Prevod
V drugi polovici sedemnajstega stoletja so angleški pirati pred Marbleheadom napadli špansko ladjo z bogatim tovorom in ob zavzetju pobili vse na krovu razen prelepe Angležinje, ki je potovala z ladjo. Ponoči so jo odpeljali na obalo in jo pri skalni polici blizu zaliva Oakum Bay surovo umorili. Ker so bili ribiči, ki so živeli v bližini, zdoma na svojih čolnih, si ženske in otroci, ki so jih njeni predirljivi kriki predramili iz spanja, niso upali priskočiti na pomoč. Pirati so jo s čolnom odpeljali malo proč od obale in jo vrgli v morje; ko je priplavala na površje in se oprijela roba čolna, so ji s sabljami sekali po rokah. Slišali so jo vpiti: »Gospod, reši me! Usmiljenje! O, Gospod Jezus, reši me!« Naslednji dan so ljudje na skalah našli njeno iznakaženo truplo in ga pripravili za pokop, pri tem pa z grenkimi kletvami preklinjali zločince, hujše od zveri, ki so zagrešili to grozodejstvo. Pokopali so jo tam, kjer so jo našli, a čeprav so jo izročili zemlji po krščanskih obredih, so se še sto petdeset let ob vsaki obletnici zločina ponavljali njeni kriki in klici na pomoč, tako razločno, da so navdajali z grozo vse, ki so jih slišali — in večina prebivalcev Marbleheada je trdila, da jih je slišala tudi sama.
Izvirnik
During the latter part of the seventeenth century a Spanish ship, richly laden, was beset off Marblehead by English pirates, who killed every person on board, at the time of the capture, except a beautiful English lady, a passenger on the ship, who was brought ashore at night and brutally murdered at a ledge of rocks near Oakum Bay. As the fishermen who lived near were absent in their boats, the women and children, who were startled from their sleep by her piercing shrieks, dared not attempt a rescue. Taking her a little way from shore in their boat, the pirates flung her into the sea, and as she came to the surface and clutched the gunwale they hewed at her hands with cutlasses. She was heard to cry, “Lord, save me! Mercy! O, Lord Jesus, save me!” Next day the people found her mangled body on the rocks, and, with bitter imprecations at the worse than beasts that had done this wrong, they prepared it for burial. It was interred where it was found, but, although it was committed to the earth with Christian forms, for one hundred and fifty years the victim's cries and appeals were repeated, on each anniversary of the crime, with such distinctness as to affright all who heard them--and most of the citizens of Marblehead claimed to be of that number.