Prevod

Nekoč je živel mož, ki je bil tak bahač, da je bilo komaj kaj od tega, kar je povedal, res. Nekega dne se je pogovarjal z nekaj znanci in dejal: »Ni mi treba delati ali si s čim beliti glave. Če bi hotel, bi bil lahko bogatejši od samega kralja, saj imam hčer, ki zna iz slame presti zlato.«

Plemič, ki je šel mimo, je to slišal, odšel h kralju in mu povedal, kaj je mož govoril. Kralj tiste dežele pa je imel zlato silno rad; nikoli se ga ni mogel nasititi. Takoj je poslal po bahača in njegovo hčer ter ju dal privesti v palačo. Pripeljali so ju pred kralja, ki je sedel na prestolu, in ta je rekel: »Slišal sem, da si se bahal, da zna tvoja hči iz slame presti zlato. Je to res?«

Mož se je ob teh besedah silno prestrašil, vendar si ni upal zanikati tega, kar je že povedal. »Da, vaše veličanstvo, tako sem rekel,« je odgovoril.

»Prav,« je rekel kralj. »Kmalu bomo izvedeli, ali si govoril resnico ali ne. Za tvojo hčer sem dal pripraviti veliko sobo. Polna je slame. Ukazal bom, naj jo odpeljejo tja, in če bo iz slame napredla zlato, boš bogato nagrajen, če pa ji ne uspe, bosta oba strogo kaznovana.«

Oče in hči sta se ob teh besedah zgrozila. Nista vedela, kaj bo z njima. Bahaču so dovolili oditi domov, dekle pa so odpeljali v veliko sobo, polno slame, in jo pustili tam. Sedela je in jokala in jokala.

Kmalu so se vrata odprla in v sobo je stopil majhen, sključen škrat rjave polti. »No, no, kakšen hrup,« je rekel. »Zakaj tako bridko jokaš?«

»Jokam, ker me je kralj zaprl sem, da bi iz te slame napredla zlato, jaz pa še tega ne vem, kako naj se dela lotim.« »Saj to ne bi smelo biti tako težko. Kaj mi daš, če to opravim namesto tebe?«

»Tole ogrlico, ki jo imam okoli vratu,« je reklo dekle. »Prav, daj mi jo.« Škrat je vzel ogrlico in sedel h kolovratu. Ni trajalo dolgo, pa je vso slamo spredel v zlato — cele kupe zlata. Nato je odskakljal proč in razen dekleta ga nihče ni videl ne priti ne oditi.

Zgodaj naslednje jutro je kralj prišel pogledat, kako gre dekletu delo od rok. Ko je namesto slame zagledal sobo, polno bleščečega zlata, ga je prevzelo veselje in začudenje. A kljub temu še ni bil zadovoljen. Odpeljal je dekle v še večjo sobo in tudi ta je bila polna slame.

»Zelo dobro si opravila,« je rekel, »vendar pričakujem, da se boš odrezala še bolje. Spredi mi to slamo v zlato in nagrada ti ne uide.« Potem je odšel in dekle pustil samo.

Sedela je in jokala in jokala. Kmalu so se vrata odprla in isti mali škrat je priskakljal v sobo. »Kaj mi daš,« je rekel, »če ti to slamo spredem v zlato?«

»Dam ti zlati prstan s svojega prsta,« je odgovorilo dekle. Škrat je sedel h kolovratu in kmalu je bila vsa slama spredena v zlato. Nato je dekletu snel prstan s prsta in odšel.

Ko je kralj naslednji dan prišel in zagledal vse tisto zlato, se je razveselil še bolj kakor prej. Zdaj je bil bogat kot sam cesar, a še vedno ni bil zadovoljen. Odpeljal je dekle v še večjo sobo in tudi ta je bila, kakor prejšnji, polna slame.

»Če boš tudi to spredla v zlato, boš postala moja nevesta,« je rekel. Komaj je kralj odšel, je v sobo že priskakljal škrat. »No,« je rekel, »kaj mi daš tokrat, če ti slamo spredem v zlato?«

»Ojoj, ojoj!« je zajokalo dekle. »Ničesar več nimam, kar bi ti lahko dala.« »Obljubi mi, da mi boš dala svojega prvega otroka, če se kralj poroči s teboj, pa ti bom pomagal,« je rekel škrat.

Dekle tega sprva ni hotelo obljubiti, potem pa je pomislilo, da je navsezadnje zelo malo verjetno, da bi se kralj res poročil z njo, in tudi če bi se, morda nikoli ne bi imela otroka. »Prav,« je rekla, »obljubim.«

Škrat se je glasno zasmejal in od veselja tlesknil s prsti. Nato je sedel h kolovratu in predel, da je kolo kar brnelo. Tako hitro se je vrtelo, da ga je bilo komaj mogoče videti. Kmalu je bila vsa slama spredena. »Tako,« je rekel, »zdaj me ne boš več potrebovala. A ne pozabi svoje obljube, kajti ob pravem času bom zagotovo prišel po otroka.« Nato je odskakljal proč in se med potjo smejal.

Nedolgo zatem je v sobo prišel kralj. Ni mogel več čakati, da bi videl, ali je dekle opravilo svojo nalogo. Ko je zagledal kupe zlata, večje kot kdaj prej, od sreče skoraj ni vedel, kaj bi sam s seboj.

»Zdaj sem zadovoljen,« je rekel. »Postala boš moja žena, kakor sem obljubil, tvojega očeta pa bodo pripeljali na dvor in postal bo mogočen plemič.« Kakor je kralj rekel, tako se je zgodilo. Z dekletom sta se poročila, po njenega očeta pa so poslali, da bi prišel živet na dvor.

Dekle je bilo zdaj zelo srečno. Ljubila je kralja in povsem pozabila na obljubo, ki jo je dala škratu. Čez leto dni se je kraljici rodil lep otročiček. Vse kraljestvo se je veselilo. Kralj pa je bil od radosti skoraj ves iz sebe.

Nekega dne, ko je kraljica sedela ob otrokovi zibelki, so se vrata odprla in v sobo je priskakljal mali sključeni škrat. Ko ga je kraljica zagledala, je pobledela kot papir.

»No,« je rekel škrat, »si pripravljena izpolniti obljubo, ki si mi jo dala, ko sem ti slamo spredel v zlato?« Kraljica ga je začela prositi in rotiti, naj ji pusti otroka in ga ne odpelje. Ponujala mu je zlato in dragulje, celo zlato krono s svoje glave, samo da bi ji pustil otroka. Toda ne in ne — škrat je imel zlata in draguljev več, kot si jih je želel. Hotel je mladega princa.

Naposled je rekel: »Poslušaj, dal ti bom eno priložnost. Če v treh dneh uganeš, kako mi je ime, smeš obdržati otroka, če pa ti ne uspe, mi ga moraš dati in o tem ne bova več razpravljala.«

Kraljica je rada privolila, saj ni niti malo dvomila, da bo uganila škratovo ime. Takoj ko je odšel, je poslala k vsem sosedom naokrog, da bi izvedela imena vseh moških, ki so jih poznali, in ko je škrat naslednji dan prišel, ga je pričakala pripravljena.

»Ti je ime John?« »Ne, ni.« »Je Henry?« »Ne.« »Je James ali Conrad ali Phillip ali Habbakuk?« »Ne, ne, ne; nobeno od teh ni.« Kraljica je naštela vsa imena, za katera je izvedela, a niti eno ni bilo pravo, in škrat je ves vesel odšel.

Naslednji dan je spet prišel in kraljica je imela pripravljen nov seznam imen, saj je razposlala sle na vse strani in ti so ji prinesli vsako ime, za katero so slišali. Toda škrat je pri vseh rekel ne. Niti eno ni bilo pravo. Kraljici je tedaj upadlo srce, vendar je zbrala pogum in takoj, ko je škrat odšel, poslala še druge sle. Ti pa niso prinesli niti enega imena, ki ga ne bi že poznala. Kraljica je obupala. Sedela je ob oknu in z otrokom v naročju čakala, da pride škrat.

Tedaj je zaslišala kraljevega gozdarja, ki se je na dvorišču pod oknom pogovarjal s svojo ljubico. Ničesar ni vedel o tem, da je kraljica razposlala sle na vse strani, da bi zbrali imena, saj je bil tri dni v gozdu. Svoji ljubici je pripovedoval, kako je prejšnjo noč zašel v gozdu. Nato je prišel do kotanje, polne skal, med katerimi je gorel rdeč ogenj. Okoli ognja je plesal majhen, sključen škrat in med plesom pel:

»Danes varim, nocoj pečem, jutri princa s sabo vlečem, saj nihče ne ve, če mu ne povedo, da Krhkonog je moje ime.«

Ko je kraljica to slišala, se je glasno zasmejala. Nato je vstala, položila otroka v zibelko in gozdarju poslala sporočilo, naj nikomur drugemu ne pove, kaj je videl v gozdu.

Nedolgo zatem je škrat prišel kakor po navadi. »No, si uganila moje ime?« je vprašal. »Če ga nisi, mi moraš dati otroka.« Kraljica se je pretvarjala, da je v hudi stiski. »Ti je — ti je ime Kratkonog?« je vprašala.

»Ne!« je vzkliknil škrat in oči so se mu zaiskrile. »Ti je ime Dolgoroki?« »Ne!« je zavpil škrat in od veselja poskakoval. »Ti je — ti je morda ime Krhkonog?«

Ko je kraljica to izrekla, je škrat od besa zakričal. Obraz mu je najprej potemnel kot nevihtni oblak, nato pa pordečel kot ogenj. »Nekdo ti je povedal! Nekdo ti je povedal!« je vreščal in tako močno udaril z nogo ob tla, da se mu je stopalo pogreznilo vanje in ga ni mogel izvleči. Zato je tako silovito stresal nogo, da se mu je odtrgala, in odskakljal proč ter jo pustil za seboj. Kaj se je potem zgodilo z njim, ni nikoli nihče izvedel. Kraljica pa je odtlej živela srečno in brez skrbi.