Prevod

Vodnjak je bil globok, zato je bila vrv dolga; vitel se je težko obračal, ko je bilo treba vedro vode potegniti čez rob vodnjaka. Sonce ni nikoli moglo seči tako globoko, da bi se zrcalilo v vodi, pa naj je bila še tako bistra, toda do koder je segla njegova svetloba, je med kamni raslo zelenje.

Tam je živela družina iz rodu krastač. Priselila se je; pravzaprav jo je tja pripeljala stara mati krastača, ki je nekoč strmoglavila v vodnjak in je bila še vedno živa. Zelene žabe, ki so bile tam doma že veliko prej in so plavale po vodi, so priznavale njihovo sorodstvo in jim pravile »vodnjaški gostje«. Ti so očitno nameravali ostati; prav prijetno so živeli na suhem, kakor so imenovali mokre kamne.

Mati žaba je bila nekoč na potovanju; znašla se je v vedru za vodo, ko so ga vlekli navzgor, vendar ji je bilo tam presvetlo in jo je ščemelo v očeh. K sreči ji je uspelo skočiti iz vedra; s strašnim pljuskom je padla v vodo, potem pa tri dni ležala zaradi bolečin v hrbtu. O svetu zgoraj ni znala povedati kaj dosti, vedela pa je, in to so vedele vse, da vodnjak ni ves svet. Mati krastača bi bila gotovo lahko marsikaj povedala, vendar ni nikoli odgovorila, kadar so jo kaj vprašali, zato je tudi spraševali niso več.

»Debela in grda, odurna in tolsta je!« so govorile mlade zelene žabe. »Njeni mladiči bodo prav tako odurni!« »Prav mogoče!« je rekla mati krastača. »Toda eden od njih ima v glavi dragulj, ali pa ga imam jaz!«

Zelene žabe so to slišale in debelo gledale; ker jim ni bilo všeč, so se spačile in potonile na dno. Krastačji mladiči pa so od samega ponosa iztegnili zadnje noge; vsak od njih je verjel, da ima dragulj. Sedeli so čisto negibno, ne da bi premaknili glavo, nazadnje pa so vendarle vprašali, na kaj so pravzaprav ponosni in kaj tak dragulj sploh je.

»To je nekaj tako čudovitega in dragocenega,« je rekla mati krastača, »da tega ne znam opisati! To je nekaj, kar nosiš s seboj v lastno veselje, drugi pa se zaradi tega jezijo. Toda ne sprašujte, ne bom odgovarjala!«

»No, jaz dragulja nimam!« je rekla najmanjša krastača; bila je grda, kolikor je sploh lahko bila. »Zakaj bi prav jaz imela nekaj tako čudovitega? In če jezi druge, tudi meni ne more biti v veselje! Ne, želim si samo, da bi nekoč prišla na rob vodnjaka in pogledala ven; tam mora biti lepo!«

»Raje ostani, kjer si!« je rekla stara. »To poznaš, veš, kaj imaš! Pazi se vedra, lahko te zmečka; in če že prideš vanj, lahko padeš ven. Ne pristanejo vsi tako srečno kakor jaz, da jim ostanejo cele noge in cela jajčeca!«

»Kvak!« je rekla mala, in to je bilo tako, kakor kadar ljudje rečemo »ah!«. Tako zelo si je želela priti na rob vodnjaka in pogledati ven; tako je hrepenela po zelenju tam zgoraj. Ko so naslednje jutro po naključju dvigali vedro, polno vode, in je za hip obstalo pred kamnom, na katerem je sedela krastača, je živalca vsa vztrepetala. Skočila je v polno vedro in potonila na dno; nato so vodo potegnili na vrh in jo izlili.

»Fej, kakšna nadloga!« je rekel hlapec, ko jo je zagledal. »Česa tako odurnega pa še nisem videl!« Z leseno coklo je brcnil proti krastači in jo skoraj pohabil, vendar se ji je le uspelo rešiti med visoke koprive. Videla je steblo ob steblu in pogledala tudi navzgor! Sonce je sijalo na liste; bili so čisto prosojni. Zanjo je bilo tako, kakor je za nas ljudi, ko nenadoma stopimo v velik gozd, kjer sonce sije med vejami in listjem.

»Tukaj je veliko lepše kakor spodaj v vodnjaku! Tukaj bi človek kar ostal vse življenje!« je rekla mala krastača. Ležala je tam eno uro, ležala je dve! »Kaj neki je tam zunaj? Če sem prišla že tako daleč, moram poskusiti še naprej!« Plazila se je tako hitro, kakor se je le mogla, in prišla na cesto, kjer je nanjo sijalo sonce in jo je prah pudral, ko je korakala čez cestišče.

»Tukaj sem pa zares na suhem!« je rekla krastača. »Dobrega je skoraj preveč, kar ščemi me!« Zdaj je prišla do jarka; tam so rasle spominčice in medvejke, tik ob njem pa je bila živa meja iz bezga in gloga. Med njima so se vzpenjali »Marijini beli rokavi«; koliko barv je bilo videti! Mimo je priletel tudi metulj; krastača je mislila, da je to cvet, ki se je odtrgal, da bi si laže ogledal svet, in to se ji je zdelo povsem razumljivo.

»Ko bi se lahko tako pognala kakor on,« je rekla krastača, »kvak! Ah, kako čudovito!« Osem noči in dni je ostala tam ob jarku in hrane ji ni manjkalo. Deveti dan si je mislila: »Naprej!« Toda kaj lepšega bi sploh še lahko našla? Morda kakšno malo krastačo ali nekaj zelenih žab. Zadnjo noč ji je veter prinašal glasove, kakor da bi bili v bližini »bratranci«. »Lepo je živeti! Priti iz vodnjaka, ležati med koprivami, se plaziti po prašni cesti in počivati v mokrem jarku! Toda naprej! Poiskati moram žabe ali kako malo krastačo, brez njih vendar ne gre, sama narava ni dovolj!« In spet se je odpravila na pot.

Na polju je prišla do velikega ribnika, obdanega s trstičjem, in zavila vanj. »Tukaj je za vas najbrž premokro?« so rekle žabe. »Toda prav dobrodošli ste! Ste samec ali samica? Sicer pa je vseeno, v vsakem primeru ste dobrodošli!«

Povabile so jo na večerni koncert, družinski koncert: veliko navdušenja in tanki glasovi; to že poznamo. Pogostitve ni bilo, le pijača je bila zastonj, ves ribnik, če bi ga mogle popiti.

»Zdaj grem naprej!« je rekla mala krastača; vedno jo je gnala želja po nečem boljšem. Videla je zvezde, kako utripajo, tako velike in tako jasne, videla je, kako sveti mladi mesec, videla je sonce vzhajati, više in više.

»Najbrž sem še vedno v vodnjaku, v večjem vodnjaku; više moram! Nemirna sem in hrepenim!« Ko je luna postala polna in okrogla, je uboga živalca pomislila: »Je to morda vedro, ki ga spuščajo na vrvi, in moram skočiti vanj, da pridem više? Ali pa je veliko vedro sonce? Kako je veliko, kako žari, vse nas lahko sprejme! Paziti moram, da ne zamudim priložnosti! O, kako mi sveti v glavi! Mislim, da dragulj ne bi mogel svetiti močneje! Toda nimam ga in zaradi tega ne jokam; ne, više hočem, v sijaj in radost! Čutim gotovost, pa vendar tudi strah — težko je narediti tak korak! Toda treba ga je! Naprej! Naravnost po cesti!«

Stopala je naprej, kakor pač more taka plazeča se živalca, in tako prišla na obljudeno pot, kjer so živeli ljudje; tam so bili cvetlični vrtovi in zeljniki. Odpočila si je ob nekem zeljniku.

»Koliko različnih bitij je tu, ki jih doslej sploh nisem poznala! In kako velik in blagoslovljen je svet! Toda treba si ga je ogledati, ne pa obsedeti na enem mestu.« Nato je skočila v zeljnik. »Kako je tukaj zeleno! Kako je tukaj lepo!«

»To že vem!« je rekla gosenica na zeljnem listu. »Moj list je največji tukaj! Zakriva polovico sveta, a tisto polovico lahko pogrešam!« »Ko ko! Ko ko!« se je zaslišalo; prišle so kokoši in drobencljale po zeljniku. Prva kokoš je bila daljnovidna; zagledala je gosenico na nakodranem listu in kljunila po njej, da je padla na tla, kjer se je zvijala in preobračala. Kokoš jo je pogledala najprej z enim očesom, potem z drugim, saj ni vedela, kaj utegne nastati iz tega zvijanja.

»Tega že ne dela prostovoljno!« si je mislila kokoš in dvignila glavo, da bi kljunila. Krastača se je tako prestrašila, da se je splazila naravnost proti kokoši.

»Torej ima pomočnike!« je rekla kokoš. »Poglejte no to golazen!« Nato se je obrnila. »Ta mali zeleni grižljaj me ne mika, samo v grlu bi me žgečkal!« Druge kokoši so bile istega mnenja in so odšle.

»Z zvijanjem sem ji ušla!« je rekla gosenica. »Dobro je, če ostaneš priseben; toda najtežje me še čaka: priti nazaj na svoj zeljni list. Kje je?«

Mala krastača je prišla k njej in ji izrazila sočutje. Vesela je bila, da je s svojo grdoto prestrašila kokoši. »Kaj hočete s tem reči?« je vprašala gosenica. »Saj sem se jim sama izvila. Prav neprijetni ste na pogled! Ali smem biti v miru na svojem? Zdaj voham zelje! Zdaj sem pri svojem listu! Nič ni tako lepo kakor tisto, kar je tvoje. Toda više moram!«

»Da, više!« je rekla mala krastača. »Više! Čuti enako kakor jaz! Toda danes ni dobre volje, od prestrašenosti je taka. Vsi hočemo više!« In pogledala je tako visoko, kakor je le mogla.

Štorklja je sedela v gnezdu na kmetovi strehi; štorkljak je klopotal s kljunom in mati štorklja prav tako. »Kako visoko stanujeta!« si je mislila krastača. »Ko bi le lahko prišla tja gor!«

V kmečki hiši sta stanovala dva mlada študenta: eden je bil pesnik, drugi naravoslovec. Prvi je z veseljem prepeval in pisal o vsem, kar je Bog ustvaril, kakor se je to zrcalilo v njegovem srcu; izlival je to v pesem, kratko, jasno in bogato, v zvenečih verzih. Drugi pa se je lotil stvari same, jo celo razparal, če je bilo treba. Gospodovo delo je jemal kot velik račun, odšteval je, množil, hotel ga je poznati od zunaj in od znotraj ter o njem razumno govoriti. In res je bil poln razuma, o vsem je govoril z veseljem in modrostjo. Oba sta bila dobra, vesela človeka.

»Tam pa sedi prav lep primerek krastače!« je rekel naravoslovec. »To moram spraviti v špirit!« »Saj imaš že dve drugi!« je rekel pesnik. »Pusti jo pri miru, naj uživa!«

»Ampak tako čudovito grda je!« je rekel drugi. »No, če bi v njeni glavi našla dragulj,« je rekel pesnik, »bi jo še sam pomagal razparati!«

»Dragulj!« je rekel drugi. »Ti pa res dobro poznaš naravoslovje!« »Toda ali ni nekaj zelo lepega v ljudskem verovanju, da krastača, najgrša žival, v glavi pogosto skriva najdragocenejši dragulj? Ali ni z ljudmi prav tako? Kakšen dragulj je imel Ezop, kaj šele Sokrat!« Več krastača ni slišala, pa tudi polovice tega ni razumela. Prijatelja sta odšla in tako ji ni bilo treba v špirit.

»Tudi onadva sta govorila o dragulju!« je rekla krastača. »Še dobro, da ga nimam, sicer bi zašla v težave!« Tedaj je na kmetovi strehi zaklopotalo; oče štorkljak je imel predavanje za svojo družino, ta pa je postrani gledala mlada človeka v zeljniku.

»Človek je najbolj domišljavo bitje!« je rekel štorkljak. »Poslušajte, kako jim tečejo jeziki! Pa vendar ne znajo niti pošteno zaklopotati. Ponašajo se s svojo zgovornostjo, s svojim jezikom! Res čuden jezik: po vsakem dnevu našega potovanja jim postane nerazumljiv; drug drugega ne razumejo. Mi lahko svoj jezik govorimo po vsej zemlji, na Danskem in v Egiptu. Tudi leteti ljudje ne znajo! Premikajo se z iznajdbo, ki ji pravijo ‘železnica’, a si tudi tam pogosto polomijo vratove. Kar srh me spreleti po kljunu, ko pomislim na to! Svet lahko obstaja brez ljudi. Ne potrebujemo jih! Samo žabe in deževniki naj nam ostanejo!«

»To je bil pa mogočen govor!« si je mislila mala krastača. »Kako velik mož je to! In kako visoko sedi, še nikogar nisem videla sedeti tako visoko! In kako zna plavati!« je vzkliknila, ko se je štorkljak z razprtimi krili pognal skozi zrak.

Mati štorklja pa je v gnezdu pripovedovala o egiptovski deželi, o vodah Nila in o vsem tistem neprekosljivem blatu v tuji deželi; mali krastači je vse to zvenelo povsem novo in čudovito.

»V Egipt moram!« je rekla. »Ko bi me le štorkljak vzel s seboj, ali pa kateri od njegovih mladičev. Oddolžila bi se mu na poročni dan. Da, prišla bom v Egipt, saj sem tako srečna! Vse to hrepenenje in želja, ki ju čutim, sta res boljša kakor dragulj v glavi!«

In prav to je bil njen dragulj: večno hrepenenje in želja, navzgor, vedno navzgor! Svetil je v njej, svetil je v radosti, žarel v želji. Prav tedaj pa je priletel štorkljak; zagledal je krastačo v travi, se spustil nanjo in živalce ni prijel prav nič nežno. Kljun jo je stiskal, veter je šumel, ni bilo prijetno, toda šlo je navzgor, navzgor proti Egiptu, to je vedela; zato so se ji oči svetile, kakor da bi iz njih poletela iskra:

»Kvak! Ah!« Telo je bilo mrtvo, krastača ubita. Toda iskra iz njenih oči, kam je šla? Sončni žarek jo je vzel, sončni žarek je odnesel dragulj iz krastačine glave. Kam?

Ne sprašuj naravoslovca, raje vprašaj pesnika; povedal ti bo kakor pravljico. V njej bo tudi gosenica z zeljnega lista in tudi štorkljina družina. Pomisli! Gosenica se preobrazi in postane prelep metulj! Štorkljina družina leti čez gore in morja v daljno Afriko, pa vendar spet najde najkrajšo pot domov, na Dansko, na isti kraj, na isto streho! Da, vse to je res skoraj preveč pravljično, pa vendar je res; kar vprašaj naravoslovca, moral bo priznati. In tudi sam to veš, saj si videl na lastne oči.

— Kaj pa dragulj v krastačini glavi? Poišči ga v soncu! Poglej ga, če ga moreš! Tam je sijaj premočan. Še nimamo oči, s katerimi bi lahko uzrli vse veličastvo, ki ga je ustvaril Bog, toda nekoč jih bomo dobili in to bo najlepša pravljica, saj bomo v njej tudi sami!