Prevod
Ko se je sir Henry Frankland, carinski upravitelj bostonskega pristanišča, leta 1742 odpravil v Marblehead, da bi raziskal tihotapljenje, ki je tam potekalo precej predrzno, je prenočil v gostilni Fountain Inn. Ko je vstopil, ga je pogledalo šestnajstletno bosonogo dekle, ki je ribalo tla. Mladenič je bil čeden, lepo oblečen in uglajenega nastopa, Agnes Surriage, dekla za vsa opravila, pa je imela lepo postavo, prikupen obraz in skromno vedenje. Sir Henry ji je vrgel kovanec in ji naročil, naj si z njim kupi čevlje, nato pa odšel v svojo sobo. Toda Agnesina podoba se mu je nenehno vračala pred oči. Poiskal je njeno družbo in ugotovil, da je kljub pomanjkanju šolske izobrazbe bistrega duha. Kmalu po tem obisku je od njenih staršev — preprostih ljudi — dobil privolitev, da to divjo cvetlico odpelje v mesto in jo tam neguje.
Omogočil ji je izobrazbo, kakršno sta dopuščala čas in kraj, jo lepo oblačil in bil do nje prijazen, ona pa mu je skrb vračala tako, da mu je brez zadržkov podarila svoje srce. Razpleta nista ne predvidela ne nameravala, vendar sta zaživela kakor mož in žena, ne da bi se poročila. Kolonialna družba je bila zgrožena, toda baronet je dekle iskreno ljubil in nihče ga ni mogel pregovoriti, naj se loči od nje. Ko je moral obiskati Anglijo, je Agnes vzel s seboj in jo predstavljal kot lady Frankland, vendar so njegovi sorodniki izvedeli za naravo njune zveze in je niso hoteli sprejeti. Misel na trajno zvezo z dekletom se mladeniču še ni porodila. Aristokrat se vendar ni mogel poročiti z dekletom iz ljudstva. Plemič je smel dekletu za svojo zabavo uničiti čast, toda popraviti storjeno krivico je bilo pod njegovim dostojanstvom.
Leta 1755 so sira Henryja poklicali na Portugalsko in Agnes je odšla z njim. V nekem pogledu sta prispela ob nepravem času, čeprav se je pozneje izkazalo, da se je v nesreči skrival blagoslov; med njunim bivanjem v Lizboni je namreč mesto prizadel potres, ki ga je spremenil v razvaline in terjal šestdeset tisoč življenj. Sir Henry je bil tedaj v svoji kočiji in pod seboj ga je pokopal zid, ki se je zrušil, Agnes pa je ob prvem preplahu prihitela iz svojega bivališča in se pognala po tresočih se ulicah iskat ljubega. Nazadnje ga je našla in namesto da bi jokala ali omedlela, se je lotila odstranjevanja kamenja in tramov, ki so ležali na njem. Če bi bila nežno bitje, po rodu enaka svojemu ljubemu, kakršne je bil Frankland vajen voditi v ples na dvornih plesih, tega ne bi zmogla; toda dnevi služenja v gostilni so ji dali moč, ki sta jo upanje in ljubezen še okrepila. V eni uri ga je osvobodila, ga odnesla na varno in negovala iskro življenja v njem, dokler ni ozdravel. Plemič je dobil dovolj dokazov o Agnesini ljubezni in pogumu. Naposled je spoznal, da je človekova vrednost pomembnejša od njegovega rodu. Podaril ji je svoje ime, kakor ji je bil že prej podaril srce, in njuno zakonsko življenje je bilo srečno.
