šotora Pelejevega sina, ki so ga Mirmidonci zgradili svojemu kralju, tako da so posekali jelova debla in ga zgoraj prekrili s košato slamo, požeto na travniku, okoli njega pa kralju naredili veliko dvorišče iz gosto postavljenih kolov — vrata je zapiral en sam jelov zapah, ki so ga trije Ahajci potiskali na mesto in trije odmikalo to veliko zaporo vrat, Ahil pa ga je zapiral tudi sam —, je dobrohotni Hermes starcu odprl, odvedel noter sloveče darove za brzonogega Pelejevega sina, nato stopil z voza na tla in rekel: »Starec, jaz, ki sem prišel k tebi, sem nesmrtni bog, Hermes. Oče me je poslal, da te spremljam.

Zdaj se bom vrnil in ne bom stopil Ahilu pred oči, saj bi bilo graje vredno, če bi nesmrtni bog tako odkrito izkazoval naklonjenost smrtnikom. Ti pa vstopi in se oprimi kolen Pelejevega sina ter ga pri njegovem očetu, materi z lepimi lasmi in njegovem otroku roti, da mu omehčaš srce.«

Tako je spregovoril in se odpravil na visoki Olimp Hermes; Priam pa je skočil z voza na tla in tam pustil Idaja; ta je ostal in zadrževal konje in mule. Starec je šel naravnost v bivališče, kjer je sedel Zevsu ljubi Ahil. Našel ga je v njem; tovariši so sedeli nekoliko stran, le dva, junak Avtomedont in Alkim, Aresov poganjek, sta bila ob njem in mu stregla. Pravkar je končal obed, jedel in pil je; miza je še stala poleg njega.

Veliki Priam je neopazno vstopil, se približal, z rokami objel Ahilova kolena in poljubil roke, strašne, morilske roke, ki so mu ubile toliko sinov.

Kakor kadar človeka zadene huda zaslepljenost in ta, potem ko je v domovini ubil moža, pride v tujo deželo, v hišo bogatega človeka, in se vsi, ki ga zagledajo, začudijo, tako je Ahil osupnil, ko je zagledal bogovom podobnega Priama; osupnili so tudi drugi in se spogledali.

Priam ga je proseč nagovoril: »Spomni se svojega očeta, bogovom podobni Ahil, ki je toliko star kakor jaz, na usodnem pragu starosti. Morda ga tudi sosedje, ki živijo okoli njega, stiskajo, pa nima nikogar, ki bi odvrnil nesrečo in pogubo.

A ko sliši, da si še živ, se v srcu veseli in vsak dan upa, da bo videl ljubega sina, ko se bo vrnil iz Troje. Jaz pa sem docela nesrečen: rodil sem najboljše sinove v prostrani Troji, a od njih mi, pravim, ni ostal nobeden.

Petdeset sem jih imel, ko so prišli sinovi Ahajcev; devetnajst se jih je rodilo iz istega materinega telesa, druge pa so mi v palači rodile druge žene.

Mnogim od njih je siloviti Ares spodnesel kolena; tistega pa, ki mi je edini ostal in je branil mesto in nas, si ti pred kratkim ubil, ko se je bojeval za domovino — Hektorja. Zaradi njega zdaj prihajam k ahajskim ladjam, da ga odkupim od tebe, in prinašam neizmerno odkupnino.

Spoštuj bogove, Ahil, in usmili se mene, ko se spomniš svojega očeta. Še bolj sem vreden usmiljenja kakor on, saj sem prenesel nekaj, česar ni še noben smrtnik na zemlji: k ustom sem dvignil roko moža, ki mi je ubil otroka.«

Tako je govoril in v Ahilu vzbudil hrepenenje, da bi objokoval očeta. Prijel je starca za roko in ga rahlo odmaknil. Oba sta se prepustila spominom: Priam se je spominjal Hektorja, ubijalca mož, in bridko jokal, zvit ob Ahilovih nogah; Ahil pa je jokal za svojim očetom, nato spet za Patroklom. Njuno ječanje je odmevalo po bivališču.

Ko pa se je božanski Ahil nasitil joka in je hrepenenje po njem zapustilo njegovo srce in ude, je naglo vstal s sedeža in starca dvignil za roko, ganjen ob njegovi sivi glavi in sivi bradi, ter mu spregovoril s krilatimi besedami: »O nesrečnik, koliko gorja si prestal v svojem srcu!

Kako si si upal sam priti k ahajskim ladjam, pred oči moža, ki ti je toliko plemenitih sinov pobil? Železno srce imaš!

A zdaj sedi na ta sedež; bolečinam pustiva počivati v srcu, čeprav sva žalostna. Od ledenega žalovanja ni nobene koristi. Tako so namreč bogovi stkali usodo ubogim smrtnikom: živeti morajo v žalosti, sami bogovi pa ne poznajo skrbi.

Dva vrča stojita na Zevsovem pragu, polna darov, ki jih deli: eden zlih, drugi dobrih. Komur Zevs, ki se veseli groma, nameni darove iz obeh, tega zadene zdaj nesreča, zdaj sreča. Komur pa nameni le bridke darove, tega izroči sramoti in zla lakota ga žene po božanski zemlji; blodi, ne da bi ga spoštovali bogovi ali ljudje.

Tako so tudi Peleju bogovi namenili sijajne darove že ob rojstvu: vse ljudi je prekašal v sreči in bogastvu ter vladal Mirmidoncem; čeprav je bil smrtnik, so mu dali boginjo za ženo.

A tudi njemu je bog naložil gorje: v njegovi palači se mu ni rodil zarod mogočnih sinov, temveč le en sin, obsojen na prezgodnjo smrt. In jaz zdaj ne skrbim zanj, ko se stara, saj daleč od domovine sedim v Troji ter tebi in tvojim otrokom prizadevam bolečino.

Tudi zate, starec, smo slišali, da si bil nekoč srečen. Kolikor dežele objemajo Lezbos, Makarjev sedež, Frigija v notranjosti in brezmejni Helespont, pravijo, da si tam vse prekašal z bogastvom in sinovi.

Odkar pa so ti nebeški bogovi poslali to nadlogo, okoli tvojega mesta nenehno divjajo boji in morijo može. Potrpi in ne žaluj brez konca v svojem srcu. Z žalostjo za svojim plemenitim sinom ne boš ničesar dosegel in ga ne boš obudil; prej te bo zadelo še drugo gorje.«

Tedaj mu je odgovoril bogovom podobni starec Priam: »Ne posadi me še na sedež, Zevsov varovanec, dokler Hektor leži v tvojem šotoru brez oskrbe, temveč mi ga čim prej izroči, da ga vidim na lastne oči. Sprejmi veliko odkupnino, ki ti jo prinašamo. Naj ti bo v veselje in naj se vrneš v domačo deželo, saj si mi najprej dovolil, da ostanem živ in gledam sončno luč.«

Hitronogi Ahil ga je mrko pogledal in mu rekel: »Ne draži me več, starec. Tudi sam nameravam izročiti Hektorja; od Zevsa je prišla k meni glasnica, moja mati, ki me je rodila, hči morskega starca.

Tudi zate, Priam, vem in nič mi ni skrito: eden od bogov te je pripeljal k hitrim ahajskim ladjam. Noben smrtnik, pa čeprav v cvetu mladosti, si ne bi upal priti v naš tabor; ne bi se mogel izmuzniti stražarjem niti zlahka odmakniti zapaha na naših vratih.

Zato mi zdaj v bolečini ne razburjaj srca še bolj, da ne bi še tebi, starec, v svojem šotoru prizanesel, čeprav si pribežnik, in se pregrešil zoper Zevsov ukaz.«

Tako je govoril; starec se je prestrašil in ubogal njegove besede. Pelejev sin je kakor lev planil iz bivališča, a ne sam: z njim sta šla dva spremljevalca, junak Avtomedont in Alkim, ki ju je Ahil po Patroklovi smrti najbolj cenil med tovariši. Tedaj sta izpregla konje in mule, pripeljala noter glasnika, starčevega klicarja, in ga posadila na stol. Z lepo izdelanega voza sta snela neizmerno odkupnino za Hektorjevo glavo.

Pustila sta le dva plašča in lepo tkano tuniko, da bi vanje zavil mrtveca in ga izročil za pot domov. Ahil je poklical sužnje in jim ukazal, naj ga umijejo in mazilijo; dal ga je odnesti na stran, da Priam ne bi videl sina in v svojem užaloščenem srcu ne bi mogel zadržati jeze ob pogledu nanj, Ahilu pa bi se razvnelo srce, tako da bi ga ubil in se pregrešil zoper Zevsov ukaz.

Ko so ga sužnje umile in natrle z oljem ter ga odele v lep plašč in tuniko, ga je Ahil sam dvignil in položil na nosila, tovariša pa sta ga skupaj z njim dvignila na lepo izdelani voz.

Nato je zajokal in po imenu poklical ljubega tovariša: »Ne jezi se name, Patroklos, če boš izvedel, čeprav si v Hadu, da sem božanskega Hektorja izročil njegovemu ljubemu očetu; dal mi je namreč dostojno odkupnino.

Tudi tebi bom od nje odmeril delež, kakor se spodobi.« Tako je rekel in božanski Ahil se je vrnil v šotor. Sedel je na bogato okrašeni naslanjač, s katerega je vstal, ob nasprotni steni, ter Priamu spregovoril: »Tvoj sin je zdaj odkupljen, starec, kakor si prosil, in leži na nosilih. Ob svitu ga boš videl, ko ga boš odpeljal. Zdaj pa pomisliva na večerjo.

Tudi lepolasa Nioba je pomislila na hrano, čeprav ji je v palači umrlo dvanajst otrok, šest hčera in šest sinov v cvetu mladosti. Sinove je Apolon pobil s srebrnim lokom, jezen na Niobo, hčere pa Artemida, strelka s puščicami, ker se je Nioba enačila z lepoobrazno Leto: dejala je, da je ta rodila le dva, sama pa mnogo otrok. A onadva, čeprav sta bila le dva, sta jih vse pokončala.

Devet dni so ležali v krvi in nikogar ni bilo, da bi jih pokopal, saj je Kronov sin ljudi spremenil v kamen. Deseti dan pa so jih pokopali nebeški bogovi.

Tedaj je pomislila na hrano, ko se je utrudila od solz. Zdaj nekje med skalami v samotnih gorah, na Sipilu, kjer so, pravijo, počivališča božanskih nimf, ki plešejo ob Aheloju, tam, čeprav spremenjena v kamen, premleva gorje, ki so ji ga poslali bogovi.

Daj, plemeniti starec, tudi midva poskrbiva za hrano; potem boš spet objokoval ljubega sina, ko ga pripelješ v Ilion. Veliko solz boš še pretočil zanj.«

Tako je rekel, vstal in hitronogi Ahil je belo ovco zaklal. Tovariši so jo odrli in skrbno pripravili, spretno razkosali, kose nataknili na ražnje, jih pazljivo spekli in vse sneli.

Avtomedont je vzel kruh in ga razdelil po mizi v lepih košaricah, meso pa je razdelil Ahil. Segli so po pripravljenih jedeh, ki so stale pred njimi.

Ko so potešili željo po pijači in jedi, je Dardanov potomec Priam občudoval Ahila, njegovo postavo in podobo, saj je bil na pogled kakor bog. Ahil pa je občudoval Dardanovega potomca Priama, ko je gledal njegov plemeniti obraz in poslušal njegove besede.

Ko sta se nasitila pogleda drug na drugega, je prvi spregovoril bogovom podobni starec Priam: »Čim prej mi pripravi ležišče, Zevsov varovanec, da bova že lahko legla in užila sladki spanec. Moje oči se namreč pod vekami še niso zaprle, odkar je moj sin pod tvojimi rokami izgubil življenje; nenehno ječim in premlevam nešteto bolečin, ko se valjam po gnoju na ograjenem dvorišču.

Šele zdaj sem zaužil hrano in bleščeče vino spustil po grlu; prej nisem okusil ničesar.« Tako je rekel; Ahil pa je tovarišem in sužnjam ukazal, naj pod stebriščem pripravijo ležišči in nanju položijo lepe škrlatne odeje, čeznje razgrnejo preproge ter dodajo kosmate plašče, da se bosta z njimi pokrila.

Sužnje so odšle iz bivališča z baklami v rokah in v naglici hitro postlale dve ležišči. Hitronogi Ahil pa mu je rahlo šaljivo rekel: »Zunaj lezi, ljubi starec, da ne bi kateri ahajski svetovalec prišel sem; vedno namreč sedajo k meni in se z menoj posvetujejo, kakor je navada. Če bi te kdo od njih zagledal v tej hitri, črni noči, bi takoj povedal Agamemnonu, pastirju ljudstev, in izročitev mrtveca bi se lahko zavlekla.

A povej mi zdaj in mi natančno razloži, koliko dni nameravaš obhajati pogreb božanskega Hektorja, da toliko časa mirujem in zadržujem vojsko.«

Tedaj mu je odgovoril bogovom podobni starec Priam: »Če mi res hočeš dovoliti, da pokopljem božanskega Hektorja, bi mi, Ahil, s tem ravnanjem storil veliko uslugo.

Veš namreč, da smo zaprti v mestu in da moramo les pripeljati od daleč, z gora, Trojance pa je zelo strah. Devet dni bi ga objokovali v palači, deseti dan bi ga pokopali in ljudstvo bi imelo pogrebno gostijo, enajsti dan bi mu nasuli gomilo, dvanajsti dan pa se bomo bojevali, če bo treba.«

Tedaj mu je spet odgovoril hitronogi božanski Ahil: »Tudi to bo, starec Priam, kakor želiš. Zadržal bom boj toliko časa, kolikor si prosil.«

Tako je govoril in starčevo desno roko prijel za zapestje, da v srcu ne bi čutil strahu. Nato sta tam v preddverju bivališča legla k počitku glasnik in Priam, oba modra v svojih mislih; Ahil pa je spal v notranjosti trdno zgrajenega šotora in ob njem je legla lepoobrazna Brizeida.

Drugi bogovi in možje, bojevniki na vozovih, so vso noč spali, premagani od blagega spanca. Le dobrotnika Hermesa spanec ni objel; v srcu je premišljeval, kako bi kralja Priama spravil od ladij mimo budnih stražarjev pri vratih.

Stopil mu je k vzglavju in mu spregovoril: »Starec, prav nič te ne skrbi nevarnost, ko še vedno spiš med sovražniki, ker ti je Ahil prizanesel.

Zdaj si odkupil ljubega sina in veliko si dal zanj; za živega tebe pa bi še trikrat toliko odkupnine dali sinovi, ki so ti ostali, če bi Agamemnon, Atrejev sin, izvedel zate in bi izvedeli vsi Ahajci.«

Tako je govoril; starec se je prestrašil in zbudil glasnika. Hermes jima je vpregel konje in mule, nato pa jih sam hitro pognal skozi tabor, ne da bi jih kdo opazil.

Ko so prišli do broda čez lepo tekočo reko, vrtinčasti Ksant, ki ga je spočel nesmrtni Zevs, se je Hermes odpravil na visoki Olimp. Zarja v žafranasti obleki se je razlivala po vsej zemlji, onadva pa sta z jokom in ječanjem gnala proti mestu konje, medtem ko so mule vozile mrtveca. Nihče drug od mož in lepo opasanih žena ju ni prej opazil; le Kasandra, podobna zlati Afroditi, se je povzpela na Pergam in zagledala ljubega očeta, stoječega na vozu, ter glasnika, mestnega klicarja. Na vozu z mulami je videla Hektorja ležati na nosilih; tedaj je zajokala in zavpila po vsem mestu: »Pridite, Trojanci in Trojanke, pogledat Hektorja, če ste se kdaj veselili, ko se je živ vračal iz boja, saj je bil mestu in vsemu ljudstvu v veliko radost!«

Tako je govorila in nihče ni ostal v mestu, ne mož ne žena; vse je zajela neznosna žalost. Pri vratih so srečali tistega, ki je pripeljal mrtveca.

Prvi sta njegova ljuba žena in častitljiva mati planili k vozu z lepimi kolesi, si pulili lase in se dotikali njegove glave; okoli njiju je jokala množica.

Ves dan do sončnega zahoda bi pred vrati pretakali solze in objokovali Hektorja, ko ne bi starec z voza spregovoril ljudstvu: »Umaknite se, da bom lahko peljal mule mimo; potem se boste do sitega najokali, ko ga pripeljem domov.«

Tako je rekel; razmaknili so se in naredili prostor vozu. Ko so ga pripeljali v slavno palačo, so ga položili na izrezljano ležišče in poleg posadili pevce, da bi začeli žalostinke. Ti so peli žalostno pesem, žene pa so jim odgovarjale z ječanjem.

Med njimi je beloroka Andromaha začela žalovati, držeč v rokah glavo Hektorja, ubijalca mož: »Mož moj, mlad si izgubil življenje in mene puščaš vdovo v palači. Še čisto majhen je otrok, ki se je rodil nama nesrečnikoma, tebi in meni, in ne verjamem, da bo dočakal mladost. Prej bo to mesto do temeljev razdejano, saj si mrtev ti, njegov varuh, ki si ga branil in varoval zveste žene in nebogljene otroke. Kmalu jih bodo odpeljali na votlih ladjah, mene pa z njimi. In ti, otrok moj, boš bodisi z menoj šel tja, kjer boš opravljal ponižujoča dela in garal pred neusmiljenim gospodarjem, ali pa te bo kateri Ahajec prijel za roko in te vrgel s stolpa v bridko smrt, jezen, ker mu je Hektor ubil brata ali očeta ali sina; saj je mnogo Ahajcev pod Hektorjevimi rokami z zobmi zagrizlo v širno zemljo.

Tvoj oče namreč v pogubnem boju ni bil prizanesljiv. Zato ga tudi ljudstvo objokuje po mestu, staršem pa si naložil neizrekljivo žalovanje in bolečino, Hektor. A meni bo ostala najhujša bridkost.

Kajti ko si umiral, mi nisi z ležišča podal rok in mi nisi izrekel nobene tehtne besede, ki bi se je vedno spominjala noč in dan, ko bi pretakala solze.«

Tako je govorila v solzah in žene so ji odgovarjale z ječanjem. Nato je med njimi Hekaba začela bridko žalovati: »Hektor, mojemu srcu daleč najljubši od vseh otrok, že ko si bil živ, si bil ljub bogovom, in tudi v smrtni usodi so skrbeli zate.

Druge moje sinove je hitronogi Ahil, kadar je katerega ujel, prodajal onstran nerodovitnega morja, na Samos, Imbros in v meglo zaviti Lemnos. Ko pa je tebi z dolgim bronastim rezilom vzel življenje, te je vedno znova vlačil okoli groba svojega tovariša Patrokla, ki si ga ubil; a niti tako ga ni obudil.

Zdaj pa mi ves svež, kakor orosen, ležiš v palači, podoben človeku, ki ga je Apolon s srebrnim lokom obiskal in usmrtil s svojimi blagimi puščicami.«

Tako je govorila v solzah in vzbudila neutolažljivo žalovanje. Nato je Helena kot tretja začela žalostinko: »Hektor, mojemu srcu daleč najljubši od vseh moževih bratov! Res je moj mož bogovom podobni Aleksander, ki me je pripeljal v Trojo — ko bi le prej umrla!

Zdaj teče že dvajseto leto, odkar sem odšla od tam in zapustila domovino; a od tebe še nikoli nisem slišala zle ali žaljive besede. Če me je kdo drug v palači grajal, kateri od moževih bratov, njegovih sester ali njihovih lepo oblečenih svakinj, ali tašča — tast je bil vedno blag z menoj kakor oče —, si ga ti z besedami pomiril in zadržal, s svojo blagostjo in svojimi prijaznimi besedami.

Zato z žalostnim srcem objokujem tebe in sebe nesrečnico; v prostrani Troji namreč nimam več nikogar, ki bi bil blag in prijazen z menoj, vsi se me ogibajo.«

Tako je govorila v solzah in neizmerna množica je ječala z njo. Tedaj je starec Priam spregovoril ljudstvu: »Zdaj pripeljite les v mesto, Trojanci, in se v srcu ne bojte prežečih zased Argivcev. Ahil mi je namreč, ko me je odpravljal od črnih ladij, naročil, da nam ne bo storil nič hudega, dokler ne napoči dvanajsta zarja.«

Tako je rekel; v vozove so vpregli vole in mule ter se hitro zbrali pred mestom. Devet dni so vozili neizmerne količine lesa; ko pa je napočila deseta zarja, ki ljudem prinaša svetlobo, so v solzah odnesli hrabrega Hektorja, položili mrtveca na vrh grmade in jo zažgali.

Ko se je prikazala zgodnja rožnatoprsta Zarja, se je ljudstvo zbralo okoli grmade slavnega Hektorja. Ko so se zbrali in bili vsi skupaj, so najprej z bleščečim vinom pogasili vso grmado, povsod, kjer je segla moč ognja; nato so bratje in tovariši pobirali bele kosti ter žalovali, obilne solze pa so jim tekle po licih.

Zbrane kosti so položili v zlato skrinjico in jih ovili v mehke škrlatne tkanine. Hitro so jo položili v globoko jamo, nad njo pa na gosto zložili velike kamne. Naglo so nasuli gomilo, okoli nje pa so na vseh straneh sedeli stražarji, da jih ne bi prezgodaj napadli Ahajci z lepimi golenicami.

Ko so nasuli gomilo, so se vrnili; nato so se zbrali in užili veličastno gostijo v palači Priama, kralja, Zevsovega varovanca.

Tako so obhajali pogreb Hektorja, krotilca konj.