Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja S takšnimi in drugačnimi pogovori so si zapolnili dolgi dan. Zadnji del dnevne svetlobe so namenili mizi, noč pa spanju. Zlato Sonce je že dvignilo svoj sij (evros je še pihal in zadrževal jadra, pripravljena za vrnitev): Palantova sinova sta prišla h Kefalu, starejšemu od njiju, nato pa so se Kefal in Palantova sinova skupaj odpravili h kralju. A kralja je še držal globok spanec.

Na pragu jih je sprejel Eakov sin Fok, saj sta Telamon in njegov brat zbirala može za vojno. Fok je Kekropove potomce popeljal v notranje prostore, v lepe, odmaknjene sobane, in tam sedel skupaj z njimi. Opazil je, da Eolov potomec v roki drži sulico iz neznanega lesa, ki je imela zlato ost. Potem ko je med pogovorom izmenjal nekaj besed, je dejal: »Rad imam gozdove in lov na divjad, vendar se že dolgo sprašujem, iz katerega drevesa je izrezano kopjišče, ki ga držiš. Če bi bilo iz jesena, bi bilo rumenkasto; če iz drena, bi imelo grče.

Ne vem, od kod je. A lepšega metalnega orožja od tega moje oči še niso videle.« Eden od atiških bratov je odgovoril: »Pri njem boš še bolj kakor lepoto občudoval njegovo uporabnost. Zadene vse, v kar ga nameriš; ko je vrženo, ga ne vodi naključje in se krvavo vrne samo od sebe.« Tedaj je Nereidin mladi sin hotel izvedeti vse: zakaj je tako, od kod je prišlo in kdo je podaril tako dragocen dar.

Kefal mu je povedal, kar je želel vedeti. Toda — sram ga je pripovedovati! — zamolčal je, za kakšno plačilo ga je dobil; in ko ga je prevzela bolečina ob izgubi žene, je s solzami v očeh takole spregovoril: »Sin boginje, to orožje — kdo bi verjel? — mi izvablja solze in mi jih bo še dolgo, če mi bo usoda naklonila dolgo življenje. To je pogubilo mene in mojo ljubo ženo: o, da tega daru nikoli ne bi prejel!

Prokrida je bila njeno ime — če si morda več slišal o Oritiji, je bila sestra ugrabljene Oritije — in če bi primerjal njuno lepoto in značaj, bi bila sama bolj vredna ugrabitve. Njen oče Erehtej jo je združil z menoj, z menoj jo je združila tudi ljubezen. Imeli so me za srečnega in srečen sem bil. Bogovom se ni zdelo prav; sicer bi bil morda srečen še danes. Tekel je drugi mesec po svetih poročnih obredih, ko me je med nastavljanjem mrež rogatim jelenom z vrha večno cvetočega Himeta ob jutru zagledala zlatorumena Avrora, potem ko je pregnala temo, in me ugrabila proti moji volji. Naj mi bo dovoljeno povedati resnico, ne da bi užalil boginjo. Čeprav jo krasi rožnati obraz,

čeprav vlada mejam svetlobe in mejam noči, čeprav se hrani z nektarjem, sem jaz — ljubil Prokrido: Prokrida je bila v mojem srcu, Prokrida mi je bila vedno na ustih. Govoril sem ji o svetosti zakonske postelje, o najini komaj začeti zvezi, o sveži poroki in prvih zaobljubah ob ležišču, ki sem ga moral zapustiti. Boginja se je vznemirila in rekla: »Nehaj tarnati, nehvaležnež: imej svojo Prokrido! Toda če moj duh vidi prihodnost, si boš želel, da je ne bi imel.« In jezna me je poslala nazaj k njej.

Ko sem se vračal in pri sebi premleval boginjine besede, me je začel obhajati strah, da žena morda ni zvesto ohranila zakonskih zaobljub. Njena lepota in mladost sta me silili, naj verjamem v prešuštvo; njen značaj mi je to branil. Vendar me ni bilo doma; in tista, od katere sem se vračal, je bila sama zgled takšne pregrehe; zaljubljeni pa se bojimo vsega. Sklenil sem poiskati razlog za svojo bolečino in z darili preizkusiti njeno čisto zvestobo. Avrora je podprla moj strah in spremenila mojo podobo — vsaj zdelo se mi je, da sem to zaznal.

Neprepoznaven sem prišel v Paladine Atene in stopil v hišo. Sama hiša je bila brez slehernega znamenja krivde, pričala je o čistosti in žalovala za ugrabljenim gospodarjem: komaj sem se s tisočerimi zvijačami prebil do Erehtejeve hčere. Ko sem jo zagledal, sem ostrmel in skoraj opustil načrtovani preizkus njene zvestobe. Komaj sem se zadržal, da ji nisem razkril resnice, komaj, da je nisem, kakor bi moral, poljubil.

Bila je žalostna — a nobena ne more biti lepša od nje, tudi kadar je žalostna — in gorela je od hrepenenja po ugrabljenem možu. Sam si predstavljaj, Fok, kakšna lepota je bila v njej, ko ji je celo bolečina tako pristajala. Kaj naj pripovedujem, kolikokrat je njena krepost zavrnila moje poskuse, kolikokrat je rekla: »Enemu samemu se hranim; kjer koli že je, zanj edinega hranim svoje radosti!« Kateremu razumnemu človeku takšen dokaz zvestobe ne bi zadoščal? Jaz nisem bil zadovoljen in sem se bojeval v svojo lastno škodo, dokler je z obljubo bogastva za eno noč in z vedno večjimi darovi nisem naposled pripravil do omahovanja.

Vzkliknil sem: »Gorje ti! Prevarant je tu! Gorje ti! Navidezni ljubimec sem bil v resnici tvoj mož! Jaz sam sem priča tvoji nezvestobi!« Ona ni rekla ničesar. Premagana le od nemega sramu je pobegnila s praga, polnega pasti, in od hudobnega moža; zaradi žalitve, ki sem ji jo prizadel, je zasovražila ves moški rod in blodila po gorah ter se posvečala Dianinim opravilom.

Tedaj mi je, zapuščenemu, še silovitejši ogenj segel do kosti. Prosil sem jo odpuščanja in priznaval svojo krivdo ter da bi tudi sam lahko podlegel podobni skušnjavi, če bi mi kdo ponudil tako velike darove. Ko sem ji to priznal in ko se je že maščevala za užaljeno čast, se je vrnila k meni in z menoj v slogi preživljala sladka leta. Poleg tega mi je, kakor da bi bil njen dar, ko mi je podarila sebe, premajhen, podarila psa, o katerem ji je Kintija, ko ji ga je izročila, rekla: »V teku bo prekosil vse.« Obenem mi je dala tudi sulico, ki jo, kot vidiš, držim v roki.

Sprašuješ, kakšna usoda je doletela drugi dar? Poslušaj čudežno zgodbo: osupnila te bo nenavadnost dogodka.